Danes se nas za "na lepše" na Železniški postaji Sevnica zbere sedem, dve pa se pripeljeta z vlakom ob 7.31. Okrog osmih smo v Ljubljani in tu je prva dilema: kateri avtobus. Tisti ob 8.15 obvozi vse vasi na poti do Kopra, direktni pripelje do Kopra prej, je pa vprašanje, če bo na njem prostor tudi za nas, ker vozi v Rovinj in gotovo imajo potniki za tja prednost. Sicer bi imeli direktni avtobus za Piran ob 6.40, za Koper pa ob 7.10, ampak, kdo bo vstajal tako zgodaj. Tvegamo in počakamo tisti avtobus za Rovinj, ki pa k sreči lahko sprejme vse potnike. Mimogrede izvem, da je tudi ob zastonjski "rdeči" vozovnici mogoče kupiti rezervacijo za evro in pol.
Vožnja po avtocesti je udobna, avtobus lepo ohlajen, čeprav jutro ni pretirano vroče: tam okrog Postojne je temperatura 17 stopinj. Ena od potnic omeni, da se pelje v Portorož. Kako to, avtobus gotovo zavije v Luciji v smeri hrvaške meje. Arriva ima na avtobusih tudi Wi-Fi in hitro pobrskam, kako je s tem. Točno: najprej Portorož, potem Lucija. Preverim še pri šoferju in res zavijemo tudi v Portorož,
Ignoriramo primestni promet, čeprav je tudi ta za nas zastonj, in se odločimo za pešačanje proti Piranu.
Na področju Bernardina najdemo v senci prostor za malico iz lastnih zalog, ki jo je treba tudi zaliti.
Od nekdanjega samostana so ohranjeni zvonik, prezbiterij cerkvice in podporni zid z oboki. Samostan in cerkev izhajata iz 15. stoletja posvečena pa sta svetemu Bernardinu Sienskemu. Samostan je prenehal delovati v 19. stoletju, avstrijska vojska pa ga je uporabljala kot trdnjavo za obrambo zaliva, kasneje pa sta tu imeli sedež davčna in carinska uprava. Danes je okras ploščadi z vhodi v apartmaje, hotelom in restavracijo.
Pod opornimi zidovi in Hotelom Bernardin se sprehodimo do parkirišča v predelu Fornače, opazimo Morsko biološko postajo, v ozadju garažno hišo, poleg nje pa je še vedno dimnik nekdanje Tovarne Salvetti, ki so jo ustanovili leta 1863. Proizvajali so steklo, kot stranska dejavnost pa je bila proizvodnja mila.
Pred nami se odpre Tartinijev trg:
Trg je bil nekoč mandrač ali notranje pristanišče za jadrnice in ribiške čolne. Že v srednjem veku je bil obdan z najpomembnejšimi mestnimi palačami in hišami premožnih meščanov. Današnjo podobo je trg dobil v 2. polovici 19. stoletja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le gotska hiša, imenovana Benečanka, ki je najstarejša stavba na trgu iz sredine 15. stoletja. Cerkev svetega Petra so 1818 obnovili. Neorenesančno občinsko palačo je v letih 1877−1879 načrtoval in gradil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Giuseppe Moso in Enrico Nordio sta v letih 1885−1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga. Ob 200-letnici rojstva leta 1892 so meščani Pirana želeli postaviti spomenik Giuseppeja Tartinija, a dela so se nekoliko zavlekla, tako da so šele leta 1896 postavili na visok podstavek bronasti kip mojstra v nadnaravni velikosti. Spomenik je delo beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Lok so že večkrat ukradli, na robu violine pa so našli posvetilo kiparja svoji ženi, ki mu je z nasveti pomagala pri izdelavi kipa. Giuseppe Tartini, beneški skladatelj in violinist, se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu in umrl 26. februarja 1770 v Padovi. Bil je eden največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljen pa je bil tudi kot skladatelj in izviren glasbeni teoretik. Pisal je predvsem za violino: okoli 130 koncertov, prek 170 sonat za violino. Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček. Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj, ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino. Na trgu je tudi umetnikova rojstna hiša. Dva kamnita stebra za zastave ob vhodu na trg sta iz 15. stoletja.
Po ozki ulici se povzpnemo do Cerkve svetega Jurija:
To je župnijska cerkev Pirana. Cerkveni kompleks na markantnem grebenu polotoka, nad Tartinijevim trgom, sestavljajo cerkev, prostostoječi zvonik (kampanile) in krstilnica (baptisterij). Sveti Jurij je zavetnik mesta. To je bil rimski vojak in mučenec, v viteški opravi na belem konju s sulico v roki prebada zmaja. Današnjo podobo je cerkev dobila po dolgi obnovi med 1595 in 1637, s ponovno posvetitvijo 25. aprila 1637. Prej je na tem mestu stalo že veliko starejših cerkva. Podporno zidovje so zgradili leta 1641, na morski strani pa so teraso utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov, ki se je začela leta 1663, je trajala do leta 1804. Zaradi erozije morja so močno načete oboke leta 1998 obnovili. Na glavnem oltarju v apsidi je slika Marija z otrokom, svetim Jurijem, svetim Miklavžem in svetim Markom iz druge polovice 18. stoletja. Tu je tudi 8,5 m visoka slika tržaškega slikarja Giovannija Pagliarinija (1844) Mučeništvo sv. Jurija. Namenjena naj bi bila za glavni oltar, vendar si je naročnik premislil in odtlej visi ob severni steni. Po nekaterih virih naj bi šlo za največjo tabelno sliko v Sloveniji. Znamenite orgle so iz 18. stoletja. Prvotni zvonik so v 17. stoletju nadomestili s samostoječim. Zasnovan je bil po vzoru zvonika cerkve svetega Marka v Benetkah. Skupaj z vrtljivim kipom nadangela Mihaela na vrhu, ki kaže smer vetra, meri 46,45 metrov. Krstilnica svetega Janeza Krstnika z osmerokotnim tlorisom je bila zgrajena v letu 1650 in najstarejši element krstilnice je rimski nagrobnik iz 1. stoletja, ki je bil predelan v krstni kamen.
Cerkev in Krstilnico si je mogoče ogledati samo skozi vrata, za vstop je treba skozi Župnijski muzej, vendar vhoda vanj nismo našli.
Večina se nas povzpne na zvonik (vstopnina dva evra)
Na nebu se že nekaj časa kopičijo grozeči oblaki, vendar se vseeno odločimo še za ogled obzidja.
Pred tem so zaradi širjenja mesta morali dvakrat zgraditi novo obzidje. V končni fazi širitve, ki se je vršila med letoma 1470 in 1533, je tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja.
Za vstop spet plačamo po dva evra, se povzpnemo na vrh in zremo na Piran z najvišje mogoče točke na trdih tleh.
Potem pa spet po ozkih ulicah navzdol na Tartinijev trg in na teraso prijetnega lokala v bližini tržnice. Najprej se moramo odžejati, potem pa nam zadišijo tudi različne jedi. K sreči smo pod streho, ker pade celo nekaj kapelj, v bistvu jih bi lahko prešteli.
Pričakalo vas bo okoli 140 različnih vrst organizmov, med katerimi so seveda številčno najbolj zastopane ribe. Med okoli 60 različnimi vrstami lahko v večjih akvarijih opazujete jate odprtega morja, kot so brancini, ciplji, orade in druge plavalke. Pa tiste, ki se raje zadržujejo v obalnem pasu, to so črniki, salpe, kavali, fratri, špari in številne druge. Iz lukenj skalnega grebena vas bodo mrko pogledali ugorji, murene in radovedne kirnije. V manjših akvarijih se skrivajo številne babice, sprehajalčki, usnjače, pirke, volkci, prisesniki. Z nekaj sreče in natančnim očesom boste opazili celo sramežljivce peščenega in muljastega dna, ki nam iz peska težko pokažejo kaj več kot le štrleče oči ali plavut; to so morski listi, zvezdogled, morski zmaj. Seveda je tu še par dolgonosih morskih konjičkov, ki nas občasno očara s svojim paritvenim plesom, navadni morski psi, morska mačka in balestra. Ne manjkajo niti številni raki, od drobne žagaste kozice pa vse do mogočnega jastoga in raroga. Akvarije si delijo s številnimi mehkužci, tako školjkami kot polži, pa tudi s hobotnico in sipami. K barvitosti in razgibanosti akvarijev vsekakor prispevajo tudi številne vrste spužev, ožigalkarjev in predvsem iglokožcev, kot so morske zvezde, kumare, ježki in kačjerepi.
Oblaki so se razpršili, spet sije sonce, prihaja pa čas za slovo od Pirana. Ob štirih nameravamo z medkrajevnim avtobusom do Kopra (tudi zanj velja rdeča kartica), pa pripelje eden dobre četrt ure prej in se vkrcamo kar nanj. Ja, pa ne vsi: tri se držijo prvotnega dogovora in jih še ni, šofer ima že tako zamudo in se ne da pregovoriti, da bi nas šest izstopilo, tako do Kopra potuje naša skupina v dveh kosih. Tam je čas za pijačo in nadzor nad gradbiščem nove avtobusne postaje, začasno pa so premaknili samo na drugo stran Železniške postaje - bolj proti Pošti. Na voznem redu je bil teden prej zapisan avtobus za Ljubljano ob 17.21, zdaj ga ni več, tudi v torek ga ni bilo, zato se odpeljemo ob 17.30. Vozilo pripelje iz Lucije, veliko sedežev je zasedenih, vseeno se najde prostor tudi za nas. Torej: vedno je treba raziskati prometne zveze točno za določen dan, pa tudi, od kod in kam avtobus pelje. Do Ljubljane se peljemo po avtocesti brez postanka in v Ljubljani imamo samo šest minut časa, da pridemo ob celi dolžini Železniške postaje in vse do zadnjega perona. Kaj pa to nam mladostnikom, saj sta samo dva čez 80, ostali pa nad 70? Uspešno ujamemo vlak ob 18.53 in smo ob 20.17 v Sevnici, sopotnici iz Krškega pa sta doma 15 minut kasneje. Malo naporna logistika ...
S Piranom pa je povezana še ena zanimivost: zdaj je sicer župan Đenio Zadković, dva mandata (2010 do 2018) pa je bil doktor Peter Bossman, potem se za kandidaturo ni več odločil. Rodil se je leta 1955 v Gani kot potomec ganske kraljevske družine, študiral medicino v Sloveniji in kot prvi temnopolti državljan v Vzhodni Evropi postal župan. Poročen je s Hrvatico in imata dve hčerki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar