Ob šestih zjutraj se zbiramo člani in članice Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica za izlet v neznano. Ker ni nikogar iz Krmelja, takoj ugotovimo, da se bomo gotovo peljali ob Mirni. In res se, tam dobimo še nekaj sopotnikov in sopotnic, skupaj nas je 38. Ugibanje, kam smo namenjeni, se lahko začne. V Trebnjem šofer Niko nekajkrat zaokroži v krožišču, da smo še bolj zmedeni. Ana in vodič Dejan poleg vprašalnikov delita tudi dve vrsti žgane pijače, tako so naše glave še bolj vroče, ne samo od razmišljanja. Na začetku je nekaj trditev o cilju celo napačnih: dežela ne meji na Madžarsko (država pa v bistvu ja), drži pa, da je ime dobila po starem ilirskem plemenu, je etnično raznolika, na flišu uspeva vinska trta, tu teče reka z istim imenom kot na našem vinorodnem področju (Mirna). Vse to velja za Istro, toda, katero je najmanjše mesto na svetu na tem področju. Buzet? Grožnjan? Ne, Hum!
Pred Istro se ustavimo še na postajališču Lom ob avtocesti za kavico in nujne potrebe. Pred vkrcanjem v avtobus nam vodič omogoči razgibavanje v obliki nekaj vaj. Koristna stvar! Pri Črnem Kalu zapustimo avtocesto in se skozi Kubed in Gračišče vozimo ob Kraškem robu, ki se razteza na naši levi. Pri Sočergi zapustimo Slovenijo, obmejnim organom kar na avtobusu pokažemo dokumente, potem pa zapeljemo po Istri. Ta je zaradi apnenca najprej bela, osrednja je zaradi gline siva, zahodni in južni del pa je rdeč zaradi zemlje terrarossa (jerovica).
Mimo Buzeta se zapeljemo v naselje Roč, ki je imelo v srednjem veku okrog 2000 prebivalcev, danes pa le 150. Po drugi svetovni vojni se je veliko Italijanov od tod izselilo. V virih na spletu lahko preberemo:
Kraj se prvič omenja leta 1064. Naselje je bilo skozi stoletja utrjeno. Do začetka 19. stoletja je imelo v njem velik vpliv cerkvena oblast. Še danes so v naselju tri cerkve, in sicer romanska sv. Roka, v kateri so freske iz 14. stoletja, gotska sv. Antuna opata iz 12. stoletja, v kateri je v križe vgraviran znamenit Ročki glagolski abecedarij in župnijska sv. Bartula iz 1495. Na trgu stojijo renesančna hiša iz 1475, manieristična palača in mestna loža iz 18. stoletja. Roč je bil od 13. stoletja središče glagoljaške književnosti. Tu je bila 1483 natisnjena prva hrvaška tiskana knjiga Kosinjski misal.
Hodimo mimo hiše Glagoljska tiskara, župnijske cerkve, spoznavamo pisavo glagolica na spomeniku duhovniku Juriju Žakanu, ki je pomemben za tisk prvih hrvaških knjig. Glagólica je pisava, ki si jo je za pisanje v slovanskih jezikih v 9. stoletju izmislil Ciril, ko je skupaj z bratom Metodom začel širiti krščansko vero med Slovani na Balkanskem polotoku. Ime izvira iz staroslovanske besede »glagolati« (slovensko govoriti; primerjaj slovensko besedo glagol).
Tudi napisi na stavbah, recimo konobah, so v latinici in glagolici, nekaj stavb je zelo lepo obnovljenih in okrašenih z domiselnim vrtnim pohištvom ter cvetjem. Delno je ohranjeno tudi obzidje.
Od tu do Huma vodi sedem kilometrov dolga, 1977 urejena »Aleja glagoljašev« oziroma Glagoljaški drevored (Viale dei Glagoliti), v spomin na glagoljaše, ki so s svojimi deli utrjevali narodno zavest istrskega prebivalstva, z enajstimi spomeniki z napisi v glagolici, enajsta točka so mestna vrata v Humu. Nekaj teh spomenikov vidimo ob vijugasti cesti, ki nas pripelje do baje najmanjšega mesta na svetu. Wikipedia navaja:
Hum (italijansko Colmo) je mestece v hrvaški Istri, v Istrski županiji. Mestece upravno spada pod mesto Buzet. Hum naj bi bil po nekaterih internetnih virih vpisan v Guinnessovi knjigi rekordov kot najmanjše mesto na svetu, kar pa ni potrjeno. Mestece leži na majhnem prostoru (100 x 30m dolžine in širine) v osrednjem delu Istre, na nadmorski višini 339 metrov, okoli 14 km jugovzhodno od Buzeta. Kraj se v starih listinah prvič omenja leta 1102. V srednjem veku je bil obmejna utrdba, od leta 1412 je spadal pod Beneško republiko. Utrjeno naselje je v celoti ohranilo svojo srednjeveško urbano zasnovo, z deloma še ohranjenim obrambnim obzidjem iz 11. oziroma 12. stoletja. Skozi zidovje so vodila dvojna mestna vrata, od katerih so ena s prizori opravil in napisom v latinici ter glagolici še ohranjena. Na vogalih obzidja so nekoč stali obrambni stolpi, trije so imeli kvadratni tloris, eden pa okroglega. Znotraj obzidja se vijeta dve majhni ulici. Tam stojita tudi župnijska cerkev Marijinog Uznesenja, zgrajena leta 1802 in romanska cerkev sv. Jeronima (Hieronima) s freskami iz 12. ali 13. stoletja v romansko-bizantinskem slogu, ter napisi v glagolici. Po podatkih popisa prebivalstva 2001 je v Humu živelo 17 prebivalcev, zdaj naj bi jih bilo 28. Z geslom »Rešimo najmanjše mesto na svetu« so Hum leta 1972 začeli pod strokovnim vodstvom restavrirati in obnavljati. Posebnost mesteca je, da prebivalci po starem običaju še vedno volijo svojega vaškega očaka oziroma starosto, ki ima enoletni mandat, z vrezovanjem na posebno palico. Tega so po dolgih letih prvič spet izvolili leta 1977. Volitve in imenovanje se vršita v mestni loži, na drugo nedeljo v mesecu juniju.
Parkiramo pod pokopališčem in za parkiranje plačamo 80 kun. Pred ogledom si privoščimo izdatno malico, ki so jo sicer zjutraj pozabili vzeti s sabo, pa so jo pripeljali za nami.
V staro mestno jedro stopimo skoz slikovita vrata, lokalne značilnosti pa nam razloži simpatična vodička, ki nam pokaže tudi palico za volitve staroste in njegovo vladarsko palico.
Sprehodimo se po ozki ulici, tlakovani s kamni, do lične prodajalne najrazličnejših spominkov, kjer sledi pokušanje lokalnih dobrot, tudi značilne humske biske - žganja iz bele omele. Tega izdelujejo po 2000 let starem receptu Keltov in je zdravilno. Večina stavb je lepo ohranjenih, nekja pa jih žalostno propada. Stopim še v župnijsko cerkev, potem pa na pokopališče ob kamnitem robu.
Sonce je ogrelo zrak na 18 stopinj, ko se vozimo ob reki Mirni, ki jo regulirajo, in se spominjamo, da je češko-avstrijski gozdar Josef Ressel tu zasadil Motovunsko šumo, bogato s tartufi. Te iščejo s posebno dresiranimi psi in prašiči. Lepo speljana cesta nas vodi navzgor proti Motovunu:
Motovun [motovún] (italijansko Montona ali Montona d'Istria) je naselje na Hrvaškem, ki je središče občine Motovun; le-ta pa spada pod Istrsko županijo. Vas ima 531 prebivalcev, v občini pa jih živi 983 (2001); 192 prebivalca govori Italijanščino kot materni jezik. Porečanka - ozkotirna železniška proga, ki je potekala od Trsta do Poreča med leti 1902-1935 je potekala tudi čez Motovun. Mestece stoji na vrhu 277 m visoke strme vzpetine, ki prevladuje nad dolino reke Mirne. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Motovun je priznana izletniška točka. V zadnjem času je poznan tudi po letnem filmskem festivalu, ki ga je leta 1999 postavil na noge hrvaški filmski režiser Rajko Grlić. Motovun se je razvil na mestu nekdanje prazgodovinske utrdbe. V 10. in 11. stoletju so kraju gospodovali poreški škofje in patriarhi iz Ogleja, od leta 1278 pa je bil kraj v posesti Beneške republike. Najstarejši del mestnega jedra je obzidan z dobro ohranjenim obzidjem iz 13. in 14. stoletja, ki danes služi kot sprehajališče s katerega je lep razgled na okolico. Na južnem in vzhodnem pobočju hriba sta se razvili dve predmestji. Vsi trije deli so povezani v enotno mesto s sestavom utrdb in obzidij. Na glavnem mestnem trgu stoji trdnjava - zvonik iz 13. stoletja. Ob trdnjavi je baročna cerkev svetega Stjepana zgrajena leta 1614 na mestu starejše cerkve po načrtih beneškega arhitekta Paladia. Nekoč v pozni antiki je tu stala starokrščanska bazilika, ki je bila večja od današnje. Nasproti cerkve leži Komunalna palača, grajena v 12. stoletju, razširjena in obnavljena v 16. in 17. stoletju. Renesančna loggia je iz 17. stoletja. Večina ostalih stavb je iz 16. in 17. stoletja.
Avtobus mora parkirati pod starim delom mesta, do koder vodijo najdaljše hrvaške stopnice - Motovunske stube. Mogoče je pešačiti tudi po cesti ali pa se večino poti popeljati z lokalnim avtobusom za 20 kun. Izberemo slednje, potem pa imamo eno uro časa za ogled.
Za sprehod po obzidju je treba po novem plačati, vendar je najlepši razgled na dolino Mirne izven tega območja.
Ob pogledu na stari hotel se spomnim, da sem pred mnogimi leti na turističnem potovanju po Istri tu prespala. Takrat smo obiskali tudi Istarske toplice deset kilometrov od Buzeta in slovensko-hrvaške meje. Zaželimo si ledene kave, ampak na terasi očitno nihče ne streže. Tudi na drugi terasi je strežba počasna in komaj še dobimo naročeno ob pravem času, ob tem pa natakarica eno izmed kav prevrne na mizo. Iz tega kraja naj bi bil tudi Veli Jože, simbol Istre, ki ga je po ljudski pripovedki oblikoval Vladimir Nazor.
Petra Močnik v svojih Potepanjih Istro predstavlja tudi kot deželo velikanov. V Motovunu se je rodil tudi Mario Andretti, italijansko-ameriški avtomobilistični dirkač formule 1.
Buzet, Buje, Brtonigla, Mramornica - vsi ti kraji me spominjajo na planinske pohode, predvsem po trasi evropske pešpot E12. Vozimo se med nasadi oljk, veliko je novih, sicer pa je med sortami najbolj cenjena istrska belica.
Mi pa smo že v Novigradu, kjer obiščemo butično družinsko Vinarijo Ivančić. V lepo urejenem okolju nas sprejmejo z vinskim likerjem in predstavitvijo. Najbolj nas presenetijo z betonskim sodom, ponudija nam pa istrsko malvazijo, beli muškat in cabernet sauvignon. Kar dobre volje postanemo ob pokušini.
Če smo že tako blizu, pojdimo še do morja. Sprehodimo se po Novigradu, ki je bil včasih na otoku, in po pomolu, da se nadihamo morskega zraka.
V Slovenijo se vračamo preko prehoda Dragonja, kjer kar nekaj časa čakamo v koloni, pregled dokumentov pa spet opravijo na avtobusu. Ozračje se je ogrelo na 22 stopinj, mi pa hitimo na kočerjo (pozno kosilo ali zgodnjo večerjo) v Pivovarno in restavracijo Emonec v Kopru. Juha, meso z zelenjavo, jabolčni zavitek. Mogoče je manjkala solata. Postrežba hitra, prostori lepo urejeni,
vendar z veliko napako: predstavitev varjenja piva na steni samo v angleščini. Italijanščino bi človek še razumel, če bi bila poleg slovenščine, ampak samo angleščina?
Na poti domov se ustavimo še na postajališču ob dolenjskem delu avtoceste, da opravimo nujne stvari in zamenjamo šoferja, potem pa prispemo v Sevnico v poznih večernih urah. Ana, Dejan, Niko, sopotniki in sopotnice: hvala lepa za zanimiv in prijeten dan!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar