Ura je štiri zjutraj, ko zvoni mobitel, da pranečakinjo, pranečaka in mene zbudi za odhod na nagradni izlet ob koncu uspešno končanega šolskega leta. Za uspeh je najbolj zaslužna Nika, ampak midva z Aleksom imava tudi kaj zaslug. Oblačenje, hitri zajtrk in že hitimo proti Železniški postaji Sevnica. Še pred peto uro že prodajajo karte, mlada dva rabita polovični, jaz pa imam brezplačno kartico. Vlak je "prespal" v Sevnici in nekaj minut čez pet odpelje proti Ljubljani. Malo nas je potnikov, lahko se "razkomotimo" na sedežih, zoprno je le, da moramo nositi maske. Proti Ljubljani se vlak polni in ljudje sploh ne morejo upoštevati prepovedanih sedežev, nekako se morajo pripeljati v službo. Toliko o predpisih in možnostih, da jih upoštevamo.
Skrbi me, če bo gneča na avtobusu za Bohinj, kako je sploh z razporeditvijo sedežev, pa se izkaže, da so prepovedani samo štirje sedeži v prvi vrsti, da nihče ne diha vozniku za ovratnik. Na blagajni kupim polovični karti za otroka, jaz naj bi brezplačno pokazala kar na avtobusu, rezervacij pa ni. Uslužbenec ne zna povedati, koliko potnikov je preveč za sedanje predpise. Skočimo še po prigrizke, čeprav so jih naši nahrbtniki polni. Pet minut pred odhodom (avtobusi odpeljejo vsako polno uro) smo na številki sedem pri avtobusu sami, potem se nam pridruži še ena potnica in na koncu voznik, ki pravi, da je včasih potnikov več. No, nabirajo se v Medvodah, Kranju, na Bledu, preveč polni pa nismo nikoli. Spet obvezno razkužilo in maske, pridno pa se tudi privežemo z varnostnimi pasovi in uživamo v vožnji skozi zanimive kraje v sončnem poletnem jutru.
Po več kot dveh urah vožnje smo v Ukancu pri nekdanjem Hotelu Zlatorog, ki ga obnavljajo. Leseni kiosk ponuja kavo, pijače in sendviče, zato posedimo pri mizi v senci, čeprav bi nam bolj prijalo sonce. Dekle, ki streže, ne ve nič o voznem redu avtobusov, šofer svetuje, naj ga najdemo na oglasni deski, ki pa je ni nikjer v bližini.
Je pa igrišče iz naravnih materialov z zanimivimi izzivi, ki jih mlada dva temeljito izkoristita.
Od daleč se vidi slap Savica, naš naslednji cilj.
Pot pod noge in preko žuboreče Savice, med travniki in počitniškimi hišicami. Sonce že kar dobro greje in k sreči se asfalt spremeni v peščeno pot po senci.
V eni uri smo pri Planinskem domu Savica, više pri vhodu plačamo vstopnino za obrabo poti (odrasli 2,50, otroci 1,30, upokojenci 2,10), dobimo informacije o avtobusih,
občudujemo šumečo vodo, potem pa se napotimo po 553 stopnicah proti slapu Savica. O njem je pisal že Janez Vajkard Valvasor, pozneje seveda dr. France Prešeren, ki je pri slapu Savica dobil navdih za največjo slovensko epsko pesnitev, Krst pri Savici. Že leta 1807 slap, ki napaja reko Savo, obiskal avstrijski nadvojvoda Janez Habsburški, vnuk cesarice Marije Terezije.
O tem priča spomenik pri razglednem paviljonu. Turistov je kar veliko, kolikor se da, držimo predpisano razdaljo, pri razgledu na slap pa se pravila podrejo.
Fotografiranje, selfiji, občudovanje obeh krakov slapa (25 in 78 metrov) ...
Pot navzdol je bolj sproščena, vmes še pogledi proti jezeru, hitra malica in božanje kakšnega mimoidočega kužka. Pri vstopni točki še obvezen nakup spominčkov, potem pa nazaj na parkirišče. Turistični avtobus, ki vsako uro kroži med Bohinjsko Bistrico in Planinskim domom Savica, odhaja 20 minut čez uro in le malo moramo počakati, da se odpeljemo in rešimo enournega pešačenja do Ukanca. Čakanje si krajšamo z igranjem kart.
Izstopimo na križišču pod spodnjo postajo žičnice na Vogel, se sprehodimo do nje in z veseljem ugotovimo, da vozi vsake pol ure. Povratna karta za nihalko stane 24 evrov, za otroke 12, upokojence 21, prijazna blagajničarka doda še družinski popust in tako plačamo skupaj 37 evrov. Le malo počakamo in že se vkrcamo v veliko gondolo za 80 ljudi, ki nas v nekaj manj kot petih minutah v dolžini 1663 metrov ponese z nadmorske višine 569 metrov na Rjavo skalo z višino 1535 metrov. Ta nova nihalka dela od leta 2001, že leta 1961 so imeli tovorno žičnico, od leta 1964 pa tudi za prevoz ljudi.
Počasi se nam odpira pogled na jezero, nižje gore okrog njega, potem pa se nam prikaže vsa lepota Julijskih Alp s Triglavom.
Na zgornji postaji so uredili prijetno restavracijo, na voljo je razgledna ploščad, stari hotel pa samuje - upam, da samo poleti. Sicer pa je še veliko koč z gostinsko ponudbo, otroke vabijo igrala - tudi napihnjeni tobogan, Nika in Aleks vse to z velikim veseljem uporabita.
Seveda ne smemo zamuditi fotografiranja v srčku
in se nasmejati petelinu, ki vodi samo eno putko, pa še ta ga ne uboga. Kaj pa delajo tu te eksotične živali? Prej bi pričakovali kakšne kozice. Kaj hočemo, nam je pač boljše tuje kot domače.
Ob dveh se nas kar veliko odpravlja v dolino, zato v razmaku petih minut peljeta dve gondoli. Nekaj sto metrov pešačimo mimo vojaškega pokopališča do avtobusne postaje, kjer ujamemo turistični avtobus do Bohinjske Bistrice. Sladoled in malica,
ogled razstave fotografij Cvetje bohinjskih planin v parku,
potem pa je na vrsti Vodni park Bohinj. Odličnjakinja Nika je na šoli dobila za darilo brezplačno triurno karto za to kopališče in treba jo je izkoristiti. Sicer morajo odrasli za tri ure kopanja odšteti 15 evrov, upokojenci 11, otroci pa 10,50. Zunanji bazen je sicer brez vode, samo sončiš le lahko ob njem, notranji pa ponuja res veliko zabave za mlade in mlade po srcu. Bazen je oblikovan razgibano, dva bazenčka sta masažna s toplejšo vodo, veliko vodno igrišče za čisto male je tudi pri roki, glavna atrakcija pa je plezalna stena nad vodo, v katero padeš, ko ti zmanjka moči pri plezanju, občasno pa začne bruhati vodo v velikih in manjših slapovih. Potem pa sta tu še dva tobogana (eden v temi z lučkami) in Aleks ne ve natančno ali se je peljal 30 ali 40 krat, Nika pa menda petkrat manj.
Dve uri in pol uživanja, potem pa na avtobus za Ljubljano, ki iz Ukanca krene 20 minut do polne ure, iz Bohinjske Bistrice pa pet minut do polne ure. Aleks utrujeno zaspi,
Nika pa se drži in že razmišlja o obisku Bleda, skozi katerega se peljemo.
Malo pred deveto zvečer smo v Ljubljani, ravno dovolj časa za večerjo v McDonaldsu, pet minut čez deset na vlak, ki prispe v Sevnico okrog pol polnoči. Tako smo po tem dolgem in zanimivem dnevu ob polnoči v postelji.
Opozorilo: vozni redi veljajo za delavnike!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar