Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Celje

V okviru mojih poletnih naravoslovno-kulturnih dni je danes na vrsti Celje, tretje največje mesto v Sloveniji z okrog 40 tisoč prebivalci. Vlak nekaj čez pol deseto, prestopanje v Zidanem Mostu na avtobus do Laškega, tam pa spet na vlak za Celje. Minilo je, kot bi mignil, ker sem imela za družbo zanimivo sopotnico.

Z Železniške postaje Celje se napotim proti Savinji

in ujamem pogled na Stari grad, ki je prvič omenjen leta 1323, dograjevali so ga po še kakšnih sto let. Na krožišču pri mostu preko Savinje pričakujem vodomet, pa ga ni, ga je vzela nevarnost širitve koronavirusa?

Zato pa je most lepo okrašen s cvetjem, Savinja ima barvo bele kave, saj je še zjutraj po Sloveniji deževalo. Po desnem bregu reke se sprehodim po Mestnem parku, ki je na tej poplavni ravnici pod Miklavškim hribom začel dobivati obliko parka leta 1856 z zasaditvijo dvojnega drevoreda divjih kostanjev. Še danes je tu veliko starih dreves,

med njimi tudi mogočni ginko,

bliže Savinji pa so zasadili drevored lip. Med travnatimi in cvetličnimi gredami vabijo klopce, sem lahko pridete igrat tenis, pozimi pa tudi drsat. Je pa park tudi izhodišče za vzpon na Miklavški (Miklavžev) hrib z nadmorsko višino 394 (ali 396 ?) metrov, cerkvijo svetega Miklavža in lepim razgledom na Celje.

Sicer pa vabijo lično oblikovane table na širše območje Mestnega gozda, ki ga je takratna občina odkupila v letih 1883 - 1892. Mestna občina Celje in Krajevna enota Zavoda za gozdove Slovenije skrbita za to največjo urejeno javno zeleno površina v Celju s površino 100 hektarov in 14 kilometri urejenih poti.

Podam se po Srčni poti, kar krepko se vzpenja široka, s peskom posuta pot med starimi in mlajšimi drevesi ter pogato podrastjo,

vodijo me pa informativni stebrički: na vsakem je v slovenščini in angleščini določena tema. Legendarne tri jase, Gozdna divjina, Bukev Gozdna mama, Drevesna hiša, Ptičji hoteli, Gozd in mesto, Divji prašiči so bili tu, Gozd varuje domove, Gozd je drug svet. Obenem pa so to lični kažipoti.

Na nekaj mestih so postavljene klopi, strmine olajšane s stopnicami, lesene priprave vabijo k razgibavanju. Pohodniki so le redki, nekateri imajo s sabo otroka ali štirinožnega prijatelja, ozračje pa je po dežju ponoči sveže in idealno za hojo.

Tudi stranišče in umivalnik s tekočo vodo so uredili, s klopmi je prijetno počivališče.

Nedaleč od njega je Drevesna hiša iz lesa tega gozda (duglazija), največja taka hiša v Sloveniji, ki je kot informativni in izobraževalni center odprta ob sredah, petkih, sobotah, nedeljah in praznikih popoldne. Obisk je brezplačen, organizirajo pa tudi vrsto zanimivih dogodkov. Pod hišo so še manjši oder in klopce. Za obisk sem prezgodnja, zato pa krenem proti Anskemu vrhu z nadmorsko višino 462 metrov.

Pot lepo obroblja praprot med reso in borovničevjem,

za malico pa se mi postavili mizo s klopmi in razgledi na Celje (Otok).

Še zadnja strmina in odpre se mi pogled na Savinjsko dolino in hribe ob njej, Kamniško-Savinjske Alpe pa se sramežljivo skrivajo v oblačkih.

Splača se spustiti po cesti na drugo stran, kjer se ponuja pogled na Celje in Stari grad.

Proti Otoku se odcepi več strmih poti, jaz pa se vrnem do Drevesne hiše in od nje

mimo otroškega igrišča spustim do Meškovega studenca. Včasih se je imenoval Seidlov studenec po učitelju in literatu, ki je v Celju deloval od 1829 do 1840. Še kot dijak v Celju je k Seidlovem studencu rad zahajal poznejši slovenski pisatelj, pesnik, dramatik oziroma duhovnik Franc Ksaver Meško.

Po več kot dveh urah sem spet pri Savinji in na njen levi breg me vodi most z lepim cvetjem,

potem pa se sprehodim po zgornji senčni poti med platanami.

Pri jezu opazim zanimiv napis, privlačno urejen lokal pa vabi s svojimi dobrotami. Tu je nekaj več sprehajalcev in sprehajalk, zanimive so tudi klopi: take za krajše postanke brez naslonjala in druge z naslonjali za daljše posedanje.

In že sta tudi dve stavbi, ki me danes še posebno zanimata: Knežji dvor in Stara grofija. V obeh je danes Pokrajinski muzej Celje, ki ponudi obiskovalcu vsestranski vpogled v kulturno dediščino celjske regije na več kot 3.000 m² razstavne površine in na 10 lokacijah tudi izven Celja.

Staro grofijo so pozidali grofje Thurn-Valsassina ob mestnem obzidju v obliki črke L od 1580 do 1680, v njihovi posesti je bila do leta 1869, ko jo je mestna občina kupila na dražbi in jo v letih 1870 -1873 adaptirala za svoje potrebe. V grofiji so takrat uredili šolo, med leti 1914 in 1945 je bilo v njej sodišče, potem pa od leta 1946 zbirke Mestnega muzeja in zdaj Pokrajinskega muzeja Celje. Pri prijaznem osebju v sprejemnem prostoru kupim vstopnico za pet evrov, ki velja tudi za ogled razstav in zbirk v Knežjem dvoru. Vodič me popelje mimo bujnega cvetja, za katerega skrbijo sami, v prvo nadstropje do največje znamenitosti te ustanove: Celjskega stropa.

Ta krasi glavno dvorano in je poslikan s tempera barvami na platno; avtor je neznan, obstaja pa domneva, da je ta mojster Marcin Teofilowicz, poljski slikar, ki je v prvih desetletjih 17. stoletja deloval v severni Italiji in Avstriji. Poslikana površina, ki je velika 142,6 kvadratnih metrov, je razdeljena v enajst slik s prizori letnih časov in bojev, srednji del pa s stolpi daje vtis, da se strop odpira v nebo.

Okrog glavne dvorane so razstavni prostori kulturnozgodovinske zbirke: srednji vek, renesansa, barok, rokoko, klasicizem, empir, bidermajer, historizem. Obdobja so predstavljena z značilnim pohištvom, posodo, portreti ...

Del stalne zbirke je posvečen tudi celjskemu baročnemu kiparju Ferdinandu Gallu, tu je pa še tudi Vrtna soba z restavriranimi freskami.

V pritličju me posebno pritegne razstava o Almi Karlin: Azija me je povsem uročila. Njeno razgibano življenje in bogato delo predstavljajo postavitve z značilnostmi določenega področja sveta, ki ga je obiskala. Te dopolnjujejo njene zbirke razglednic, japonskih lesorezov, pahljač, rastlin in živali, osebni predmeti ... Domiselno in bogato!

Ogledati si je mogoče tudi razstavo Čast in slava z odlikovanji, medaljami, znaki in značkami.

Poslovim se in mimo Osrednje knjižnice Celje, ki se drži Stare grofije, krenem do Knežjega dvora.

V viru lahko o njem preberemo:

V 14. in 15. stoletju je grad služil kot rezidenca grofov in knezov Celjskih. Po izumrtju Celjskih je bil v poslopju od 15. stoletja dalje vicedomski urad, sredi 18. stoletja pa so ga po ukazu cesarice Marije Terezije preuredili v vojašnico. Od leta 1984 ga raziskujejo in prenavljajo za prostore Pokrajinskega muzeja Celje. Čeprav je bila stavba s številnimi prezidavami oropana nekdanjega srednjeveškega videza, sodi med najpomembnejše grajske objekte na Slovenskem.

Že pred njim so postavili razstavo na panojih: Steklo na Celjskem,

v pritličju pa Vitraji Aleksandra Sušnika. Ustrežljiva uslužbenca me usmerita,

tudi na toalete, ki so res vredne ogleda, kako se umeščene v te stare zidove, ob katerih je na talnem robu pas proda, ki mi je kot simbol, kako čas kot voda izbrusi stvari.

V kleti velik vtis name napravi postavitev Celeia - mesto pod mestom.

Kot bi se človek sprehajal med starodavnimi zidovi, po rimskih cestah, ob hišah bogatega obdobja vladavine cesarja Klavdija (41 - 54 našega štetja), ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca in je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta). Kar malo srhljivo, ker sem v prostorih čisto sama.

Pri stopnicah so razstavljeni bogati izdelki beloprstene keramike, po stopnicah pa pridemo do arheološke razstave Od šivanke do zvezd.

Predstavljena so najstarejša obdobja celjskega območja: fosilni ostanki starodavnih živalskih in rastlinskih vrst, koščena šivanka iz Potočke zijalke ter kovinsko, keramično in kamnito gradivo iz različnih pomembnih časovnih obdobij, od kamene, bakrene, bronaste in železne dobe do rimske zasedbe.

Niso pozabili niti na profesorja doktorja Srečka Brodarja, pionirja raziskovanja slovenskega paleolitika - starejše kamene dobe.

V prvem in drugem nadstropju so "končno doma" Grofje Celjski. Natančen prikaz od svobodnih gospodov Žovneških v 14. stoletju, do naslova Grofov Celjskih leta 1341, povišanja v kneze 1436, njihovega viška in padca.

Neštete usode, povezanosti z vladarskimi hišami po Evropi, spletke - marsikaj tega poznamo iz zgodovine in literarnih del. Ampak: vse je minljivo. Na to nas spomnijo lobanje iz nekdanje grobnice Grofov Celjskih, ki so bile včasih v minoritski cerkvi Celje, zdaj pa razstavljene tu v srhljivi temi in zvočni spremljavi.

Zdaj pa je že čas spet za malo zraka: spet se napotim k Savinji, posedim na klopci in se malo okrepčam. Moj namen je še obisk Muzeja novejše zgodovine, vendar bi imela zanj le pol ure časa, ker ga za razliko od Pokrajinskega zapirajo eno uro prej - ob petih.

Zato se raje sprehodim po ulicah in trgih, ki so bogato okrašeni s cvetjem.

Na Glavnem trgu se pomudim še pri Mozaiku preteklosti, kjer so najdišče lepo povezali s Turistično informativnim centrom.

Pri gostišču Stari pisker najdem še označen potek rimske ceste, sicer ima pa ta lokal prekrasno hortikulturno ureditev. Tudi drugi lokali ne zaostajajo dosti,

recimo meni ljuba kavarna Beli vol. Tu je vedno užitek posedeti v notranjosti med policami knjig, tokrat pa kavo spijem zunaj na zraku. Od poznega jutra je vreme zdržalo: malo sonca, nekaj oblakov, zdaj pa je spet začelo deževati.

Še okrog ovinka in