Danes se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira že ob šestih in na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) nas čaka prizadevni Vinko s kombijem. Osem nas je, v Tržišču se pridruži še Mimi in vsi sedeži so polni. Dobro napredujemo proti Ljubljani, pred njo je nekaj zastoja, potem pa tekoče do Loma, kjer se je treba okrepiti s kavico.
Moški staknejo glave nad zemljevidi in nastaja "bojni načrt" za obisk Goriških Brd. Naprej do Nove Gorice in na sabotinsko, oziroma briško cesto.
Seveda se ustavimo, da občudujemo razgled na Novo in Staro Gorico ter Solkan.
Še na ovinek pohitimo, da ujamemo posnetek s cestnim in železniškim mostom preko Soče. Nadaljevanju ceste poteka v zaprtem koridorju preko italijanskega ozemlja. Dolžina koridorja znaša 1600 metrov. Cesta je v tem delu zgrajena v vkopu in ima na obeh straneh 2 metra visoko ograjo z vrati, ki jih vzdržujejo italijanski organi. Ta del ceste je namenjen izključno tranzitnemu prometu in je ustavljanje na njej prepovedano, po tem odseku ne smejo voziti vojaška vozila. Prav tako je prepovedano fotografiranje (Vir: Wikipedia).
Skozi Kojsko se zapeljemo do razglednega stolpa Gonjače. Spletna stran o Brdih navaja:
Spomenik v Gonjačah je posvečen 315 žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu Soče. Postavljen je na Mejniku, hribu nad vasjo Gonjače. Je delo akademskega slikarja in kiparja Janeza Boljke. Verze, ki so vtisnjeni na bronasti plošči, je zapisal pisatelj France Bevk. “Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice,...” . Ob spomeniku žrtvam stoji 23 m visok razgledni stolp s 144 stopnicami, ki je bil zgrajen leta 1961. Ob lepem vremenu se vam z njega odpre veličasten razgled na vse štiri strani neba.
tudi na Šmartno. To je naša naslednja postaja. Prej pa nas Mimi okrepi z odličnim zavitkom, da ne bi izgubili preveč kalorij.
Šmartno je utrjena vas z okrog 200 prebivalci na razglednem pomolu z ohranjenim obzidjem in obnovljenimi hišami. Tu je bilo že rimsko oporišče, srednjeveška utrdba ... Sprehodimo se po ozkih ulicah, gremo mimo Cerkve svetega Martina, največje župnijske cerkve v Brdih, katere cerkveni zvonik je nekdanji trdnjavski stolp. Sedanja stavba je iz 19. stoletja, ko so cerkev razširili in preuredili. Mogočno baročna cerkev krasijo freske Toneta Kralja. Po svetem Martinu pa je vas tudi dobila ime. Čudimo se cvetočim oljkam, ker večina tega cvetja še ni videla, omamlja nas vonj kovačnika in rožmarina. Češenj pa je na pladnju ob tehtnici pred eno hišo samo za vzorec. Za ceno raje nismo vprašali.
Zdaj pa v Dobrovo, ki je središče Goriških Brd z okrog 350 prebivalci. Takoj slišimo, kje je šola, ker živahni glasovi mladih oznanjajo, da imajo odmor. Na Dobrovem je že od 13. stoletja dalje stal grad, ki pa je v stoletjih propadal. Na njegovem mestu je na začetku 17. stoletja zraslo novo renesančno grajsko poslopje, ki se nam je ohranilo v razmeroma nespremenjenem videzu in velja danes za enega najlepših na Goriškem. Ogledamo si ga samo od zunaj, na eni izmed ekskurzij Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica pa smo ga imeli možnost spoznati podrobno ob vodičevi razlagi.
Zdaj pa iščemo cesto proti naselju Neblo,
kjer se ustavimo pred Gostilno Peternel. Na vrsti je pokušnja vina iz Brd: odločimo se za tokaj (hvala, Lado!), zraven pa Slavica pričara potico in kolače. Še nekaj informacij od domačinov in že koračimo ob potoku Kožbanjšček.
Na hribu, naselje Pristavo je to, se nam kaže velika vinogradniška posest Kmetije Čargo, ki se z vinarstvom ukvarja že od leta 1767. Ob cesti pa zanimivo počivališče, ki so jih verjetno v zadnjem času postavili po Brdih.
Dolino Kožbanjščka večkrat prečkajo pasovi odpornejših kamenin, ki jih je potok premagoval na različne načine. Dobrih 10 metrov visoko skalno stopnjo potok premaguje z miniaturnimi koriti, brzicami in slapovi. Pri tem je voda izoblikovala tri tolmune, ki so poleti priljubljeno kopališče briške mladine.
Še nekaj časa hodimo, potem pa nam potok odkrije Krčnik - sotesko, ki je človek tu ne bi pričakoval. Spet lahko preberemo:
Okrog 800 m nad Kotlinami pod Kožbano je Kožbanjšček izdolbel izredno slikovita korita z imenom Krčnik. Dolga so okoli 40 m, od 0,5 do 6 m široka in do 6 m globoka. Najbolj nenavadna je prva, ogromna draslja. Draslja ali kotlica je kroglasta kotanja v strugi vodotoka, v katero voda zanese kamne in pesek. Vodni tok jih vrti in jo s tem neprestano dolbe. Potok pada vanjo v približno 1,5 m visokem slapiču. Približno na sredini kotlice se razpenja naravni most, ki je lepo zaobljen in gladek, saj ga je ustvarila deroča voda z brušenjem. Krčnik, naravna znamenitost, ena najlepših te vrste v Sloveniji, ki je zavarovana kot kulturni spomenik, vas bo očarala v vseh letnih časih. Obok mostu je približno 5 m dolg, 1,5 m debel in do 1 m širok. Takih mostov je v Sloveniji zelo malo; večinoma so bolj robati, nastali s preperevanjem kamnine. Korita se nadaljujejo z ozkim žlebom, mestoma širokim komaj pol metra, ki ga prekinjajo manjše draslje. Na koncu se korita odprejo v sotesko s strmimi stenami, ki se kmalu izteče v ozko dolino. Korita z naravnim mostom v Krčniku in Kotline so že od leta 1985 z občinskim odlokom zavarovana kot naravni spomenik.
Malicamo, malico zalijem z vinom, nekateri se vračajo h kombiju, ostali pa gremo naprej:
v Brdicah pri Kožbani nas preseneti staro miličniško vozilo, ki ima celo voznika - lutko, oblečeno v miličnika. Opazimo pa tudi zanimive stole, grobo izdelane iz debel dreves.
Brezovk ja naslednje naselje, kjer je ob cesti le ena hiša poleg starih mogočnih poslopij, ki jih bodo porušili. Gospodar nam razloži, kako najhitreje pridemo v vas Slapnik, kamor smo namenjeni. Opozori nas, da je odcep za bližnjico zelo skrit, cesta pa pelje daleč naokoli. In res zgrešimo in se držimo kar ceste, ki pa je stara vojaška in lepo tlakovana, pa še po prijetni senci v gozdu vodi. Počasi se dvigujemo, na ostrem ovinku se zazremo v gruče hiš tu in tam po nasprotnem bregu in malo počivamo. Kmalu se pripeljejo tisti, ki so se vrnili h kombiju, in se skupaj zapeljemo do zapuščene vasi Slapnik.
Slapnik je gručasta vas brez stalnih prebivalcev v Občini Brda. V 18. in 19. stoletju je bila to premožna vas, o čemer pričajo velike in bogato oblikovane domačije z značilno briško arhitekturo. Po drugi svetovni vojni pa se je začelo izseljevanje prebivalcev v večja mesta na Goriškem in Obali, tako da je naselje že več desetletij opuščeno. Spomladi 2019 naj bi Slapnik postal lokacija resničnostne serije britanske televizijske hiše BBC, v sklopu katerega naj bi izbrani pari iz različnih evropskih držav obnavljali hiše in vas kot celoto, kasneje pa bi Slapnik občina revitalizirala z razpršenim hotelom.
Zaenkrat še ni nič videti, načrti so menda propadli, nekdo pa je pokosil travo. Žalostno je gledati te ostanke hiš, ki se sesedajo in jih prerašča zelenje.
Čas je, da se odpravimo nazaj domov.
Še pogled na Goriška Brda s točke ob cesti, potem pa nazaj v Novo Gorico, na avtocesto, v Tržišču pa je le treba še zaliti to pohajkovanje s pivom.
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar