Kdor zna najti zadovoljstvo v majhnih stvareh in drobnih trenutkih, bo redko razočaran.
13. 6. 21
Dobova, Mostec, Brežice in nazaj - 11. 6. 2021
Lep dan obetajo in po jutranji vadbi 1000 gibov na prostem me nikakor ni volja ostati doma. Vlak ob 9.20 z Železniške postaje Sevnica in prevoz do Dobove.
V Termah Paradiso (lahko bi bile Toplice Raj) se zaenkrat še ne počutim dobrodošla, ker ne ustrezam pogojem PTC (preboleli, testirani, cepljeni). Za naravo in zrak zaenkrat še ni takih ali podobnih pogojev.
Moj današnji cilj je naselje Mostec in ne bi rada šla do njega po prometni cesti (tri kilometre) kot pred leti, našla bi rada pot preko polja.
Kar naravnost v vas Mihalovec krenem, kjer me skoraj od vsake hiše pozdravi pes, k sreči so vsi za ograjo. Spomnim se, da je bil tu doma Vinko Vučajnk, moj sošolec iz Gimnazije Brežice, in o njegovi družini pokramljam s domačinkama. Od njiju izvem, da sem na pravi poti do nasipa ob Savi, po katerem bom prišla potem v Mostec.
Kar pogumno naprej in mimo vzletno pristajalne steze, kjer me sicer ne ogroža nobeno letalo, pribrenči pa nizko nad mano policijski helikopter, s ceste nekaj sto metrov stran pa se oglašajo tudi sirene policijskih vozil. Koga pa iščejo? Blizu meje smo, tu je vse mogoče. Nič takega: zvočni signali naznanjajo prehod kolesarske dirke. Ena pot zavija na levo in potem naprej bolj v smeri Hrvaške,
torej bo boljša ta desna možnost preko mosta.
Čez nekaj časa zagledam nasip in krenem levo po pokošenem travniku. Pokošena proga zavije desno ob nasipu, nanj pa ne morem, ker je vmes še jarek.
Ko se z desne priključi še peščena cesta, ki sem jo zapustila, končno lahko pridem na nasip.
Nasip ni čisto ob Savi, vodo je mogoče slutiti nekaj deset metrov stran za tesno zaveso drevja in grmovja, ponekod je vmes prostor za travnik ali kakšno njivico.
Prijetno je hoditi po pokošenem terenu z dišečo, že suho travo.
Presenetita me dva velika križa, po eden na vsaki strani nasipa. Brodnik v Mostecu mi kasneje razloži, da spominjata na poboje ob koncu druge svetovne vojne, tudi pri brodu naj bi bilo grobišče.
Pred Mostecem stoji še čistilna naprava, potem pa že vidim cerkev in skupino hiš v naselju.
Brod je lepo zasidran na bregu pod mogočno lipo s klopcami, Brodarsko turistično društvo Mostec v prijetni hišici ponuja informacije o brodu, ki trenutno vozi od enih popoldne do osmih zvečer, poklicati pa je treba na navedeno telefonsko številko. Zanimiva sta panoja z naslovom "Z njimi si delimo svet na Mostecu" o rastlinah in živalih tega področja. Le opis za zajca so pomešali s tistim za metulja koprivarja. Brod, ki ga poganja le tok reke, vozi na tem mestu že od leta 1885 in je še edini brod na reki Savi v Sloveniji. Včasih je imel zelo pomembno vlogo pri povezavi naselij na levem in desnem bregu Save, danes domačini ohranjajo brodarsko tradicijo in predvsem prevažajo turiste iz Čateških toplic, ki jih lahko le slutimo za drevjem.
S tem brodom sem se pred nekaj leti že dvakrat peljala in mi ni nujno tudi danes ponoviti te izkušnje, zato se odpravim naprej po nasipu do brzic na Savi. Oznaka je samo pri brodu, potem pa nič več, po šumu vode jih nekako zaslutiš. Spustiti se je treba z nasipa (trava je že potlačena) in kreniti po robu njive, potem pa desno po ozki poti med drevjem in grmovjem. Na najbolj razglednem mestu je leseni mostiček in dve klopci za počitek in uživanje.
Mene preseneča že kar hiter tok reke pri brodu, te brzice so pa tudi velike in slikovite glede na to, da je vse skupaj praktično v ravnini.
Kaj pa zdaj? Vidim že bloke v Brežicah, zato me zamika, da bi raziskala nasip naprej.
Na levi se odbira pogled na Čatež ob Savi in nad njim Šentvid, na katerega smo lezli ob športnih dnevih na Gimnaziji Brežice.
Vse bliže sta vodni stolp in mogočni grad, tu je že novi most preko reke Save. Pod njim je treba, potem pa lezem spet na nasip. Če sem že tu, grem še do starih dveh mostov. Tik pred tistim preko Save postane pot po nasipu skoraj neprehodna, spustim se na travnik, kjer je nekaj časa malo bolje, pod mostom pa zaidem v koprive in drugo rastje, hrabro se prebijam naprej in zaidem na privatni vrt.
Malo naprej pa je že prostor z razstavnimi panoji pred Elektrarno Brežice. Lepo so uredili ta prostor: malo se sprehodim in razmišljam, če bi skozi Vrbino šla na Železniško postajo Brežice. Ura je šele dvanajst in škoda bi se bilo vračati domov; odločim se za povratek v Dobovo.
Najprej malo kršim prepoved gibanja po starem mostu preko Save, ki je že obnovljen, ne upam pa naprej na most preko Krke, kjer je še gradbišče. Lahko bi dobila še kakšno orodje v roke. Ta dvojni most so zgradili leta 1906, obnovili v letih 1991-96, zdaj pa je spet potreben temeljite obnove.
V koprive pa ne grem nazaj: po cesti mimo Policije in Veterinarske bolnice Brežice, potem pa desno in mimo stanovanjske hiše na nasip.
Po novem mostu preko Save, ki so ga odprli leta 1972 (ob 80-letnici tovariša Tita in 400-letnici hrvaško-slovenske punta - piše na tabli), se sprehodim na drugo stran, promet je zelo gost, k sreči sta na obeh straneh pločnika. Z mosta se odpira lep razgled na sotočje Krke in Save.
Zdaj pa po nasipu nazaj do Mosteca. V obe smeri sem od daleč videla dva tekača, sicer pa je nasip čisto moj.
Pri brodu čaka družina na prevoz, priključim se jim in poklepetam s prijaznim brodnikom. Pohvali se z velikim številom prevoženih turistov in izgledi, da bo brod vozil tudi, ko bodo zgradili elektrarno Mokrice: pretok Save ne bo dovolj močan, zato bodo morali pomagati motorji, mogoče na sončne kolektorje.
Kljub malici, ki jo vedno nosim s sabo, zavijem v naselje Mostec, da izkoristim vsaj eno od dveh gostiln.
Gostilna Cetin ima malico s piščančjo bedrco in z veliko skledo solate mi prav prija. Poplakniti je to treba s pivom, za povrh pa še kava s toplim mlekom.
Sprehodim se do cerkve svetih Fabijana in Sebastijana (Boštjana), ki jo je nekaj družin zgradilo leta 1767 v zahvalo za rešitev pred kugo. Velika tabla opozarja na to, da se je v tej vasi rodil jezikoslovec Jože Toporišič,
preko ceste pa na staro tradicijo gostinstva spominja Stara gostilna Krulc, ki ima začetke že v letu 1529.
Ko se vračam na nasip, za mano zagrmi in na severu vidim gomilo grozečih oblakov. Pospešim hitrost hoje, izberem malo bližjo pot med njivami in ne tako daleč ob nasipu,
najdem pa tudi cesto na levo, ki me pripelje bolj direktno v sredino naselja Mihalovec.
Še hitro naprej do Term Paradiso, kjer pa imam do odhoda vlaka še dovolj časa za okrepčilno pijačo. Veter nas sicer prežene s terase, prve kaplje dežja pa padejo, ko sem že na vlaku. V Krškem lije, v Brestanici je padala toča, v Sevnici pa so ceste suhe: jasni se in posije sonce. Pravo aprilsko vreme, ampak, če ima človek srečo ...
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar