"Na lepše" bolj pohodniško. Pri vlaku proti Trebnjemu ob 6.44 me čaka pisani šopek štirih odraslih v spremstvu prikupnih trojčic. Aha, če ena pohodnica prihaja in čas je, da se povzpnemo na vlak. Med klepetom smo mimogrede na Železniški postaji Tržišče, kjer nas že čaka neumorna Mimi.
Neverjetno veliko njiv je belih - ajda cveti.
Malo po cesti in malo po gozdu se dvignemu h kmetiji, ki je znana po ovčjem siru, ovce pa so ravno pri izdatnem zajtrku v hlevu. Potem se spet spustimo skozi gozd - tokrat je to markirana Sevniška planinska pot (Pot Lojzeta Motoreta).
Po cesti naprej, potem pa po cesti na desno po gozdu do hiše z razgledom. Malo posedimo na nizkem zidu, se okrepčamo z različnimi dobrotami in uživamo v razgledu na dolino, po kateri smo prišli.
Klopca blizu hiše je kot nalašč za spominske fotografije.
Po gozdu se spustimo do Krmeljskega Bajerja:
Krmeljsko morje – bajer: dolg je 250 metrov, širok okrog 100, globina pa je do 10 metrov. Nad njim v gozdu je bil 140 metrov globok jašek, vhodi v jame pa so bili tudi na drugih mestih. Na mestu Bajerja je bil dnevni kop rudnika, pa tudi bliže Šentjanžu - Črna mlaka (Tahbau). Leta 1924 je v neurju voda zalila jamo in utopilo se je deset rudarjev, bilo pa je v toku časa še več manjših nezgod. Rudarji so si leta 1927 celo zgradili bolnico z 18 posteljami in dvema stanovanjema za zdravnike. Rudnik je imel veliko različnih lastnikov, mogoče je bil najbolj pomemben Andrej Jakil, ki je prišel leta 1918 in ga je posodobil (lastna elektrarna!) ter ga imel v lasti do konca druge svetovne vojne, med katero so ga izkoriščali predvsem Italijani, leta 1941 pa so partizani minirali vodne črpalke. Po vojni je rudnik obratoval do leta 1962, ko so ga zaprli s postopkom redne likvidacije, ker ni bila zagotovljena prodaja premoga. Leta 1960 so ga izkopali 116 tisoč ton. Na rudnik spominja lik Knapca, ki so ga oblikovali na šoli, ime gostišča Barbara, med ljudmi pa so še vedno tudi živi posebni izrazi v zvezi z rudarjenjem: knap, štajger, pozdrav srečno ... Leta 1966 je bil ukinjen potniški promet po železniški progi in leta 1996 železniška proga v celoti.
Napotimo se proti središču Krmelja, kjer je zanimiva stavba graščine, rudniški voziček (hunt) in leseno-kovinska struktura učencev Osnovne šole Krmelj, pozdravi nas pa tudi vodomet.
Krmelj nosi ime po mlinarju - tujca ta ni razumel in mu je povedal svoj priimek za ime kraja. Ima okrog 700 prebivalcev, krajevna skupnost pa okrog 1000. Ponaša se s šolo, vrtcem, kulturnim domom, zdravstvenim domom, lekarno, trgovino, gostiščem, včasih so imeli tudi bazen, nimajo pa cerkve. Najbližja je v Gabrijelah, kjer je tudi pokopališče. Ozka dolina reke Hinje včasih ni bila kaj prida poseljena, razvoj se je začel z odkritjem kvalitetne gline za opekarno, cinkarno za predelavo rude iz okolice Tržišča in Mokronoga, predvsem pa z odkritji nahajališč rjavega premoga leta 1809. Ta je nastal v zalivih Panonskega morja iz ostankov ogromnih dreves, praproti in do 16 metrov visokih preslic pri visoki temperaturi in pritiski pred 65 milijoni let. Še bolj se dolina odpre s progo do Trebnjega iz leta 1908 in proti Sevnici leta 1938. S pridom so izrabljali tudi kremenčev pesek in postali drugi največji industrijski kraj v sevniški občini.
Lepo sončno dopoldne v družbi mladih in mladih po srcu. Neprecenljivo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar