Pretekli teden me je v Mariboru preganjal dež, v upanju, da bo tokrat bolje, se ponovno odpravim v Maribor. In res me spremlja sonce.
Celo vlak nima običajne velike zamude in v Mariboru sem že ob pol enajstih. Moj priljubljeni lokal ima na jedilniku pašta fižol s klobaso in seveda si ga privoščim, pa kozarček rdečega zraven.
Moj današnji cilj je Naravoslovna učna pot Piramida - Kalvarija, za katero sem si že prej priskrbela prospekt z majhnim zemljevidom.
Poiščem izhodišče v zahodnem delu Mestnega parka in zakoračim po cesti, potem pa na levo po gozdni poti proti Kalvariji.
Ta je dobila ime po križevem potu, ki je bil verjetno v kapelicah, ki pa so zdaj prazne.
Ob poti so zanimive informativne table o značilnostih narave nekega področja, ponekod tudi o zgodovini.
Razgledišče Pri sedmih hrastih je bilo že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, saj se z njega ponuja lep razgled na Maribor in Pohorje.
Namesto po gozdu je zdaj mogoče hoditi ob vinogradih in blizu cerkve Svete Barbare sem, ko se zasliši opoldansko zvonenje. Cerkev so postavili v drugi polovici 17. stoletja pred kugo rešeni Mariborčani v zahvalo. Tudi od nje uživam v razgledu.
Zdaj pa navzdol po poti, ki zavija na levo spet mimo kapelice, ni pa nič označena in me privede na križišče s potjo, po kateri sem se povzpela.
Ena pot zavija na levo, na drevo je nekdo pritrdil papir z narisano puščico v tisto smer, torej bo ta prava. Vodi me nad vodnim zajetjem, potem navzdol in znajdem se na križišču spet brez oznak.
V Vinski kleti Brigadir najdem prijazno gospo, ki mi pokaže pot v nasprotni hrib in res tam najdem oznako. Ob vinogradu je treba navkreber,
potem pa me radovednost žene naprej po grebenu z mogočnimi hrasti in na koncu ugotovim, da sem na Mestnem vrhu. Vrnem se k oznakam in informativi tabli,
potem navzdol po blatni stezi do naslednje informativne table, ko pa se med drevjem pokaže voda ribnika, oznak spet nikjer, poti pa veliko.
Na zemljevidu ugotovim, da moram nad ribnikom in potem v gozd nasprotnega hriba. Tako mi zagotovi tudi sprehajalka. Pri ribnikih pa moram najprej ugotoviti, zakaj omenjajo tri, jaz pa do sedaj poznam samo dva.
Najdem tretjega preko ceste in razveseli me z rumenimi perunikami.
Moja pot mora biti nekje više in končno najdem znak s puščicama v dve smeri.
Te me usmerjajo po cesti mimo ribnika Globoček in dvorane Elite Tour Tennis Academy. Kako lepo slovensko, mar ne?
Ko se vzpenjam spet po gozdu, razmišljam, da je ribnikov v bistvu pet, če štejem zraven treh še Globoček in tistega majhnega na začetku Mestnega parka. Zavijam bolj desno, pot je tu lepo označena,
potem pa uživam na dolgi grebenski trasi, kjer spet ne manjka informativnih tabel.
Z leve slišim hrup z avtoceste in ceste proti Šentilju, v gozdu pa mi prepevajo ptice.
Na desni strani se odpre travnik z razgledi na Maribor, pojavljati se začnejo tudi klopce za počitek in čas je za osvežitev z jabolko. Še malo vzpona in na Piramidi sem:
najprej ruševine nekdanjega gradu Marchburch, ki je prvič omenjen že leta 1164. Iz ostankov materiala porušenega gradu so konec 18. stoletja tu postavili piramido, zato tako ime hriba. Tudi piramide ni več, ker jo je leta 1821 uničila strela,
stoji pa na njenem mestu Marijina kapela.
Spet je mogoče občudovati razglede, potem pa navzdol po vijugasti poti med vinogradi.
Na eni od klopc še malica in ob tem razmišljanje, zakaj je trava ponekod višja od trt. Je to ekološki način gojenja, zaščita pred pretirano sušo ali samo zanemarjenost. Ampak: obrezane pa trte so.
Pot vodi navzdol mimo suhih zidov in svojimi stopinjami strašim martinčke in tudi kar dolgo kačo.
Spet sem v Mestnem parku, tokrat na vzhodni strani in ugotavljam, da na tem začetku ni jasne oznake smeri poti, najslabše pa je označeno na prehodih med temi tremi vzpetinami nad Mariborom.
Dovolj časa imam, da se napotim proti Grajskemu trgu, kjer s kavo ter skutino torto z borovnicami poskrbim, da mi sladkor preveč ne pade.
Potem se sprehodim do sinagoge, ki jo prvič omenjajo v 14., 15. stoletju, po izgonu Židov leta 1501 je stavba postala cerkev Vseh svetih, danes pa je razstavni prostor.
Židovski stolp so postavili leta 1465 na mestu starejše stražarnice in ga v 17. stoletju povišali.
Z obrambnim hodnikom je bil povezan z Vodnim stolpom iz leta 1555.
Židovski stolp je zdaj fotogalerija, v Vodnem stolpu pa je svoj prostor našla vinoteka.
Pri njem občudujem golobe in labode,
potem pa se mimo spomenika knezu Koclju povzpnem do Narodnega doma. Tega so zgradili v letih 1898 in 1899 po vzoru mestne hiše v Pardubicah in je bil sedež slovenskih kulturnih organizacij v takrat večinskem nemškem mestu. Danes je ta monumentalna neorenesančna zgradba ena izmed osrednjih kulturnih in prireditvenih ustanov v mestu.
Domov bo treba: vlak je že postavljen na peron, še hitra malica, potem pa vožnja ob branju zanimive knjige proti Sevnici. Je v Mariboru ostalo še kaj zanimivega za četrti obisk? Bom že kaj našla!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar