"Na lepše" - danes pohodniško. Ob sedmih zjutraj smo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) tri udeleženke, ki se z avtom zapeljemo na Radno in parkiramo v senci pri Volavškem gradiču, ki ima osnovo iz 17. stoletja. Zraven se bohoti poslopje podjetja Siliko, ki je povsem zasenčilo Tariški grad iz 18. stoletja. Ta je imel različne lastnike, od 1907 do začetka druge svetovne vojne so tu bivali salezijanci, po vojni je postal državna last in je gostil nižjo gimnazijo, osemletko, kmetijska šolo z internatom. Leta 1965 dobi tu prostore tekstilna tovarna Jutranjka, ki napravi zraven novejši objekt. Po njenem stečaju odkupi prostore leta 2003 podjetje Siliko za intenzivno serijsko proizvodnjo. Zgradi novo zgradbo, stare pa žalostno propadajo.
Počasi se začnemo vzpenjati po kolovozni poti skozi gozd mimo vodnega rezervarja,
ko nas premamijo robide. Kritično si ogledujemo poseko pod daljnovodom, ko pokliče Lojzka, kje smo. Pričakovala je, da pridemo na brv preko Save, ker pa za to nismo vedele, nismo prišle k brvi, ampak smo se pripeljale z avtom. Nič hudega: še iščemo robide,
uživamo v razgledih na Boštanj in počakamo, da smo za danes kompletne.
Pri križu zavijemo na levo, potem pa po ravnem, malo navzdol in spet v hrib na Lukovec, oziroma Jevšo.Tu stoji Dvorec Jevša, kulturni spomenik, ki je zdaj stanovanjska hiša. V Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Sevnica je zapisana naslednja obrazložitev: "Nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim nadstropnim stolpičem na južni strani. Osnova iz 16. stoletja, ohranjeni baročni detajli, polkrožen kamnit portal z letnico 1787 na sklepnem kamnu." Stavba ostaja na naši levi, me pa nadaljujemo pot in se čudimo lepim razgledom od Kuma do Bohorja,
še najbliže pa je Zemljakova domačija med Konjskim in Lukovcem, zadaj pa Rtiče.
Hitro smo skozi gozd in pred nami na jasi v veselih barvah Cerkev Svete Marije Magdalene. Cerkev je verjetno dal zgraditi lastnik Tariškega dvorca na Radni Leonard Fabijanič-Merherič v 17. stoletju, istočasno kot dvorec na Jevši. Omenja jo Janez Vajkard Valvazor leta 1689, torej so bogoslužje opravljali že pred tem letom. Dovoljenje za gradnjo (glede tega so veljali zelo strogi predpisi) je dal stiški opat. Cerkvica slogovno predstavlja skromno podeželsko stavbo, katere glavni prostor je pravokotna ladja. Ladja je najstarejša in po svoji arhitekturi kaže na nastanek v 17. stoletju. Prezbiterij in zakristija sta bili dozidana leta 1888, ko je bil narejen tudi glavni oltar, ki stilno posnema baročne oblike. V sredini je kip Svete Magdalene s križem v roki, ob straneh pa sta Sveti Joakim in Ana z Marijo. Ob slavoloku na čelni strani visita namesto stranskih oltarjev v lesenih okvirjih tiskani sliki Jezusovega in Marijinega srca. Stavba je dolga 12,20 metra, široka 4,84 metra in visoka 3,95 metra. Cerkev je bila obnovljena leta 1998, ko jo je blagoslovil pomožni Ljubljanski škof Alojz Uran. Leta 2013 je bila zunanjost in notranjost cerkve na novo prepreskana, v letih 2016 in 2017 jo je poslikal Tone Zgonec, manjkata pa še dva lesena kipa Marije Magdalene, ki ju bo izdelal rezbar Zupančič z Lukovca. Žegnanje: Sveta Marija Magdalena - 3. nedelja v juliju. Marija Magdalena je bila najprej grešnica, obsedena s sedmimi zlemi duhovi in obsojena na smrt s kamenjanjem. Med pričevalce je pristopil Jezus in nagovoril občinstvo: »Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), ki še ni nikoli grešil.« Vsi so začeli odhajati do zadnjega, Jezus pa je risal po tleh s prstom. Ženska mu je poljubila noge, jih oprala s svojimi solzami in obrisala z lasmi ter sledila njegovim potom (Vir: Wikipedia). Umetnik jo je na desni strani preklade naslikal oblečeno le v svoje rdeče lase in delno razkrito, potem na oboku sledi prizor izganjanja zlih demonov, ko je njeno telo v krču in bolečinah. Na levi je prizor, ko se ji Kristus prikaže po vstajenju, vendar ji veli, naj gre svojo pot. Naprej živi kot svetnica in kot taka je s križem in lobanjami naslikana na levi strani preklade. Na sredini preklade so angelčki: vsak ima drugačen obraz po resnični podobi in drugačen položaj. Umetnik je poslikave delal s posebnega odra, na obokih večinoma pol leže.
Tu je močna energija, ki je povezana z Litopunkturnim krogom v Sevnici, užijemo jo gotovo med malico pod utico. Ko se spustimo pod Cerkev,
se čudimo jamam, potem pa mimo izvira odkorakamo v naselje z okoli 180 prebivalci.
Neverjetno veliko novih hiš opazimo, stare so obnovljene, veliko je cvetja, vse je drugače kot v starih časih, ko je po cesti tekla gnojnica.
Pri kozolcih nam je malo žal, da se gradnja hiš vriva tudi sem, tako lepa zaključena skupina so bili včasih.
Zavijemo na desno med zidanice in kapljico tukajšnih vinogradov pokusimo pri gostoljubni Nežki, ki je ena izmed pomembnih oseb pri dogajanjih na Lukovcu. Skozi gozd pridemo na mesto, kjer se cesta spusti proti Radni,
kukamo proti Sevnici, potem pa nadaljujemo pot skozi gozd in se po ozki stezi spustimo skozi ozko grapo Žrelo. Poti že dolgo niso obnavljali in je na njej treba paziti na vsak korak. Nad njo je tudi 15 metrov dolga jama Žrelo z oknom, v kateri je pred leti nekdo stanoval. Pod zemljo naj bi bila povezana z dvorcem na Jevši. Me je nismo raziskovale, ker je pot zelo zarasla. Mimo hiš in sadovnjakov se vrnemo k avtomobilu, ki je ostal lepo v senci.
Še kava pri Felicijanu in klepet z načrti za bodoče, vožnja v Sevnico, potem pa v senco, da se rešimo vročine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar