Pohod študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: 20 se nas zbere pri rondoju v Šmarju (Sevnica), Sonja s psičko Fijo pa nas čaka v Brestanici.
Jože z značilno kapo igra dobrega Božička in vsakega sprejme z darilcem: Bronhi bo za grlo, lešniki pa za nadomestilo izgubljene energije.
Foto: Vinko Šeško.
Ker je kar nekaj stopinj pod ničlo, nam je prav, da se malo stisnemo v štiri avtomobile, sicer pa do Brestanice ni daleč.
Parkirni prostor najdemo med spodnjim gradom in spomenikom izgnancem ter se pripravimo na vzpon.
Steza na Mohor je lepo shojena in vzdrževana, ampak strma. Pod nami je pokopališče in Cerkev Svetega Petra, ki je bila včasih župnijska.
Že kmalu nas sprejme čarobni gozd z ivjem, ki se od časa do časa usipa po nas.
Cerkev Svetega Mohorja iz 15. stoletja je vsa v okrasju ivja, o njej pa so nanizani obširnejši podatki na informativni tabli.
Na žalost bomo morali razgled priti občudovat kdaj drugič, ko ne bo megle.
Na tabli so tudi stare slike naselja. Bega nas objekt na sredi hriba. Kasneje od Turističnega društva Brestanica izvemo, da so to bile "gauge" za kaznovanje nepridipravov.
Na tabli so tudi stare slike naselja. Bega nas objekt na sredi hriba. Kasneje od Turističnega društva Brestanica izvemo, da so to bile "gauge" za kaznovanje nepridipravov.
Navdušeni fotografi se kar ne moremo ločiti od krasnih motivov, ki ji lovimo potem še po poti s Šutne na Sremič. Vmes se pozdravimo s skupino upokojencev planincev iz Krškega in ugotavljamo, da smo z nekaterimi že potovali in vandrali.
Med domačijami in zidanicami pridemo do Turistične kmetije Radej, ki je okrašena s šopi bele omele in to vzbudi burno razpravo, če je varno pod njo stati, oziroma, kaj pomeni poljub pod njo. V gostinski sobi z mnogimi starinami in dekorativnimi predmeti nas čaka topla lončena peč, gospodar Tine prinese čaj in kuhano vino, ponudi pa tudi znani nagrajeni sadni kruh gospodinje Vide, po katerem segamo z velikim veseljem. In, kdo časti? Naša zvesta kosmata spremljevalka Fija, pravi njena lastnica Sonja. Hvala lepa obema, tole že kar malce presega meje običajnega gostoljubja, kajne? Spet se odpravimo med ivje v megli, Tine pa nam za slovo zaigra na frajtonarco in tako upraviči sloves muzikanta in animatorja na neštetih ohcetih in drugih praznovanjih. Kar nekaj parov se zavrti na cesti pred hišo, zasliši se tudi vrisk, potem pa se dobre volje spustimo spet v čarobni gozd - tokrat v smeri nekdanjega sejmišča.
Pot je široka in ne tako strma kot ob prihodu,
Foto: Vinko Šeško.
kmalu zagledamo v dolini Elektrarno Brestanica in Baziliko Lurške Marije. Prijazni kaplan nas vodi po eni največjih cerkva v Sloveniji in največji v Posavju, ki so jo gradili med 1908 in 1914. Moja stara mama, očetova mama, nam je včasih pripovedovala, kako so jo gradili: opeko so delali v bližini, kjer je sedaj elektrarna, gospod kaplan pa je navedel podatek, da je zidakov okoli milijon.
Foto: Nevenka Vahtar.
Znana so tudi številna barvna okna, najlepše je za oltarjem, ker je bilo včasih namesto oltarja. Privlačne so poslikave z naravnimi barvami, kipi so bili v glavnem posvečeni v tujini, podrobnosti pa so lepo prikazane na župnijski spletni strani. Zanimivo je tudi to, da so na dan posvetitve, 2. julija 1914, po železnici skozi Brestanico peljali na Dunaj v sarajevskem atentatu ubitega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Zofijo. Sprehodimo se po baziliki, občudujemo jaslice z različnimi maketami, potem pa romamo naprej.
Dobesedno, ker nas pot vodi še pod Svetim Boštjanom, že četrto cerkvijo ob naši poti, zgrajena je bila v 16. stoletju. Prečkamo potok Brestanica in postojimo ob črpališču vode za elektrarno.
Zanimata pa nas tudi dva predora od nekdanje rudniške ozkotirne proge: krajšega so za pešce in kolesarje odprli pred leti, daljšega (590 metrov) pa konec septembra letos. Oba sta osvetljena, stene so utrjene in pot asfaltirana.
Med obema človek pri gasilskem domu lahko zajame zrak (ali pa se odloči za strmo Janezovo pot na Mohor) in se ozre proti zgornjemu gradu in Svetemu Petru, potem pa spet pod zemljo. V daljšem predoru so zlasti zanimivi odseki, ki so vklesani v skalo in ne potrebujejo kakšnega posebnega utrjevanja. V virih lahko preberemo:
Sedem kilometrov dolga industrijska, ozkotirna, nadzemna rudniška železnica je bila odprta leta 1925, leta 1936 je povezala separacijo z rudnikom Ravne. Elektrificirana je bila po 2. svetovni vojni. Ohranjena je samo trasa. Železnica poteka od rudnika Ravne do separacije v Senovem in od Senovega, v zadnjem delu proge po podzemskem predoru, do železniške proge v Brestanici, kjer se zaključi vzhodno od železniške postaje.
Ob zapiranju rudnika so opustili tudi železnico, tračnice v obeh predorih naj bi odstranili leta 2006.
Pri kamnolomu smo spet na svetlem in do avtomobilov nas vodi pot mimo železniške postaje z lepimi pogledi na oba gradova. S tem pa našega programa še ni konec: sledi malica v novoodprti gostilni Kregl na Gornjem Brezovem pri odcepu ceste za Lončarjev dol.
Okusna kmečka pojedina nam da novih moči za delo popoldne, po njej pa se z lepimi željami poslovimo za letos.
Video:
2 komentarja:
Fija že dve ali tri leta hodi z nami, pa do sedaj še ni dala za pijačo.
Enkrat pa mora biti na vrsti.
:-)
Objavite komentar