Odhod na ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica je sicer ob pol osmih, ampak deset čez sedem vidim preko ceste pri Prahu prižgane luči na avtobusu in se kar tam vkrcam. Sveže jutro in 12 stopinj celzija. Šoferju Branetu se pridruži še vodička Maja in krenemo na pot, z Avtobusne postaje Sevnica z malo zamudo, ker ene potnice ni. Tudi v Tržišču malo počakamo na eno članico, potem pa veselo proti Trebnjemu. Vodička prizadevno razlaga pomen krajev ob poti: Mirna z gradom in cerkvijo, Šentrupert s kozolci, gradičem in cerkvami, Trebnje s pomembnimi izkopaninami iz rimskih časov. Dolenjsko pa nam predstavi z mislijo Toneta Pavčka:
Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd in košček polja, tam so meseci samo maji, tam sem nekoč bil doma.
In zazveni Slakova Deželica sonca in grozdja. Ta vodička pa res ni samo običajna! Izmenjujeta se megla in sonce, upamo na lep dan. Pri Medvedjeku se spomnimo dogodkov iz osamosvojitvene vojne, prepovedane uporabe kasetnih bomb in tragičnih žrtev. Pri Ivančni Gorici omenimo samostan in muzej krščanstva v Stični, zapustimo avtocesto in se zapeljemo na Muljavo.
Parkiramo blizu Gostilne pri Obrščaku in se peš napotimo do rojstne hiše Josipa Jurčiča, ki je več kot samo to: tu je nastal muzej na prostem in kulturni spomenik, ki ohranja arhitekturo in opremo dolenskih domačij: hiša, hlev, čebelnjak, kašča, sušilnica za lan, Krjavljeva bajta, vodnjak. Tu se odvija tudi veliko kulturnih prireditev, etnografskih in likovnih razstav, v naravnem amfiteatru uprizarjajo Jurčičeva dela (letos, žal, predstave ni bilo zaradi bolezni), sem od leta 1994 (150-ta obletnica pisateljevega rojstva) iz Višnje Gore pripelje 15 kilometrov dolga Jurčičeva pot. Po njej se vsako leto na prvo soboto v marcu sprehodi na tisoče ljudi, vabi pa skozi celo leto. S sevniškimi planinci sem jo prehodila pred leti, ko smo gazili sneg do kolen. S prijateljico pa sva po njej hodili tudi konec avgusta 2009.
Vodič nam izreče dobrodošlico in se šali, da verjetno Krjavlja ni doma, ker mu je koza ušla, zdaj jo išče in ker je vesten, najprej pogleda po vseh gostilnah. Najprej si ogledamo film - zanimiv prikaz muzeja in kraja. Izvemo, da je hišo leta 1826 kupil pisateljev ded in do danes še ni bila predelana, še vedno ima črno kuhinjo, takratno orodje, sklednik, žličnik, v "štiblcu" je čevljarska delavnica, soba s krušno pečjo, postelje, "mevtrgo" za mesit kruh in prostor za spanja manjšega otroka, skrinje za obleke, zidne omarice, deske pod stropom za kisanje mleka v posodah, posteljo v kamri za tri otroke, zibelko, spodaj klet. Hišo so preuredili v muzej leta 1954, kasneje so dodajali in urejali ostale objekte. V kašči je razstavljena bogata Jurčičeva literarna in časnikarska zapuščina in fotografije iz letnega gledališča. Jurčičev nečak je leta 1920 za hišo postavil gospodarsko poslopje, kjer sta zdaj na ogled dve stalni razstavi Spomin na deda in Od lanu do platna z orodji, ki so nema priča nekdanjih časov. Krjavljeva bajta je prikaz razmer, v katerih je živel takratni bajtar: lesena, s slamnato streho in brez dimnika. O čebelnjaku s slikovitimi panjskimi končnicami na posnetku spregovori zdaj že pokojni Jurčičev pranečak (umrl leta 2015, star 93 let). Sprehodimo se po prostorih, si ogledamo zbirke in razstave, zunaj pa občudujemo šegave prizore na panjskih končnicah in čudimo še vedno lesenim žlebovom, ki vodo s strehe hiše vodijo v vodnjak. Jurčič je umrl leta 1881, na njegov pogreb je prišlo okrog sedem tisoč ljudi, tudi Simon Gregorčič, ki je bil rojen istega leta kot Jurčič. Že eno leto po smrti so na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo.
Zdaj pa proti izviru Krke po mehki pokrajini s slikovito vasjo Krka (236 prebivalcev). Režiser nadaljevanke Reka ljubezni (Nejc Levstik ali Jaka Šuligoj?), je sem hodil na počitnice in se je zaljubil v pokrajino. Tu so posneli krasne zunanje posnetke, notranje pa v ljubljanskem studiu. Vodička nam kar iz avtobusa pokaže Slakovo domačijo, delavnico, kapelico, ostale domačije pa niso v vasi. Sredi naselje stoji cerkev svetega Kozme in Damijana. Zavetnika v glavnem oltarju sta delo slikarja Matevža Langusa. Prvotna cerkev je bila zgrajena v 12. stoletju. Današnjo baročno zgradbo so od leta 1707 do 1757 temeljito prezidali in ji leta 1771 še dodatno povečali prezbiterij. Cerkev svetega Kozme in Damijana, ki jo obkroža pokopališče, je bila ob koncu 17. in v 18. stoletju znana kot romarska postojanka.
Avtobus parkiramo pri romantičnih izvirih Poltarice, nad katerimi je jama istega imena, včasih je bil pa tudi grad in graščaki so imeli posebne posode polterice za hlajenje rib. Skozi vas Gradiček se sprehodimo do izvira Krke,
kjer voda priteče pod zemljo iz Krške jame in oblikuje najprej manjše jezerce. Sprejme nas sam Predsednik Turističnega društva Krka Slavko Pajntar - Pinki, ki je bil tudi statist v nadaljevanki in velikokrat skrbel za dobro počutje ekipe. Neverjetno energijo izžareva in vidi se, da je s srcem pri stvari. Krka naj bi bila najdaljša reka, ki v celoti teče po slovenskem ozemlju, po nekaterih meritvah je pa Savinja za osem kilometrov daljša. Je pa to najbolj počasna reka: od izvira do izliva pri Čatežu je samo 124 metrov višinske razlike. V njej živi 52 vrst živali, od tega je 38 vrst različnih rib, pojavljajo se tudi bobri in vidre. Značilno zanjo so lehnjakovi pragovi in preko njih slapovi. Vsako leto konec maja v zgornjem toku Krke organizirajo spust kajakov: 200, 300 kajakov se spusti, ni pa to tekmovanje. Niže je veliko raftinga in supanja.
Krška jama je izvirna jama, iz katere ob velikem deževju bruha voda. Omenja jo prvi v 17. stoletju Valvazor, prvi vhod je bil nad današnjim, ki so ga napravili leta 1937, da bi voda hitreje odtekala in ne bi bilo poplav na Radenskem polju in delu Grosuplja. Če je treba, pa še vrata odprejo, se heca vodič - ta vrata so pa tako iz kovinske mreže z velkimi luknjami. Začetna dvorana je dolga 200 metrov in povprečno 30 metrov široka, zaključuje pa jo 30 metrov dolgo jezerce. Tu se konča turistični del, na dnu jezera so sifoni, ki vodijo v do 20 metrov globoke podvodne rove. Jamski potapljači so po 210 metrih dosegli dvorano, dolgo 60 metrov. Skupna dolžina raziskanih rovov je 490 metrov. Vodič nam kaže dele kapnikov, nekateri so poškodovani, ker je bila jama do leta 1995 odprta za vsakogar, tudi vandale. Vidimo druge različne zanimive tvorbe, z nekaj domišljije, seveda. Včasih so tu prirejali koncerte, oblikovali jaslice, zdaj tega zaradi Nature 2000 in netopirjev ne smejo več. V jezeru so tudi človeške ribice, ki zrastejo do 30 centimetrov in lahko živijo sto let. Dihajo s pljuči, škrgami in preko kože, osem let pa lahko preživijo brez hrane. V jami sicer živi 32 vrst živali, večina zelo majhnih.
Preko Mosta ljubezni se vračamo k avtobusu in na poti že srečamo skupino, mladi gredo na ogled jame. Zgleda, da so ti kraji res postavil popularni.
Pri avtobusu na toplem soncu pomalicamo, potem pa se spet zapeljemo mimo cerkve in naprej do naselja Zagradec,
kjer nam v Piceriji Toplar zadiši po kavi. Tudi tu so snemali za nadaljevanko, zelo lepo urejen lokal je to s teraso, zraven pa še zaprt kozolec za zaključene družbe. Natakarica pa hitra, iznajdljiva, prisrčna, ustrežljiva - "ta prava". Še naprej se vozimo ob Krki, ki je tu še globoko v strugi. Na njej je bilo včasih 65 mlinov in žag, danes skoraj nobenega več. Včasih je preko Krke vodilo veliko mostov, ki so imeli imena po kmetijah. Vodička nam za boljše vzdušje zavrti narodne pesmi tega področja. Na desni reka, na levi v hribu pa vrste zidanic in ob njih majhne parcele vinogradov.
V Žužemberku nas na trgu pred gradom, kjer so nanizane stojnice, pozdravi neverjetno zavzeta vodička prostovoljka. V Wikipedii lahko preberemo:
Žužemberk je osrednje naselje Suhe krajine. Zaselek, kasneje pa vas in trg, se je razvil okrog gradu Žužemberk, na terasi nad reko Krko. Žužemberk je bil prvič pisno omenjen leta 1246, trške pravice pa je dobil leta 1399. Od leta 1413 je sedež župnije Žužemberk (v začetku je sodila v okvir pražupnije Dobrnič, pred letom 1399 pa se je kot vikariat iz nje izločila in prešla v posest cistercijanskega samostana v Stični). Danes je v župniji 12 podružničnih cerkva. Od leta 1828 se v kraju nahaja osnovna šola, med letoma 1868 in 1940 pa je v njem delovalo okrajno sodišče in raznih državnih uradov. Leta 1998 je postal središče istoimenske občine. Središče naselja predstavlja trg z litoželeznim vodnjakom, ki se nahaja pred grajskim vhodom, in okoliške nadstropne hiše s kamnitimi portali.
Vodička nas pelje na grajsko dvorišče med stene zelo razgibanega, delno obnovljenega gradu. Njegov najstarejši del je bil zgrajen okoli leta 1000, prvič pa je bil pisno omenjen leta 1295. Večkrat so ga prezidavali, Turki so ga poškodovali. Imel je več lastnikov: Goriški grofje, Celjski grofje, Habsburžani, Turjaški Auerspergi so ga kupili leta 1538. Od desetine so dobro živeli. Grad ima sedem okroglih stolpov, v njih so imeli bivalne prostore. V njem je bil tudi sodnik, imeli so kapelico svetega Urha, knjižnico ... Okrog gradu je bilo obzidje, vodni jarek, spustili pa so tudi medvede. Spustimo se v ječe temnice, v glasbeni sobi zapojemo in voščimo slavljenki za rojstni dan. Med drugo svetovno vojno je bila v gradu nastanjena italijanska vojska, po italijanski kapitulaciji pa so ga za kratek čas zavzeli partizani. Leta 1944 se je v gradu nastanila domobranska posadka, zaradi česar so ga leta 1945 zavezniška letala raketirala in ostal je le še skelet zidovja. Povzpnemo se na stolp in razgledujemo po okolici. Cerkev svetega Mohorja in Fortunata so leta 1944 požgali partizani, leta 1995 je bila končana obnova. Zraven je stavba za upokojene župnike, ampak žužemberški župnik je v njej sam. Na nasprotnem griču je kostnica okrog 2000 padlih partizanov iz tega okoliša. Pod gradom je kopališče na Krki, zaenkrat je zastonj, ima pa Krka tudi poleti samo 20 stopinj. Na tem delu reka poplavlja. V stolpni grajski sobani z grbi, kožami in nekaj orožja nam vodička pove dve zgodbi iz zgodovine gradu. Leta 1559 je grad poskušal zavzeti nezakonski sin Jurija Turjaškega, Gregor. Z napadalci so kruto obračunali, saj so jih vrgli čez obzidje, nato pa so trupla odnesli v gozd zverem. Leta 1575 je na grajskem dvorišču udomačena medvedka ubila ženo Ivana Turjaškega, Ano von Eck, ki je bila nezvesta z mlinarjem. V spomin na tragični dogodek so zasadili lipo, ki je vztrajala 424 let, zdaj še dvajset let na tem mestu raste nova. V grajski kleti so lepo uredili dvorano s podobami iz grajske zgodovine, primerna je za prireditve, srečanja ... Odžejamo se z grajskim vinom, v katerem je mogoče občutiti okus samorodnice, kupimo pa tudi ročno izdelane nageljčke in šopke iz krep papirja.
Poslovimo se od zagnane vodičke in peljemo naprej mimo ostankov gradu Soteska iz 17. stoletja, ki so ga požgali leta 1944. Ostal je samo še Hudičev turn, ki so ga domačini prekleli, ker je tu graščak spolno zlorabljal okoliška dekleta in uveljavljal pravico prve noči. Na izgubo nedolžnosti teh deklet spominjajo tudi bele narcise z rdečim venčkom, ki na travniku cvetijo vsako pomlad. Stolp ogroža talna voda, poskušajo ga sanirati in obnoviti freske. V gospodarskem poslopju so spravljeni starodobniki iz Muzeja Bistra.
Dvor je bil včasih knežji dvor, na mogočno železarno pa spominjajo visok zid kovaškega ognjišča ter Železo-livarski muzej in galerija.
Sprejme nas Stanko Novinc, ki z ženo Stanko od leta 2009 ohranja spomin na železarstvo s tem muzejem, imata pa tudi obrat za proizvodnjo pohištvenega in stavbnega okolja, iz katerega se ves čas sliši "butanje" strojev. Ob filmu nam razloži zgodovino in pomen te železarne. Lastniki kompleksa so bili Turjaški Auerspergi, ki so leta 1738 zaprosili avstroogrsko oblast za dovoljenje, da bi izrabljali železovo rudo. Na to so čakali več desetletij, potem pa postavili železolivarno. Na voljo je bila ruda z vsebnostjo železa okrog 40 procentov, za pogon strojev in naprav za obdelavo železa je bila pri roki reka Krka z velikim padcem na tem področju. Vodno silo so uporabili tudi za pogon velike žage in mlina. Tretji pogoj je bil les iz kočevskih gozdov, ki so jih imeli v lasti Auerspergi. Poleg taljenja rude so imeli tudi obrat za obdelavo. Objekti so bili postavljeni aprila 1796. Pomemben preobrat je bil s prehodom iz klasičnega litja v tanko stensko litje. Ker so rudo topili z ogljem, so dobili sivo litino, ki ni vsebovala toliko žvepla in tak izdelek je bolj odporen proti rji (250 let stari strešniki). Preusmerili so se v umetniško litje in leta 1836 dobili naslov Cesarsko-kraljeva železarna. Začnejo vlivati svečnike, križe, ograje; cena zanje je bila zelo visoka, prodajali so v Trst, Benetke. Po letu 1845 je tu zaposlenih preko tisoč ljudi. Poleg manjših odlitkov so se lotili tudi večjih stvari: litoželezni most preko Ljubljanice, težak preko 50 ton, ki ima členek za pregibanje in kljub prestavljanju še vedno stoji. Izdelali so tudi vse za železnico v Postojnski jami. Karadžordževići iz Srbije so naročili 60 topov, avstroogrska oblast je bila seveta proti. Tajno so jih 16 izdelali za Srbijo s posredovanjem preko Trsta in ta je z njimi leta 1806 premagala Turke. Po požaru leta 1869 močno skrčijo proizvodnjo. Zaloge železove rude so bile izčrpane, tehnologija zastarela, železnice niso pripeljali v kraj: leta 1891 železarno zapro in brez dela ostane cela dolina.
V posebnem prostoru muzeja je tudi demonstracijska delavnica, v katerem na sodoben način stalijo železo in vlijejo v formo. Postopek smo si ogledali na filmu in forme tudi v sami delavnici.
Pot nadaljujemo v Novo mesto (mestne pravice od leta 1365) na treh okljukih Krke, kjer izstopimo pred Kandijskem mostom in se čudimo, kako majhen je spomenik Leonu Štuklju.
Stari del mesta se ogleduje v Krki, trg pa je ves nov z 72 tisoč kockami. Ker ni prometa, je nekako večji in tudi Kettejev vodnjak pri Magistratu pride bolj do izraza.
Večerjo nam postrežejo v Gostišču na Trgu: dve vrsti juhe, zrezek, pečenka, pražen krompir, štrukelj, sladica. Zraven se prileže kozarec modre frankinje.
V mraku se sprehodimo skozi mesto do avtobusa, s 26 stopinj se je temperatura spustila na prijetnih 20,
mi pa se preko Rake vozimo proti domu. Ekskurzija z neverjetno zagnanimi vodiči in vodičkami!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar