Potepanje po Mariboru - 18. 5. 2021

Spet se obeta lep dan, ki ga je treba izkoristiti. Po jutranji vadbi 1000 gibov v okviru Društva Šola zdravja hitim na vlak ob 8.38, kar pa ni potrebno, ker ima vlak pol ure zamude. Še vedno nekaj delajo na železnici pri Savskem Marofu, zato zamude. Udobna vožnja, uspem prebrati nekaj zanimive knjige in od časa do časa odpočijem oči na zeleni pokrajini, ki beži mimo.

Od Železniške postaje Maribor in po Partizanski cesti iščem, če je kakšna možnost za malico na žlico. Nič ne odkrijem, zato se odločim za kavo in rogljiček na vrtu Moje kavarne s pogledom na Frančiškansko cerkev, 

spomenikom na Trgu svobode in Mestnim gradom. O njem na spletni strani lahko preberemo:

Današnji mariborski grad je sestavljen iz dveh delov. Prvega predstavlja upravni dvor deželnega kneza zgrajen med letoma 1478 in 1481, drugega pa SV del mestnega utrdbenega sistema (grajska bastija in loža). Z lastništvom grofov Khislov se je leta 1620 začela dokončna preobrazba dvora v rezidenčni grad, v katerem so med drugim uredili viteško dvorano in dogradili loretsko kapelo. Po letu 1727 je grad prešel v lastništvo grofov Brandis, ki so mu dodali novo stopnišče, nadzidali bastijo ter dokončali ureditev viteške dvorane. Z ureditvijo današnje Grajske ulice leta 1871 je bil grad razpolovljen. Leta 1933 je grad odkupila tedanja mestna občina, Pokrajinski muzej Maribor pa se je vanj preselil leta 1938.

Zdaj pa imam dovolj energije za obisk Pokrajinskega muzeja Maribor, kjer me čaka prijetno presenečenje: dan muzejev je, zato ni vstopnine. 

Začnem z ogledom razstave o pradavnini, potem pa se znajdem na notranjem dvorišču, kjer puščica sicer usmerja k vratom, ki pa mi jih ne uspe odpreti. Uslužbenka mi potem pomaga in tako gre tudi naprej: da se ne izgubiš, je najbolje poiskati katerega od dežurnih uslužbencev; grad je namreč zelo komplicirano zgrajen. 

Zbirke obsegajo najrazličnejša področja iz različnih obdobij; skrbno pripravljene so in dobra informacija. Tudi razvoj mode lahko vidimo, med uniformami pa najdemo celo maršalsko Josipa Broza Tita. 

Z gradu se ponuja lep razgled na Trg svobode in Frančiškansko cerkev; z balkona pa tudi na živahni Grajski trg. 

Viteško dvorano pripravljajo za prireditev, pokukam še v kapelico, potem pa zapustim stavbo po slikovitem stopnišču.

Sonce vabi na sprehod v Mestni park, ki predstavlja enega od najpomembnejših delov zelenih površin štajerskega glavnega mesta, ki od gozdnatih gričev Kalvarije do Piramide obsegajo več kot 5 hektarjev. Urejati so ga začeli leta 1872: na območju srednjeveških ribnikov za napajanje vodnega jarka ob mestnem obzidju in drevoredu kostanjev, ki je povezoval mestni grad in marof barona Twickla, so najprej uredili zahodni del parka, zemljišče za zasaditev vzhodnega dela parka pa so morali najprej izsušiti. Po prvi svetovni vojni so v društvu pred velikim ribnikom zgradili paviljon s čolnarno, garderobami in teraso. Čolnarjenje in drsanje na ribniku je bilo ukinjeno leta 1972, že leta 1953 pa je bil v parku ustanovljen akvarij. V Parku raste več kot 150 vrst različnih dreves in grmovnic iz vsega sveta. Večina drevesnih vrst je označenih s tablico, na kateri lahko preberemo strokovno in domače ime ter domovina rastline. To je angleški stil parka: zasajene površine se prepletajo s travnatimi in vodnimi površinami. 

Počasi se sprehodim mimo cvetočih dreves in grmovnic, gred z rožami, na levi otroke vabi veliko igrišče, malo naprej me pozdravlja Gostilna Pri treh ribnikih. Prvi ribnik krasi vodomet, ob robu cveto rumene vodne perunike. Tu in tam plava kakšna račka, v vodi kar velike ribe, včasih so bili tu tudi labodi, zdaj jih ni videti. 

Travnik nad drugim ribnikom obroblja vrsta grmovja z belimi cvetovi, do tretjega ribnika pa navadno ne grem in tudi zdaj nisem. Obrnem pri kamnih geopunkturnega kroga in si na klopci s pogledom v zelenje privoščim malico. Vračam se po drugi strani ribnikov po bolj gozdni poti in takoj me pritegne informativna tabla o Naravoslovni učni poti Piramida - Kalvarija. Enkrat bi se bilo treba odpraviti tudi po njej.

Vračam se po vzhodnem delu parka do Akvarija in terarija, ki je star že 67 let (terarij je mlajši). V 39 akvarijih plava okrog 120 vrst rib, videti je mogoče tudi 50 različnih vrst plazilcev, dvoživk in insektov. Plačam pet evrov vstopnine in si vse v miru ogledam, saj sem edina obiskovalka. Pri velikih kačah me kar malo stisne pri srcu, barvite in po obliki raznolike ribice pa me takoj spet spravijo v dobro voljo.

V parku je veliko otrok, ki se vračajo iz šole in veselo plezajo po drevju, se igrajo in tudi malo stepejo. Samo, da niso pred ekrani! 

Muzej narodne osvoboditve Maribor me prijetno preseneti z razstavami na ograjah pri stavbi: Pohod v Washington in Pekrski dogodki. V parku so postavili zanimivo predstavitev Pohorska legenda o Pohorskem bataljonu. Tudi tu mi ni treba plačati vstopnine zaradi dneva muzejev. 

Razstave v notranjosti te nekdanje meščanske vile za Maribor pomembnega podjetnika Avgusta Scherbaumna iz sredine devetdesetih let 19. stoletja so trenutno posvečene Koroškemu plebescitu, športu v Mariboru, življenju v obdobju 1918 - 1941 ..... . 

Mimo Prve gimnazije Maribor in spomenika generalu Maistru se vračam v središče mesta. Na Slovenski ulici končno najdem lokal, kjer je mogoče pojesti kaj na žlico: "MAL'CA mimogrede". Čeprav ob treh zapirajo, mi prijazno postrežejo z veliko porcijo piščančje obare in kozarcem vina, ki prija zraven. 

Uživam v živahnem okolju, ki se nadaljuje po Gosposki ulici z zanimivimi fasadami in na Glavnem trgu. Tu stoji  v začetku 16. stoletja zgrajena mestna hiša, v središču trga pa Marijino ali kužno znamenje, ki so ga prebivalci v 17. stoletju postavili v spomin na kugo, ta je v letih 1680 in 81 terjala življenja skoraj petine prebivalcev. Pred njim zadiši po petunijah, ki sestavljajo veliko kroglo, za njim pa iz tal žuborijo vodometi - vir zabave za otroke.

Z mosta preko Drave gledam na Lent, pa preko na desni breg, nad strehami se ponuja zeleno Pohorje. Ob Dravi je na zelenicah polno perje labodov, ki jih je veliko na vodi in tratah. 

Vredno se je sprehoditi do lepo obnovljenega Sodnega stolpa, v katerem zdaj prirejajo koncerte, včasih pa so v njem sodili - tudi čarovnicam. Osnova je iz leta 1310: kot obrambni stolp, ki se je dotikal mestnega obzidja je ščitil jugozahodni del mesta, v 16. stoletju so ga pozidali v trdnjavsko obliko, kasneje pa večkrat dozidali.

Blizu je stavba nekdanjega Minoritskega samostana, ki so ga zasnovali že v 13. stoletju in je tako edini samostan v mestu, ki izhaja iz obdobja srednjega veka. Leta 1784 je bil med jožefinskimi reformami samostan ukinjen, postal je vojašnica do leta 1927 leta. Prenovljena stavba je zdaj dom Lutkovnega gledališča Maribor.

Vračam se mimo Stare trte: žametovka, oziroma modra kavčina, je s potrjeno starostjo več kot 400 let vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta sveta, ki še vedno rodi žlahtne sadove. Posadili so jo ob koncu srednjega veka, v času turških obleganj. Stara trta simbolizira bogato vinsko kulturo Maribora, Štajerske in Slovenije. Iz njenih cepičev rastejo trte po celi Sloveniji in tudi po svetu.

Pot me zdaj vodi pod sinagogo, ki je z začetki v 13. stoletju ena najstarejših v Evropi, in mimo Vodnega stolpa, ki je bil jugovzhodni obrambni stolp srednjeveškega Maribora, postavljen leta 1555 in je ščitil mesto pred napadi z vodne strani. Zdaj je v njem vinoteka.

Na drugi strani Drave pa se kaže novo poslopje Medicinske fakultete in malo naprej nakupovalno središče Europark. Na poti proti Mlinski ulici opazim zanimive fasade stanovanjskih blokov, 

nekaj posebnega je tudi Avtobusna postaja Maribor, pa nujne prostorčke tudi ima. Na kratki poti do vlaka med sončnimi žarki pade celo nekaj kapelj dežja.

Vlak za povratek domov me že čaka, ampak še je čas za osvežilni požirek piva v Pendolino baru. 

Vreme je muhasto: pri Poljčanah ploha in mavrica, nekaj časa vedro, od Zidanega Mosta naprej mokre ceste, v v Sevnici tudi, ampak dežnika ni bilo treba odpreti. Sicer pa ima vlak dobro streho .....

Maribor - koliko zanimivosti! Še bo treba iti raziskovat.

Več posnetkov

Video: