Kdor je želel posneti sončni vzhod, je vstal bolj zgodaj, ostali pa se odpravimo ven šele po obilnem zajtrku.
Sončno, a zelo mrzlo jutro, domačin nam razloži, da mu je slana pri minus štirih stopinjah že obrala letošnji pridelek. Sicer pa je bolj malo življenja na naši "vinski ulici", ki jo danes končno bolj natančno raziščemo.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Obnovljene zidanice se vrstijo druga za drugo, vsaka malo drugačna, po arhitekturi pa so si podobne. Za vrsto ob cesti jih je nekaj še zadaj, nekatere objekte bi bilo treba obnoviti. Za njimi se v rahel hrib dvigajo parcele vinogradov in sadovnjakov. Na drugi strani ceste so postavili lutke na kolesih, tudi nasproti naše hiške stoji kolesar s pletenko na kolesu.
Na začetku ulice si z zanimanjem ogledamo kip zavetnika vinskih goric, znamenje in informativni tabli o kraju Vlkoš ter vinskih poteh. V teh krajih so začeli z vinogradništvom že v 12. stoletju in to staro tradicijo želijo ohraniti s temi potmi, z mnogimi prireditvami in namestitvami turistov v obnovljenih zidanicah.
Zavijemo v dolino, kjer so še vedno vidni ostanki slane,
potem pa se povzpnemu na hrib z lepim razgledom na Vlkoš in okolico. Po bližnjici se zdaj spustimo do naše zidanice, malicamo, pospravimo, spakiramo in poslovimo od naših gostiteljev. Popoldne pričakujeta nove goste, vključenost v booking.com se jima očitno obrestuje, tudi mi smo ju tako našli.
Vračamo se po poti prihoda, ampak se nam ne mudi domov. Najprej bi radi kupili nekaj dobrega češkega piva, pa začudeni ugotovimo, da so pakirišča pred trgovinami čudno prazna, trgovine pa zaprte. Je danes kakšen praznik? Pivo kasneje le dobimo na bencinski črpalki.
Ta biser na ogrlici moravske baročne arhitekture si pa že moramo ogledati. Stoji na mestu nekdanje utrdbe, ki je v 16. stoletju dobila renesančno obliko, v 17. pa sedanji videz. Najbolj znani lastniki so bili iz družine Serényi, po rodu Madžari, ki so imeli zveze z dvorom na Dunaju in so sem vabili izbrano družbo občudovat zbirko konj. Še danes je mogoče v gradu videti 32 portretov teh konj. Od konca druge svetovne vojne je grad v lasti države in preurejen v muzej.
Plačamo parkirnino in sprašujemo, kateri praznik je danes, pa mladenič tega ne ve. Tudi uslužbenec na blagajni v gradu mora poklicati na pomoč svojega sodelavca in skupaj ugotovimo, da praznujejo dan osvoboditve - en dan pred nami. Notranjost gradu bi si lahko ogledali le z vodstvom, za kar pa nimamo časa.
Zastonj se lahko sprehodimo po parku s čudovitimi cvetočimi potonikami in oblikovanimi drevoredi, zraven pa se razteza še naravni gozd.
Po peščenih potkah se sprehajajo tudi obiskovalci v starodavnih oblačilih, ki si jih je mogoče izposoditi v gradu. Tako potem pride do zanimivih kombinacij: legice in športni copati pod krinolino. Ob izhodu občudujemo še pave, potem pa se zapeljemo naprej med vinograde, ki so jih zasadili nad nekdanjim rudnikom.
Naš pogled pritegne Ratíškovice-Slavín: ulica novejših vinskih kleti (od leta 1966 naprej), ki so res slikovite.
Foto: Vinko Šeško.
Na skrajni levi je ena večja, kjer nas pozdravi lastnik in nas povabi v notranjost, ki je urejena res z okusom. Vidi se, da pri tem poslovnežu, ki se ukvarja s prodajo posebnih postelj za bolnišnice in starostnike, denar ni problem. V kleti nam ponudi zastonj pokušino vina, pohvali se pa tudi, da pride naslednji teden kolesarit v okolico Slovenskih Konjic in namerava obiskati Zlati griček. Zaradi vina, seveda. Svet je pa res majhen.
Judith vztraja, da bi častila kavo še na češki strani.
V iskanju lokala zaidemo med 92 ribnikov v bližini mesta Hodonin, potem pa le najdemo prijetno teraso,
kjer nam je zabavno opazovati mešanje sestavin v kozarcu s kapučinom.
Pot domov poteka brez posebnosti, le na jugu Avstrije naletimo na nekaj zastojev.
Drugi posnetek je delo Zmaga Grabrijana.
Vmes si okrog štirih na počivališču o avtocesti privoščimo obilno malico, nekaj čez osem zvečer pa smo že doma.
Kratko, a sladko - in bogatih vtisov polno potovanje! Hvala druščina, posebna zahvala pa Zmagu Grabrijanu za varno in prijetno vožnjo!
Video:
1 komentar:
Lepo! Hvala Romana za prijetno družbo in super opis potepanja po Južni Moravski ..... ;)
Objavite komentar