Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Po Južnem Moravskem

Sredini fotografi imajo vedno zanimive ideje, kje najti lepe motive. Odločili so se, da jih tri dni poskušajo iskati na Južnem Moravskem, v Češki republiki. Ker imajo prost sedež v kombiju, se jim z veseljem pridružim.

Odhod s kombijem deset minut čez šest zjutraj s parkirišča pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in, ker smo vsi že malo prej na mestu, krenemo celi dve minuti bolj zgodaj. No, ne čisto vsi: dva se nam pridružita še v Radečah, skupaj nas je osem.

Na registrski tablici piše LF, torej "lušni fantje in lušne frajle" so na poti. Hitro napredujemo skozi Zidani Most, Celje, potem pa po avtocesti mimo Maribora. Okrog nas pa hribi, okrašeni s svežim snegom. Pred mejo z Avstrijo se ustavimo za minus in plus, saj nam kava res zadiši. Šentilj (Spielfeld/Špilje) in že smo v Avstriji, kjer nas tudi pozdravljajo hribi z belo kapo. Malo klepeta, nekaj dremuckanja, visoka oblačnost nas sploh ne moti.

Še en postanek za stranišče za običajnih 50 centov, ki jih potem ne veš, kako vnovčiti, ker so cene v lokalu res visoke. Tudi malicati je treba, potem pa naprej. Ko se vozimo skozi predele Dunaja, malo bolj odpremo oči, da vidimo vse tiste nebotičnike, trgovine in skladišča, pa si jih k sreči kmalu lahko spočijemo na zeleno-rumenih poljih. Zadnja vas na naši poti v Avstriji je Reinthal, na češki strani pa se zapeljemo skozi Břeclav. Bogdan to vse skrbno spremlja na tablici, sicer pa imamo tudi GPS vodenje.

V bistvu smo v regiji Južna Moravska s površino nekaj nad sedem tisoč kvadratnih kilometrov (četrta največja v državi), z okrog milijon prebivalci in glavnim mestom Brno. V zgodovini je bila Moravska, ki nosi ime po reki Moravi, del ene prvih slovanskih držav: Velike Moravske. V 14. stoletju je bila fevd češkega kralja, kasneje del Češkoslovaške in zdaj Češke republike. Nekaj časa je obstajalo precej močno gibanje za obnovo avtonomije Moravske, danes baje takih teženj ni več. Smo pa naleteli na domačinko, ki je s ponosom zatrdila, da je Moravka, ne Čehinja. Regija je znana po vinogradništvu, sadjarstvu, pridelavi žita, oljne ogrščice, sladkorne pese in zelenjave, prehrambeni industriji, nekaj je pivovarn, v Brnu pa najdemo strojno, elektrotehnično, kemično in farmacevtsko industrijo. Naselja povezuje okrog 4.500 kilometrov cest, železniška proga, Brno ima mednarodno letališče. Pohvalijo se lahko s tem, da ima 75 gospodinjstev računalnik in internetno povezavo, tudi mi smo v nastanitvi lahko uporabljali Wi-Fi.

Vozimo se med griči, po katerih se preliva zelena barva žitnih polj, vmes se je razlila rumena barva oljne ogrščice, polja pa obrobljajo drevoredi ali jih krasijo posamezna slikovita drevesa.

Nastanitev imamo v naselju Vlkoš, ki je sedež občine z okoli tisoč prebivalci. Imenuje se po volku, ki je tudi v grbu, skupaj z dvema grozdoma. Leži štiri kilometre jugovzhodno od večjega mesta Kyjov, ki ima okoli 12 tisoč prebivalcev, znan je po najstarejšem moravskem folklornem festivalu, uspešen pa tudi v mednarodnih tekmovanju glede hortikulturne ureditve.

Na malo dvignjenem mestu pod vzpetino najdemo pravo ulico obnovljenih zidanic in kmalu na začetku je tudi naš drugi dom: Vinný sklipek u Sidonie. Gostitelji nas pričakujejo med drugo in tretjo uro, eno uro smo prezgodnji in ta čas namenimo obisku mesta Strážnice z okrog šest tisoč prebivalci jugovzhodno od našega bivališča, že kar blizu meje s Slovaško, občina pa sega prav do nje. Najprej se peljemo mimo gradu v obširnem parku (včasih pomembna obmejna postojanka), iščemo pa muzej na prostem,

ki je ob ponedeljkih zaprt in samo preko ograje poslikamo nekaj starih hiš.

Sprehodimo se ob vodi, na kateri je "parkiranih" kar nekaj ladjic,

najdemo prehod do samostanske cerkve Marijinega vnebovzetja,

občudujemo s folklornimi vzorci okrašene hiše, najdemo pa tudi župnijsko cerkev svetega Martina z Belim stolpom. Hodimo mimo šol in se od mimoidočih naučimo, da je "základná škola" osnovna šola. Čudimo se ob kažipotu za sinagogo, iz virov pa kasneje izvemo, da je v mestu znano židovsko pokopališče z več kot 1100 grobovi, večina Židov pa je bila med drugo svetovno vojno pregnana v koncentracijska taborišča.

Čas za povratek v Vlkoš, kjer pokličemo gostitelja. Prideta simpatična Zdena in René Slezáková

in nam razkažeta čudovito urejeno zidanico z bivalnim prostorom za vsaj 30 ljudi, kaminom, v katerem plapola ogenj, kuhinjo z vso potrebno opremo, zgoraj pa veliko spalnico z devetimi posteljami, spodaj stranišče, zgoraj stranišče, prha in celo pralni stroj. Za isto ceno (najem za dve noči in degustacija vina - 290 evrov) so nam ponudili še eno zidanico, vendar smo želeli bivati skupaj. Vse je urejeno z veliko okusa, pred zidanico vabi miza s klopmi pod brajdo, zadaj pokrita terasa z ognjiščem in odprto kurišče, potem pa vinograd in sadovnjak. Takoj si zaželimo, da bi ostali dlje časa.

Foto: Vinko Šeško.

Juha je v trenutku skuhana, na mizi so še neštete druge dobrote za preživetje vseh vsaj en teden in kmalu je kosilo "pod streho".

Okrog štirih nam René predstavi svojo klet s številnim vrstami vina.

Foto: Vinko Šeško.

Po nekaj vzorcih obnemoremo, zaželimo si Kol'kor kapljic, tol'ko let in odpravimo na foto lov.

Naš cilj so vasi zahodno od našega domovanja, ki imajo tudi tisoč prebivalcev in več, v večini pa so hiše zgrajene tesno skupaj s skupnimi vmesnimi stenami. Posajene so med gričke in na nje, vmes pa so raznoliki vzorci v mnogih niansah zelene barve in vmes rumene. V naseljih skoraj ne opazimo ljudi: očitno so otroci v šoli, odrasli pa v službi.

Ustavimo se na razgledni točki, ki je označena kot naravna znamenitost z informativno tablo, mizo s klopmi in krasnim razgledom. Na robu vinograda opazimo seznam imen za dežuranje v avgustu in septembru, le ugibamo lahko, zakaj dežurajo.

Premaknemo se na razgledišče v bližini oddajnika, zaprtega penziona in obveznega znamenja na križišču. Tu stoji parkiran avtobus z zagrebško registracijo, ki prevaža japonske turiste z ogromnimi objektivi na fotoaparatih. Sprehodimo se ob nasadu marelic, pri katerih letina dobro kaže, tudi češnje so zelo polne.