Ob osmih nas je spet osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Kombi smo si izposodili in z njim se zapeljemo preko Bučke in Novega mesta v Dolenjske Toplice. Tu s težavo najdemo parkirni prostor za kombi, prostor za jutranjo kavico pa veliko laže. Ob poti smo veseli grmovja in dreves, ki že zelenijo, med njimi pa so beli šopki divje češnje in črnega trna.
Naš naslednji postanek je v Črmošnjicah, kjer parkiramo ob cerkvi
in se napotimo proti Divjemu potoku, ki je prava oaza zelenja, cvetja, bistrih tolmunov in poskočnih slapov.
Na začetku doline in učne poti nas pozdravijo petelinčki in kalužnice, bregovi pa so dobesedno odeti z zeleno preprogo čemaža.
Počasi napredujemo od točke do točke, ki opozarjajo na lepote in posebnosti, večinoma v obliki ugank. Zelo domiselno in privlačno za mlade in mlade po srcu.
Nešteto večjih in manjših slapov, kaskad, različnih oblik iz lehnjaka.
Ko se struga potoka malo zravna, nekateri prečkajo potok in se vračajo po gozdu, pot ob potoku pa se kar nadaljuje in človek res lahko uživa ob petju ptic in žuborenju vode. Pridem do jase, kjer je mogoče videti cerkev v Srednji vasi, potem pa se moram vrniti k ostalim. Zanimivo bi bilo pot nadaljevati in mogoče priti vse do Semiča.
Kažipot nas povabi še do izvira Mašelj, iz katerega kipi voda v hribu nad cesto. Včasih je poganjala dva mlina in žago, tudi manjšo elektrarno, zdaj so ostale le mogočne stavbe.
Zanimiva je tudi s kamni obzidana pipa za vodo, ki jo krasi lep šop trobentic.
Del doline je zavit v dim, ker domačin čisti grmovje ob vodi. Pove nam, da je bila ribogojnica ob cesti aktivna še pred petimi leti, v dveh letih pa jo mislijo spet usposobiti. Obljubimo, da takrat pridemo na ribe.
Sicer pa sta edini živali tu trenutno dva konja, ki se ne data motiti pri paši. V hiši pri cerkvi poklepetamo z domačini in ugotovimo, da je naša znanka, ki živi zdaj v Sevnici, doma od tu: pri sosedih od sogovornikov.
Prvi del programa je tako izpolnjen, zdaj pa naprej: vas Vrčice in odcep za Mirno goro. Po gozdni cesti se peljemo in nekajkrat nas kombi kar dobro pretrese.
Pripeljemo se do Planine, kjer smo presenečeni, koliko je novih hiš (počitniških), med njimi pa porušeni kamniti zidovi pričajo o nekdanjem naselju pretežno Kočevarjev. Veliko je kažipotov za različne poti, mi izberemo tisto na Mirno goro po učni poti. Pol ure nam obljubljajo, ampak mi uživamo dlje,
ker se ustavljamo ob skrbno označenem grmovju in drevju, občudujemo bukve različnih oblik, se čudimo bogastvu rastlinskega sveta, spregovorimo o skrbi za živali in se zamislimo nad opozorili o človeškem vplivu na naravo.
Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Pred domom na točno tisoč metrih nadmorske višine nas čakajo klopi in mize, pa tudi ležalniki. Malicamo, počivamo, Vinko pa gre še na vrh (1047m).
Jaz se povzpnem na stolp cerkve Frančiška Saverija, od koder se lepo vidi Planina, na levi Semič, vse ostalo je pa v meglicah.
Pod cerkvijo je prava preproga svetlomodrih spomladanskih torilnic, ki jih je kar nekaj bilo tudi ob poti.
Drugi posnetek posnel Ljubo Motore.
Vračamo se po isti poti in se tu in tam še bolj podrobno posvetimo cvetju ali drevesom.
Na povratku se ustavimo še pri cerkvi Svetega Elije na Planini in sprehodimo po pokopališču, kjer je še veliko nagrobnikov Kočevarjev in spominska kapelica.
Nazaj se vozimo skozi Uršna sela in Birčno vas, kjer si pogasimo žejo s pivom in okrepčamo s kavo. Da ne bi bili prehitro doma, se ustavimo še na Primožu, da degustiramo Vinkovo in Elčkino vino, za povrh pa še skoraj pozabljeno šmarnico.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar