Deset nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ko se zberemo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in se s tremi avtomobili odpeljemo v Radeče.
Pri Gostilni & pizzeriji Pr´Veseljak nas čakata Nevenka, Janko in - sonce.
Med bloki in hišami se vzpnemo do pokopališča, kjer obiščemo kapelo iz leta1890 (obnova 2012) - počivališče plemiške družine Gutmannsthal-Benvenuti (treh članov), ki je živela in delovala v Radečah med letoma 1853 in 1926. Ludvik (1810 – 1890) je bil doktor prava. Naslov je podedoval po očimu Benvenutiju. Bil je konzul, državni uradnik, veleposestnik, poslanec v Kranjskem deželnem zboru, član Kranjske kmetijske družbe in si je prizadeval za naprednejšo kmetijsko politiko. Na svojih posestvih je uvajal stroje, uporabljal nova semena. Soproga Marija je slikala, umrla 1900. Sin Georg – umrl v Avstriji 1892, prenešen v Radeče. Hči Marija – umrla v Nemčiji 1936. Sin Nikolaj – umrl v Novem mestu kot usmiljeni brat 1943 in je tudi tam pokopan. Družina je pustila opazno sled na področju dobrodelnosti, gospodarskega razvoja in podpiranju dejavnosti Cerkve. Poleg gradu Turn iz 15. stoletja je imela v lasti tudi graščino in park Dvor Hotemež iz 16. stoletja, pa tudi grad in posestva v Boštanju. Tudi sicer je bilo in delno še je veliko gradov v Radečah in okolici: na vzpetini nad naseljem je grad stal že v 13. stoletju, danes je samo še nekaj razvalin.
Gremo mimo groba nun usmiljenk, ki so kupile graščino Dvor na Hotemežu, Nevenka pa nam pokaže tudi spomenik družine Krisper – gospod je bil direktor Papirnice pred vojno in žena je po vojni kot vdova začela z glasbeno šolo v Radečah – klavir.
Janko pove zanimivo zgodbo o posebnežu iz Radeč, ki je vedno pomagal utrjevati skakalnico v Planici, ob areticiji (po krivem je bil obdolžen kraje) pa je zaradi poškodb postal invalid.
Dvigujemo se po Dobravi in uživamo v razgledih v savsko dolino, pa proti Žebniku in Kumu. Ko se začnemo spuščati, se nad nami spreletavajo manjše jate pinož, po potjo pa opazimo veliko čebeljih panjev.
Kosovi nas pogostijo z medico, Ludvik Kos pa nam pokaže dva akvarela in takoj si zaželimo razstavo njegovih del v Sevnici, mogoče v Knjižnici Sevnica. Spuščamo se v dolino potoka Rapovšca, ki je desni pritok Sopote. Ko jo prečkamo, opazimo v vodi rdečkaste kamne, Boris pove, da je to zaradi vsebnosti mangana. Lado ve tudi povedati, da z manganom lahko oplemenitimo železo.
Napotimo se navkreber po cesti ob hudourniški strugi, ki izgleda neprehodna.
Že skoraj na vrhu vzpona proti Močilnemu malo postojimo in se okrepimo.
Malo više nas očara razgled na Radeče, tik pod nami je del s Papirnico Muflon.
Po gozdni poti se spustimo v dolino, kjer najdemo spomladanske žafrane. Ob poti je bilo tudi veliko trobentic, v dolini in na vrtnih gredah tudi malih zvončkov. Se je pomlad že začela?
Postojimo na mostu preko Sopote, se spomnimo mlinov, žag in mizarskih delvnic, ki jih je včasih gnala ta voda, potem pa smo že na poti k Veseljaku.
Drugo fotografijo je posnela Nevenka Vahtar.
Razdrobimo se v dve skupini in z Marto odkrijeva še eno znamenitost: avto z najinimi inicialkami.
V lokalu ob toplih napitkih delamo načrte za naslednje tedne: jarice na Bohorju, sprehod okrog naselja Orehovo, pohod ob Savi iz Krškega v Brestanico ... Veliko je odvisno od vremena.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar