Volčji Potok - 14. 5. 2021

Ledeni možje so znižali temperature in postregli s kar veliko dežja, pa še Zofka prihaja, ta je navadno mokra. Ampak vremenska napoved za petek obeta čez dan za Kamnik 0,0 padavin. Torej: ob 7.47 na vlak, potem v Ljubljani deset minut do odhoda avtobusa za Kamnik, ki ima ob delavnikih po dve avtobusni povezavi z našim glavnim mestom. Dežuje, ampak naj kar zdaj, ko sem pod streho. Še pred enajsto sem v Duplici pred Kamnikom, ki je bila včasih znana po tovarni Stol, 

danes pa je tu še veliko nakupovalno središče. Tudi tu na rahlo dežuje, treba bo poiskati toalete in v tem središču gotovo so. Med različnimi trgovinami jih zlahka najdem, 

pred njimi pa zanimivo razstavo Ujeto v naravi, avtor Alojz Burja. Zdaj bi prijala topla kavica - tudi to je mogoče, tako za s sabo dobim. 

Pravzaprav je moj cilj Volčji Potok in iz Duplice je do tja manj kot tri kilometre. Torej: pot pod noge! 

Steza za pešce in kolesarje zavija ob Kamniški Bistrici, jaz pa jo moram prečkati in zaviti na desno ob precej prometni cesti. Ponekod so uredili pločnik, ne pa povsod in treba je kar paziti na svojo varnost. 

Na obeh straneh se že kažejo hiše naselja Volčji Potok s cerkvijo svetega Ožbolta na levi. Ta ima gotsko osnovo, oprema je pa iz 18. in 19. stoletja. 

Na desni pa se kaže na hribu še ena cerkev, ki me že dolgo zanima. Domačinka mi razloži, da je to Homški hrib nad naseljem Homec in je tja mogoče peš preko polja in skozi gozd.

Pri vhodu v Arboretum Volčji Potok ni pretirane gneče, nekaj več ljudi je v Vrtnem centru. Vstopnina za odraslega je osem in pol evra, kot upokojenka lahko vstopim za sedem evrov v ta obširni park. Wikipedia navaja:

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok, v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu.

Prvi vtis je, da sem prišla prepozno: narcise so odcvetele in tudi veliko tulipanov. Ampak v tem parku nikdar ni prepozno ali prezgodaj, vedno najdeš kaj, kar ti razveseli oko in ogreje srce. Skoraj pet tisoč dreves, tisoč vrtnic, dva milijona tulipanov, nešteto azalej in drugih grmovnic ..... 

Ne morem prezreti Cvetka - največjega cvetličnega psa v Sloveniji, ki skupaj z repom meri v dolžino šest metrov, namesto dlake pa ima zelene liste homulic. 

Lepo oblikovane grede s tulipani, ki so že skoraj odcveteli, nasad Papeških vrtnic iz cepičev vrtnic papeških vrtov, sončna ura in sem že skoraj pri upravni zgradbi. 

V šotoru na desni pa zanimivi aranžmaji in ogledala, ki poudarijo barvitost.

Vrtnice na vzpetini bodo kasneje pokazale svojo lepoto, ob ribniku pa se razrašča praprot, čemaž, vmes grmi azalej, tudi rumeni sleč zadiši med njimi. Kažipoti pa pripeljejo tudi do igrišča za pse, kjer pa se mi začne delati tema v želodcu in si pod streho vrtne ute privoščim prigrizek. 

V zgornjem delu angleška parka so tulipani v najlepšem cvetju: velike okrogle grede različnih barv s svežo zeleno trato oblikujejo krasno preprogo. Sploh je park čudovito sožitje naravnega in gojenega, ko se pogled od živahnih barv lahko spočije v niansah zelene barve trav in gozda.

Do sedaj še nisem šla do razvalin starega gradu, zato se zdaj pogumno podam po široki peščeni poti, ki traja in traja. Zdi se mi, da sem že nekajkrat obhodila ta hrib, ko se pot le dvigne in pred mano je precej ruševin srednjeveškega gradu iz časa okrog 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili.

Spuščam se spet v park, kjer občudujem lepo urejen čebelnjak, 

ob gozdni meji celo vrsto azalej, na drugi strani pa belih lepotic. 

V kiosku opazim luč in res je mogoče dobiti napitke: kakao s smetano se mi prav prileže, pa sendvič tudi. Še posebno, ker je pod mano sloviti francosko oblikovani vrt. Za mano pa kulisa nekdanjega  dvorca. V zapisih o zgodovini posestva Volčji potok beremo, da so ga imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.

Sprehodim se ob teh ribnikih z dekorativnimi drevesi in grmovjem, oblaki pa so tudi spustili svoje zapornice in jaz lahko po dveh urah rahlega, a vztrajnega dežja, zaprem dežnik.

Pomemben del parka je igrišče za mlade in mlade po srcu. 

Najbolj všeč so mi igrala iz naravnih materialov, za odrasle pa so tu sodobne vadbene naprave. 

Labirint, dinozavri v naravni velikosti, ogromni kiti in malo manjše orke, igrivi delfini ..... - raj za otroke!

Še nekaj moram pohvaliti: lepo urejeno blagajno in prodajalno spominkov ter stranišča, na katera so lahko ponosni.

Kje je že tista peščena pot proti Homškemu hribu? 

Preko travnika, čez most, mimo njiv in v gozd. Smo že na meji: iz kamniške gremo v domžalsko občino. 

Kmalu hodim ob živahni Kamniški Bistrici, ob kateri so speljane rekreativne poti: nekdo teče, drugi se sprehaja z otrokom v vozičku. 

Preko novejšega mosta grem in kar naprej do križa, kjer se v levo odcepi pot navzgor. V glasilu Domžalec lahko preberemo:

Vas Homec je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat?  Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji cerkev Marijinega rojstva. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal  na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.

Kar dobro se ogrejem pri hoji mimo omenjenega studenca, še enega križa in kapelice, potem pa se nad mano pojavi kar mogočna zgradba cerkve, ki jo obkroža pokopališče na dveh nivojih. Na stopnicah pod njo je živahno: svati se postavljajo za skupinsko sliko. Par bo gotovo bogat glede na količino padavin na poročni dan - tako pravijo nekateri. 

Sprehodim se okrog cerkve in po pokopališču, kukam proti Kamniku in Mengešu, potem pa še ujamem simpatičnega mladega župnika, da me spusti v notranjost bogato poslikane in opremljene cerkve. Razloži mi, da je to romarska in župnijska cerkev Župnije Homec. Zanimivo je tudi to, da k njej vodi iz vsake vasi pod hribom posebna pot.

Vračam se po isti poti, kot sem prišla in prepričana sem, da sem v naselju Homec, ko na koncu ugotovim, da je to naselje Nožice, ki pa s sosednjim Homcem tvori eno krajevno skupnost. 

Skozi celo vas je treba do avtobusnega postajališča, ki ima streho in klop ter lepo napisan vozni red. Dvajset minut je do odhoda naslednjega avtobusa za Ljubljano, zato si lahko privoščim še tretjo malico in odgovorim na telefonski klic.

V Ljubljani nas pričaka sonce, lahko bi ujela vlak čez deset minut, ampak: saj je čez pol ure še eden in zakaj se ne bi razvajala še z eno kavo in rogljički. V vlaku mi dela družbo knjiga, ob pol sedmih sem pa že doma.

Več posnetkov

Video: