Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Krško in naprej proti Brežicam

Sicer so počitnice, vendar študijski krožek Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se tudi zdaj kdaj odpravi na pot. Danes je na vrsti Krško. Na vlaku ob 8.17 sicer ni nobenega interesenta,

zato se sama odpravim z Železniške postaje Krško, mimo parkirišča za kolesa in kolesa Krčan, ki se jih je mogoče izposoditi, in po nadhodu na drugo stran proge. Tam mi prijazna domačinka pojasni, da so ta kolesa imenitna stvar, kartico za uporabo je mogoče dobiti na občini, sploh pa, da imajo zelo dobrega župana.

V tem lepem sončnem, pa ne preveč toplem jutro, se potem napotim na most preko Save in uživam v razgledu na Sremič in Grmado.

Proti mestu so lepo uredili "jezik" med ulico in obvoznico: zasadili so drevesa, vmes postavili table s posnetki Krškega nekoč, dodali pa še vodomet s šumečo vodo. Mestna ulica do sedeža Občine Krško in Okrajnega sodišča je čudna mešanica starega in novega, vendar bloki za starimi zgradbami dajejo življenje temu delu mesta.

Ob lepo urejenem parku s spomenikom domuje v nekdanjem kapucinskem samostanu Valvasorjeva knjižnica Krško, katere del je tudi dragocena baročna kapucinska knjižnica.

Naprej stojita stavbi s sedežem Občine Krško in Okrajnim sodiščem, ulica pa je ostala kot staro meščansko jedro predvsem z Mencingerjevo hišo in Valvazorjevim kompleksom.

Preko Hočevarjevega trga se napotim po ulici ob blokih v smeri naselja Gora.

Ko cesta zavije na levo, se desno preko mostička odcepi pot na ruševine gradu. Že prej je bila tu utrdba, sam grad pa naj bi zgradili okoli leta 1100. Veliko lastnikov se je menjalo, med njimi tudi Celjski grofi in Habsburžani, ki so Krško leta 1477 povzdignili v mesto. Za časa Valvasorja proti koncu 17. stoletja je že zapuščen in propada, v začetku 19. stoletja ostanejo samo še razvaline. Dobro shojena pot se vije navkreber, prijetno senčna je, na nekaj mestih vabijo klopi k počitku. Na ostrem ovinku v levo je v pomoč pri hoji celo jeklenica. Pod drobnimi drevesi in grmovjem raste neke vrste deteljice, pognale pa so tudi že prve ciklame. Čuti narava že prihod jeseni?

Od gradu je ostal samo na pol porušen zid in nekaj manjših koščkov zidovja, na najvišjem mestu pa nekaj ravnine s klopcami. Ko odpade listje, je od tu, tik nad mostom preko Save in Elektrarno Krško, gotovo lep razgled v dolino,

zdaj pa se le tu in tam pokaže kakšen del mesta.

Hitro se vračam v mesto

in hitim mimo mogočne zgradbe nekdanje Srednje tehnične šole Krško, v kateri je zdaj Fakulteta za logistiko in Fakulteta za energetiko.

Še mimo Galerije in Valvazorjevega spomenika in sem že pri Mestnem muzejem Krško, kjer me čaka Branka, s katero sva se dogovarjali za skupni obisk te ustanove.

Ker sva prezgodnji, se zabavava s fotografiranjem najinih podob na steni, ki je kot ogledalo. Na vratih recepcije je telefonska številka, na katero pokličem in prizadevna uslužbenka išče ključe in naju napoti po prostorih muzeja ter pazi, da se na poti ne izgubiva.

Najprej obudiva spomin na prve krške borce in Branka se izkaže kot odlična vodička in poznavalka kraja in ljudi v njem. Sledi soba s prikazom medičarstva in lectarstva

in že sva v prostoru, ki je posvečen Josipini Hočevar: meščanki, gospodarstvenici, mecenki in dobrotnici - izjemni ženski 19. stoletja, ki je z možem Martinom v Krškem pustila res velik pečat.

Posebno mesto sta našla v muzeju tudi pionirja posavskega muzealstva, zakonca Franjo in Iva Stiplovšek,

dva prostora pa prikazujeta Valvasorjeve v Krškem z zanimivo kombinacijo vsakdanjih stvari iz njihovega časa (krinoline) in dragocenih del (faksimile grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana in faksimile Valvasorjevih štirih knjig Slave vojvodine Kranjske) ter prikazom Valvasorjevega kabineta.

Kot občasna razstava so na ogled postavljene mestne insignije: dva mestna pečatnika in sodniška palica, kar sicer hrani Posavski muzej Brežice.

Kar precej časa sva se pomudili pri predstavitvi del Vladimirja Štovička, rojenega v Boštanju, ki je veliko časa preživel in delal v Leskovcu pri Krškem in je ob svoji 80-letnici podaril vsa dela iz zasebne zbirke, skupaj z ateljejem v Leskovcu pri Krškem, Občini Krško. Stalni razstavi kipov, plaket in medalj dodajajo občasno še kaj iz depojev, trenutno so to otroški portreti. Branka spet blesti z znanjem o sorodstvenih vezeh, odnosih, umetniških delih ...

Na panoju odkrijeva, da imamo v Sevnici tri njegova dela: kip Sava Kladnika in Deček z račko pri Osnovni šoli Sava Kladnika ter kip Alojza Kolmana Maroka na spomeniku.

Na hitro si ogledava še predstavitev radiomaterjev ob 60-ti obletnici njihovega kluba in se pri tem spomniva Viktorja Krenčiča in Janka Kuslja, ki sta nam vedno znala na zanimiv način prikazati to dejavnost.

V spodnjih prostorih je zanimiva postavitev, kjer se obiskovalci posedejo v del čolna, prisluhnejo šumenju Save in razlagi o dolgem razsvetljenskem 18. stoletju, tudi o pomenu Krškega v teh časih, čarovništvu in še čem.

Mestni muzej je leta 2010 našel prostore v treh hišah, ki so jih povezali: Valvasorjeva (v kateri pa je v resnici bival samo Valvasorjev prapranečak), Jarničeva in Kaplanova. Tu je bil muzej že leta 1940, ki pa so ga devet let kasneje preselili v Brežice.

K Mestnemu muzeju v spada tudi Mencingerjeva hiša, v bistvu dve obnovljeni hiši, ki ju je leta 1887 kupil pisatelj, advokat in politik Janez Mencinger, ki ga najbolj poznamo po delu Moja hoja na Triglav. V bistvu je mogoče obiskati nekaj prostorov, v drugih so pisarne.

Zanimiv je sprehod po razstavi 80. so bila leta ... v Krškem: zunaj na steni je časovni trak z dogodki na različnih področjih, v notranjih prostorih pa oprema sobe mladostnikov, različni uporabni predmeti, stvari v zvezi s preživljanjem prostega časa ...

V drugi hiši sta ostali velika peč in posebna peč za sušenje sadja, ki jo ob kakšni posebni priložnosti še uporabijo.

Prave dragocenosti pa se skrivajo v prvem nadstropju: renesančni portreti, ki so edinstveni dokument protestantizma na Slovenskem (verjetno iz 16. stoletja), zraven pa še originalna poslikava s fasade. Uredili so tudi prostor z nekaj opreme iz časa Mencingerja.

Na hodniku pa se dobro počutijo tudi netopirji.

Posloviva se od prijazne uslužbenke in v lokalu pri cerkvi sedeva k zasluženi kavi in komentiranju videnega. Prepozno odkrijeva, da je lokal veliko lepši v notranjosti, predvsem pa ima lepo urejen vrt na dvoriščni strani. Bova vedeli za drugič.

Branka ima načrte še za nadaljevanje dneva in ni mi treba dvakrat reči, da se ji pridružim. Kupiva si sirov burek in odbrziva v smeri Brežic do Dolenje vasi pri Pišecah, bolj natančno na greben Čele,

kjer med vinogradi, zidanicami in vikend hišicami uživa v simpatičnem poslopju s sadovnjakom tudi Branka s sorodniki.

Jablane so letos neverjetno bogato obložene in nabereva si zgodnje, poveževa bohotno rastočo trto ter uživava na balkonu ob bureku in okusnem čaju.