Danes nas je ob osmih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) samo sedem, Vlasta nas čaka na svojem domu na Bregu.
Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do nje, občudujemo cvetje in grmičevje okrog hiše, potem pa nas privabi vonj po kavi, h kateri spada tudi dezinfekcijska tekočina.
Odpeljemo se še naprej do Turističnega centra Okroglice Krajnc-Pavlič. Parkiramo in kar čez cesto najdemo markacije proti Lovrencu.
Pot se lepo vzpenja, če se preveč zadihamo, se ustavimo in občudujemo pomladno naravo in nekatere lepo obnovljene hiše. Spet se čudimo, koliko novih bukev raste iz žira.
Na Lovrencu (včasih Sveti Lovrenc na Gori) stopamo mimo kapelice, ki jo krasi šopek narcis ob steni, predvsem pa iščemo encijan - Clusijev svišč (Gentiana clusii). Staša Lepej Bašelj v svojem članku piše, da je ta roža v Sloveniji zavarovana že od leta 1922.
Občina Sevnica je na pobudo posavskih planincev leta 1994 rastišče na Lovrencu z odlokom razglasila za naravni botanični spomenik (Zavarovano območje narave). Planinsko društvo Lisca Sevnica tudi vsako leto poskrbi za ograje in dežuranje ob encijanu, ampak to ne odvrne posameznikov, da ne bi skrivoma izkopali kakšno rastlino. Ta potem v spremenjenih pogojih žalostno hira ali celo propade. V marsikateri cvetličarni pa je mogoče kupiti seme encijana za vrt.
Zaenkrat je cvetov na travniku še malo, cvetovi se šele odpirajo, več pa je manjšega encijana.
Med modrimi cvetovi obeh vrst encijana in drobnih kroglic mračic pa se bohotijo cele zaplate žanjevca.
Grejemo se na soncu pred cerkvijo o kateri Staša piše:
Sama cerkev svetega Lovrenca je bila verjetno postavljena okrog leta 1545, nad glavnimi vrati in na koru pa je vklesana letnica 1709. Med tedanjimi cerkvami župnije Loka pri Zidanem Mostu je bila ta cerkev največja in najprostornejša. Cerkev se omenja iz Trubarjevih časov, po nekih virih naj bi v njej svoje čase pridigal tudi slavni oče slovenske knjige Primož Trubar.
O cerkvi na Lovrencu je znana legenda o pastirčku Lovrencu, ki jo je v knjižici z naslovom Pastirček Lovrenc zapisal pater dr. Karel Gržan. Ta je med letoma 1997 in 2009 kot župnik služboval na Razborju pod Lisco. Legenda pripoveduje o malem Lovrencu, ki je s svojo mamo bežal pred Turki iz Jurkloštra. Njegova mama je med begom umrla, Lovrenc pa se je zatekel na neko kmetijo na Velikem Kozju, kjer so ga vzeli za pastirčka. Lovrenc je imel težko življenje, saj so gospodarji zelo grdo ravnali z njim. Neko zimo je ob sečnji drv pod Velikim Kozjem zbolel.
Naslednjo pomlad je, ko je na travnatem pobočju pasel ovce, umrl. Lovrenc je bil preko svoje umrle mame nekako povezan z Marijo. Ko je umrl, so na pašniku zacveteli modri encijani. Na tem mestu so postavili cerkev, okrog nje pa še danes v velikem številu raste v njegov spomin encijan.
Fotografija z aparatom Vinka Šeška.
Še skupinska fotografija in odpravimo se navzdol: deloma po cesti,
potem pa v gozd in strmo navzdol do smučišča pri Močivnikovih, ki je pozimi verjetno edino urejeno smučišče v Posavju. Za zasneževanje imajo zbiralnik vode, okrog pa si na razmočenem terenu pošteno umažemo čevlje in še kaj.
Še malo navzdol in smo v Podvinah, kjer nas v lepi leseni hišici ob vzorno urejeni okolici: vinograd, sadovnjak, grede ... pričakata Vlastin mož in hčerka.
Takoj je na vrsti aperitev, potem pa na sončni terasi prava pogostitev z raznolikim narezkom, pecivom in tremi vrstami pijač, pri tem pa vodo še ni šteta.
Spodnjo fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Vlasti voščimo za rojstni dan, potem pa uživamo v klepetu.
Zgornji posnetek: z aparatom Vinka Šeška.
Sonce nas še naprej prijetno greje, ko se končno le odločimo za spust do avtomobilov in povratek domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar