Lep dan se obeta, hitro na vlak ob 9.20 in z njim do Brežic. Na voznem redu je zapisan odhod avtobusa ob 10.10 samo do Brežic, kaj pa Čatež? Prometnik na Železniški postaji Brežice nič ne ve o tem.
Dovolj časa imam za kavico v lokalu pri postajnem poslopju, ki ima zanimivo streho s kolesom nad njo.
Avtobus pripelje, šofer ima še nekaj svojega dela, potem pa me kot edino potnico pelje do Brežic, kjer dobiva še enega potnika. Seveda avtobus vozi do Čateških toplic, čeprav ne voznem redu ne piše tako, k sreči pa je prav podatek s spleta.
Postajališče za naselje Čatež ob Savi (okrog 350 prebivalcev) je kar pod avtocesto. Lepo so izkoristili prostor, postavili nekaj klopi, okrasili s kolesom zaradi dirke, le reklame z lepimi posnetki so samo v angleščini, ki pa gotovo ni uradni jezik v Sloveniji.
Skozi središče naselja se napotim proti Cerkvi svetega Jurija, vendar široka cesta vodi do konjev, do cerkve je treba po stopnicah.
Pred njo je zanimiva predstavitev župnika in župnije, katere začetki segajo v dvanajsto stoletje. Stara lesena cerkvica je bila na poplavnem področju in včasih je moral župnik maševati na pručki. Tako so se odločili, da zgradijo novo cerkev više in posvečena je bila leta 1833. Sprehodim se po pokopališču,
potem pa najdem informativno tablo Čateževe energijske pešpoti, po kateri se namenim na Šentviško goro. Pot je v glavnem lepo označena z ličnimi kažipoti in tablami z vsebino v slovenščini in angleščini. Dobro pa si je zapomniti, kam pot zavija, kar je lepo prikazano v desnem spodnjem delu tabel, ali si pomagati s prospektom, ki pa ima zelo majhen zemljevid. Že od prej sem vedela, da bližnjica ob travniku ni prava, torej:
naprej v gozd.
Tudi planinske markacije se pojavljajo, pa posebne oznake s spiralo. Čeprav pazim, verjetno zgrešim prostor, kjer je veliko energijskih točk in sem pozorna šele pri dveh nizkih kovinskih stebričkih in spirali iz kamnov.
Pri njej je posoda z lepimi mislimi. Pot po gozdu je čudovita, ni naporna, družbo mi dela samo petje ptičkov. Kje pa so oznake moje poti?
Pojavijo se belo-rdeči krogci Tončkine poti, ki me končno pripeljejo na križišče pri križu že blizu cerkve. Z leve se priključi strma pot, po kateri sem že tudi hodila pred nekaj leti. In tu je tudi znana oznaka. Tik pod vrhom (385 metrov) me pozdravijo opoldanski zvonovi, na vrhu pa nekaj izletnikov, s katerimi se zapletem v pogovor.
Razgledi so enkratni: zajezena Sava ("Brežiško morje"), Brežice, Mostec; zadaj pa venec hribov. Šentviška gora je imela že v pradavnih časih pomembno strateško vlogo, pred 2500 leti je bilo tu naselje. Veliko kasneje so Slovani na tem mestu slavili bogova Svetovita in Kresnika, po pokristjanjenju v 13. ali 14. stoletju pa so postavili cerkvi svetega Vida in svetega Janeza Krstnika, od katere je danes le še nekaj ruševin.
Cerkev svetega Vida v romanskem slogu je ena zelo starih cerkvenih stavb v Sloveniji, ena najstarejših cerkva na Dolenjskem, ki jo omenja že Valvazor. Med vojno in po drugi svetovni vojni je bila cerkev na pol porušena, brez strehe, izropana in hoteli so jo preurediti v razgledni stolp. Takratni čateški župnik se je temu uprl in tako rešil pomembni zgodovinski spomenik. ki je zdaj lepo obnovljen.
Smer naprej poznam, ampak, kje je pa oznaka?
Aha, za vejami grmovja se skriva. Navzdol vodijo tudi markacije,
splača se pa stopiti iz gozda nad vinograd in se zazreti v dolino Save.
Lepa pot s pogledi na Čateške toplice me vodi vse do Čateške ulice, kjer pa me zvabi kažipot za Razlagov breg. Domačin mi priporoča stezo skozi gozd,
kjer se skriva verjetno Razlagov vodnjak, ki pa ni posebej označen. Še mimo počitniške hiše na vrhu velikega travnika, potem pa na levo na Rimsko cesto.
Prijazna klopca pod orehom me zvabi v senco in malica se prav prileže.
Gostilna Pension Les ima prijetno teraso in izrabim jo za uživanje ob res dobro modri frankinji.
Naj počakam na avtobus za Železniško postajo Brežice? Saj je do tja samo tri do štiri kilometre.
Ker pogumno na most s pogledom na sotočje Krke in Save,
po nasipu do Elektrarne Brežice, potem pa po prijetni poti skozi Vrbino.
Čolnarska pot, Dalmatinova ulica, Pešpot s cvetjem ob njej,
nazadnje še vrtnice za slovo od Brežic.
Enajst kilometrov in pol poti je pri kraju, če je kakšna družba za klepet, mi ni težko počakati na vlak, sicer pa je tudi knjiga dobra sopotnica.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar