Deževno dopoldne, zato se v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica odločimo, da krenemo na pot ob dveh popoldne. Ko se zberemo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) še vedno po malem dežuje, vendar se vseeno z dvema avtomobiloma odpeljemo do Gostilne Pečnik v Guntah nasproti Brestanici.
Kavica ob lepem pogledu na oba gradova preko Save res prija. Zapeljemo se do Železniške postaje Brestanica in tam parkiramo.
Posnetki Vinka Šeška.
Pred deževnimi kapljicami se umaknemo v predora nekdanje ozkotirne železnice, po kateri so vozili premog iz Premogovnika Senovo na Železniško postajo Brestanica. Zgradili so jo leta 1920, prvi vlak je po njej peljal leto kasneje, uradna otvoritev pa je bila leta 1925. Po začetku zapiranja rudnika se je po njej leta 1992 promet ustavil. Obstajali so načrti za ureditev turističnega vlaka, česar pa niso uresničili. Poteka pa po tej trasi lepo urejena asfaltirana kolesarska steza in pohodniška pot. Prvi predor je dolg skoraj 522 metrov, v glavnem je vklesan v skale, nekaj delov je tudi betoniranih. Zaradi luči po stenah raste kar precej zelenega. Izhod iz predora je pri Gasilskem domu, od koder vodita dve poti na Mohor. V bližini se začne drugi predor, ki je dolg 55 metrov in v celoti betoniran. V začetku ni bil načrtovan, ampak so ga napravili zaradi varnosti, ker potok na tem mestu spodjeda breg.
Od črpališča vode za Elektrarno Brestanica se odpira lep pogled na dve cerkvi: svetega Boštjana, ki ima osnovo iz 12. ali 13. stoletja, in baziliko Lurške Marije, ki je največja cerkev v Posavju in ena največjih v Sloveniji. Gradili so jo od 1908 do 1914 ter jo posvetili 2. julija 1914 - na dan, ko so po železnici mimo peljali na Dunaj prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Zofijo, ki sta bila ubita v Sarajevskem atentatu. Vzpnemo se do nje, potem pa se mimo Hostela Kozmus (nekdanja Gostilna Pod lipo) odpravimo po cesti proti gradu.
Vredno se je kdaj obrniti in uživati v pogledu na novejši del kraja in Elektrarno Brestanica, ki je ena izmed najstarejših delujočih elektrarn v Sloveniji. Njena zgodovina sega v leto 1939, ko se je začela gradnja in inštalacija prvega turboagregata na premogovno tehnologijo. Prve kilovatne ure električne energije je elektrarna oddala v omrežje julija 1943. Po zaprtju premogovnika Senovo so uporabljali primarni bencin in kurilno olje, zdaj pa plin. Še ima pomembno vlogo v času konic porabe elektrike in pri izpadih drugih elektrarn.
Hodimo mimo zelenih travnikov, velikih sadovnjakov in njiv, ki so nalite z vodo od dežja.
Velike površine sadovnjakov so včasih pripadale gradu, danes so baje last Nadškofije Maribor, podjetje Evrosad pa jih ima v najemu. Na nekaterih parcelah je drevje posekano, na drugih na novo posajeno, prevladujejo pa jablane.
Foto: Vinko Šeško.
Da bi imeli boljši razgled gremo malo naprej proti Lovski koči in res se nam odpre od črta z gozdom pokritih hribov od Arta do Gunt.
Vračamo se mimo nekdanjih grajskih hlevov, v katerih je tudi spominska soba o časih izseljeništva, zraven pa stoji stavba, v kateri so trapisti včasih izdelovali čokolado in likerje. Okna so obnovljena in domačinka nam razloži, da v njej živijo sezonski delavci v času obiranja sadja.
Trapisti so grad kupili leta 1881 in šest let kasneje uredili tudi svoje pokopališče,na katerem je zdaj spominsko obeležje. Zapiramo dežnike, dež je ponehal. Nad gradom propada velika stanovanjska zgradba in mimo nje se spustimo do vrtne ute pri gradu
Foto: Vinko Šeško.
ter se malo okrepčamo s tekočimi in trdimi dobrotami. Včasih je bil tu nasad dišavnic in zdravilnih rastlin, zdaj pa na to spominjajo samo še posamezni grmi na robu. 
Od veličastne zgradbe gradu občudujemo raglede na dolino Save in se spomnimo, da je vprašljiv podatek o Rajhenburškem gradu, ki naj bi bil tu že leta 895, gotovo pa so ga zgradili v 12. stoletju in ga pod različnimi lastniki večkrat dozidavali in spreminjali.
Za bolj drzne vodi z gradu v dolino strma pot, večina pa se nas napoti napoti navzdol po cesti. S parkirišča se nam pogled ustavi še na spodnjem gradu Turn (Flisov grad), ki so ga zgradili v 12. ali 13. stoletju, danes pa je kot stanovanjski objekt uporaben samo prizidek. K sreči je vsaj streha obnovljena. Še vedno pa je živa tudi zgodba o dveh bratih, ki sta živela vsak v svojem gradu in sta v jezi istočasno skozi okno ustrelila drug proti drugemu ter se ubila.
Na poti domov se ustavimo še na Blanci, da pokramljamo ob kozarčku belega. Tudi samo popoldne je lahko pohodniško uporabno!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar