Po polurni jutranji vadbi 1000 gibov, ki jo imamo vsak delavnik pri Športnem domu Sevnica, se spomnim, da je sreda pravzaprav namenjena spoznavanju vrednot. Navadno s študijskim krožkom, ampak lahko tudi individualno. Odločim se za raziskovanje Brežic, mesta z okoli sedem tisoč prebivalci.
Vlak ob 9.12 ima sicer nekaj zamude, vendar mi ni težko počakati, ker se prometnik po ozvočenju vljudno opraviči in prosi za razumevanje. Ker imam brezplačno kartico, mi za nakup ni treba skrbeti.
Z Železniške postaje Brežice se v mesto napotim po pešpoti: tako smo v letih 1964/68 hodili v Gimnazijo Brežice in kakšno zimo nas je pošteno zeblo pri dvajsetih stopinjah pod ničlo. Ko želim napraviti posnetek poti, se zgrozim: fotoaparat je ostal doma. Jezim se nase in delam načrte, kako si bom vsaj nekaj fotografij izposodila s spleta. Že hitim mimo stadiona in
pred romarsko cerkvijo svetega Roka, ki so jo zgradili leta 1764 v spomin na kugo, me prešine misel: saj imam vendar pametni telefon, ki tudi zna slikati. Tako: fotokronika je zagotovljena!
Na levi strani mi spomine vzbudi stavba Gimnazije Brežice: tu je bil včasih frančiškanski samostan, novi prizidek pa so dodali ravno v času našega šolanja.
Malo naprej stoji Nemška hiša iz časa narodnostnih bojev na prelomu iz 19. v 20. stoletje v značilnem severnorenesančnem slogu.
Pred njo pa v spomin na izgnanstvo spomenik in panoji z opisi v izložbah nekdanje trgovine. Sploh je veliko trgovin opuščenih, izložbe pa so uporabili v glavnem za reklame. Na vogalu naletim že na drugi informativni stebriček, prvi je bil pri cerkvi, na njem pa v štirih jezikih razlaga. V značilni rjavi barvi so te oznake, verjetno to simbolizira zgodovino, mogoče pa bi bila potrebna kakšna oranžna ali rumena proga, da bi bile bolj vidne. Ta stebriček je povezan z nekdanjimi Severnimi vrati mestnega obzidja: tloris obrambnega stolpa in del poteka obzidja so domiselno oblikovali v tleh s tlakovci.
Malo naprej stoji Nemška hiša iz časa narodnostnih bojev na prelomu iz 19. v 20. stoletje v značilnem severnorenesančnem slogu.
Pred njo pa v spomin na izgnanstvo spomenik in panoji z opisi v izložbah nekdanje trgovine. Sploh je veliko trgovin opuščenih, izložbe pa so uporabili v glavnem za reklame. Na vogalu naletim že na drugi informativni stebriček, prvi je bil pri cerkvi, na njem pa v štirih jezikih razlaga. V značilni rjavi barvi so te oznake, verjetno to simbolizira zgodovino, mogoče pa bi bila potrebna kakšna oranžna ali rumena proga, da bi bile bolj vidne. Ta stebriček je povezan z nekdanjimi Severnimi vrati mestnega obzidja: tloris obrambnega stolpa in del poteka obzidja so domiselno oblikovali v tleh s tlakovci.
Po glavni ulici pridem do župnijske cerkve svetega Lovrenca iz leta 1782, ki je bogato poslikana. Na isti strani sta še dve zanimivi stavbi: Mestna hiša in sedež Upravne enote Brežice z zanimivim pokritim preddverjem. V njem prirejajo občasne razstave, trenutno predstavljajo Gasilski pihalni orkester Loče.
Na tej ulici s cvetjem okrašenimi cestnimi lučmi, je veliko lokalov, tudi s terasami,
meni najljubša pa je Kavarna v bližini sedeža Občine Brežice. Nevsiljivi senčniki, prijetne mize: na nekaterih so pod steklenimi ploščami kvačkano prtički, časopisi in revije, čisto stranišče s šopkom svežih rož, prijazna postrežba ... Za evro 90 si privoščim kapučino in pregrešim z rogljičkom - saj ga bom porabila.
Za vogalom stoji vodovodni stolp, ki je simbol Brežic. O njem lahko preberemo:
Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Visok je 46 metrov, v večjem delu je okrogel, na vrhu pa ga zaključuje osmerokotni rezervoar, ki je postavljen na šestnajstih konzolah. Brežiški vodovodni stolp je, poleg kranjskega iz leta 1911, edini primer vodnega stolpa iz tega časa na Slovenskem ter priča o zanimivem načinu reševanja preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Svojo funkcijo je s pomočjo elektrarne opravljal vse do leta 1983, danes pa že od daleč vabi v Brežice.
Nasproti Kavarne je zanimiva stavba z nenavadno oblikovanim dimnikom: nekoč stara meščanska hiša z lekarno, z oboki in značilnimi stropnimi okraski, od 1. 4. 2002 pa Gostilna in Pizzerija »SANTA LUCIJA«. Pročelje nosi letnici 1641 in 1695,
obnovili so jo v baročnem stilu v dveh mesecih, mojster poslikav pa je Bojan Sumrak.
V nadaljevanje ulice stojita še dve mogočni zgradbi: nekdanji grajski hlevi z osnovo v 16. stoletju in kasnejšimi predelavami (danes je v njej Glasbena šola Brežice) in ena najlepših ohranjenih grajskih kašč v Sloveniji iz začetka 18. stoletja (včasih skladišče Vina Brežice, zdaj naj bi služila za kulturne namene).
Prvotni grad Brežice so za upravne in obrambne namene verjetno v 12. stoletju sezidali Salzburžani. V 16. stoletju je bil grad večkrat požgan in porušen, predvsem leta 1515 ob največjem slovenskem kmečkem uporu. Leta 1529 so začeli gradnjo nove renesančne utrdbe in jo dokončali leta 1601 v času lastništva Franca Galla Gallensteina. Večino 17. stoletja je bil v posesti Frankopanov, v 18. stoletju pa ga je plemiška družina Attems spremenila v bivalni dvorec z baročno poslikano Viteško dvorano, stopniščem in kapelo. Od leta 1949 v njem deluje Posavski muzej Brežice. Grad Brežice je prostor tudi za poroke v eni najlepših baročnih dvoran, koncerte, razne kulturne prireditve in slovesnosti, dogodke, prireditve, delavnice...
Desno od vhoda me pozdravijo mejni kamni med nekdanjo Štajersko in Kranjsko, na dvorišču pa živahno urejen pokriti prostor, ki omogoča različne prireditve (tudi filmske predstave) v sedanjem muhastem vremenu.
Grad in Posavski muzej sem s skupinami že večkrat obiskala, danes pa si ga želim sama bolj podrobno ogledati. V prijazni recepciji plačam vstopnino (odrasli 5 evrov - s Spar kartico 25% popusta, osnovnošolci, dijaki, študenti, upokojenci 3 evre, predšolski otroci zastonj), dobim načrt muzeja in lahko krenem na ogled.
Seveda se je treba držati pravil glede maske, razkužil, medsebojne razdalje - na to opozarjajo napisi s simpatičnimi oklepi.
Seveda se je treba držati pravil glede maske, razkužil, medsebojne razdalje - na to opozarjajo napisi s simpatičnimi oklepi.
Po poslikanem stopnišču se napotim v drugo nadstropje, kjer me čakajo zanimive postavitve z rdečo nitjo Štirje elementi: Ogenj, Voda, Zemlja, Zrak pa bodo dodali jeseni.
Domiselno so v stkali dogajanja, pomembne ljudi, značilne predmete - tudi s sevniškega področja jih je veliko:
frizerski salon iz Sevnice, ribolov z rokami na Mirni ...
Sledi arheološka razstava Tisočletja posavskih gričev in ravnic z zanimivo oblikovanimi prikazi.
Skozi kakšno okno se odpre pogled na Brežice, potem pa naprej v biser tega gradu -
Viteško dvorano, ki predstavlja edinstveno baročno galerijo z bogato mitološko vsebino.
Zbirka Bürger - mestjan - meščan sicer ni osvetljena, mogoče uradno niti ni na ogled, prav tako Kmečki upori in Dediščina posavskih protestantov, ki mi jo prijazna uslužbenka sicer pokaže, so pa v prostoru vskladiščeni stoli.
Prikaz novejše zgodovine se začne z razstavo Pod devetimi zastavami - Posavje 1900 - 1990.
Obe vojni, medvojno obdobje, povojna izgradnja.
Hodnik so domiselni izkoristili za razstavo Od bratstva in enotnosti do osamosvojitve z galerijo slavnih ljudi iz Posavja.
V Posavski muzejski vitrini predstavljajo kulturno dediščino, trenutno čebelarko Slavo Račič. Pa spet nazaj k starejši zgodovini in umetnosti.
Posebno dediščino predstavljajo portreti plemstva Moscon z gradu Pišece - sreda 17. do konca 18. stoletja.
Tudi sakralno baročno dediščino so kustosi povezali z vodo: Svetniki in zavetniki krščanskega sveta, povezani z vodo. Povezano z vodo pa sta ustvarjala tudi
Alenka Gerlovič
in Franjo Stiplovšek.
Posebno dediščino predstavljajo portreti plemstva Moscon z gradu Pišece - sreda 17. do konca 18. stoletja.
Tudi sakralno baročno dediščino so kustosi povezali z vodo: Svetniki in zavetniki krščanskega sveta, povezani z vodo. Povezano z vodo pa sta ustvarjala tudi
Alenka Gerlovič
in Franjo Stiplovšek.
V prvem nadstropju sem malo teže našla občasne razstave - zmanjkalo mi je stopinjic po tleh. Poskusiš prva vrata, aha, uprava, potem naslednja odklenjena:
Godba smo ljudje s Pihalnim orkestrom Kapele.
Za nameček pa še Branko Brečko, njegova Vrbina in ptice.
Godba smo ljudje s Pihalnim orkestrom Kapele.
Za nameček pa še Branko Brečko, njegova Vrbina in ptice.
H kulturnemu hramu sodijo tudi lepo urejene sanitarije, tudi te v Posavskem muzeju Brežice imajo.
Zdaj pa na zrak in na sonce! Pri gradu prikaz ostankov Južnih vrat in obzidja, tu pa so odkrili tudi sledove prazgodovinske naselbine.
Prešernova cesta je res lepo urejena: drevored mladih kostanjev,
v nadaljevanju pa ulična razstava Po Brežicah Brežice z dragocenimi podatki o zgodovini mesta in življenju v njem.
Na cesti proti Vrbini opozorilo glede poplav: verjetno je to še iz časa pred izgradnjo Hidroelektrarne Brežice. Vrbina: znano zatočišče tistih, ki so "špricali" pouk v mojih gimnazijskih časih. Jaz si tega nisem nikoli privoščila,
zato pa se zdaj z veseljem sprehodim med veliki topoli, pod katerimi raste vse mogoče zelenje, tudi koprive, ki so skoraj tako velike kot jaz. Ob klopcah vse lepo pokošeno.
Potok Struga kar hitro teče, po njem pa med zelenjem plavajo račke. Kakšna lepa zelena oaza tik ob mestu! In šele tu (in na drugi strani na ulici Pod obzidjem) dobiš občutek, kako je staro mestno jedro zgrajeno na nekakšnem dvignjenem pomolu.
Na levo je mogoče zaviti na polje s pogledom na savski nasip,
mene pa pritegne cesta na desno in navkreber.
Na drevesu opazim simpatično prošnjo mladih račk lastnikom psov, naj se sprehajajo drugje, ker se psov bojijo. Na križišču v senci vabi klopca,
po Valvasorjevi, Kogojevi in Dalmatinovi ulici pa se sprehajam med samimi lepo urejenimi hišami z vrtovi in veliko cvetja.
In spet sem na Pešpoti.
Dve hiši na začetku propadata, sicer pa je tudi tu veliko lepih hiš s cvetjem in zelenjem.
V bližini Železniške postaje Brežice spet zapuščena hiša, zato pa vtis popravijo urejena kolesarnica in kolesa za izposojo. Brežičanke in Brežičani imajo res veliko stvari, na katere so lahko ponosni, nekaj pa jih bo treba še urediti.
Dve hiši na začetku propadata, sicer pa je tudi tu veliko lepih hiš s cvetjem in zelenjem.
V bližini Železniške postaje Brežice spet zapuščena hiša, zato pa vtis popravijo urejena kolesarnica in kolesa za izposojo. Brežičanke in Brežičani imajo res veliko stvari, na katere so lahko ponosni, nekaj pa jih bo treba še urediti.
Ozračje se je že dobro segrelo, zato mi prija posedeti na klopci v senci, vlak za povratek v Sevnico pa je tudi prijetno ohlajen.
Uspešen in prijeten kulturno-naravoslovni dan je bil to!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar