"Na lepše" - vremenske napovedi pa tako slabe. Ampak tik pred zdajci omejijo padavine do jutra, v Sevnici zgodaj zjutraj še dežuje, potem pa - krasen sončen dan. Na vlak ob 6.04 se nas iz Sevnice vkrca pet, na njem pa so že tri udeleženke iz Krškega. Zaenkrat ni nič zamude, sprevodnik pa ni preveč optimističen: do Jesenic jo bomo gotovo imeli pol ure. Naša zveza za smer Nova Gorica pa samo tri minute po rednem prihodu tega mednarodnega vlaka, katerega končni cilj je Beljak (Villach). Najprej zastoji pri Lazah, potem proti Jesenicam, vendar sprevodnik pokliče in doseže, da vlak počaka na nas polne pol ure. Potniki in potnice, ki so računali na odhod vlaka po voznem redu ob 8.27, niso preveč navdušeni, mi pa zelo.
Kočna, Vintgar (Blejska Dobrava) in že je tu naša postaja za izstop: Podhom. Prej pa še na hitro pogled v sotesko Vintgar z mosta, preko katerega se peljemo. Ta kamniti enoločni most so gradili leta 1906 in 33,5 metrov nad potjo preči sotesko v širini 53 metrov.
Pot proti vhodu V Blejski Vintgar je lepo označena, nekaj časa je ob cesti tudi pločnik z ograjo, mi pa med potjo ocenjujemo hiše in lepo urejene vrtove. Po dobrem kilometru smo na parkirišču, ki se hitro polni z vozili, tisto čisto pri vhodu pa je že tako polno. Vhod odpirajo ob 7.30, zapirajo pa ob sedmih zvečer.
Gostilna Vintgar nas privabi z mizami in klopmi tik ob poskočni Radovni in kmalu zadiši po kavi.
Pri nakupovanju vstopnic je vrsta, ki pa so hitro premika in že imamo v rokah karte po sedem evrov na osebo (za upokojene) in napotimo se navzdol ob reki. Kaj pravijo viri o tem kraju?
Soteska Vintgar je 1600 m dolga in do 250 m globoka soteska na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, 4 km severozahodno od središča Bleda. Njena dolina nad Vintgarjem je dolga 19 km. Izoblikovala jo je gorska reka Radovna, ki se kmalu po izhodu iz soteske kot desni pritok izliva v Savo Dolinko pri naselju Moste pri Žirovnici. Povirje Radovne je v dolinah Krmi in Kotu v Triglavskem pogorju, vode pa zbira tudi s severnega dela Pokljuke in z Mežakle. Radovna je prvotno odtekala naravnost na jug proti blejski kotanji, v predzadnji ledeni dobi pa je Blejski kot zapolnjeval Bohinjski ledenik, zato se je bil Radovenski ledenik pri Krnici prisiljen preusmeriti proti severovzhodu. Do konca zadnje medledene dobe je Radovna izdolbla dve tretjini od celotne globine soteske, po koncu zadnje ledene dobe pred 10.000 leti pa še tretjino. Vintgar je ozka tesen s strmimi, marsikje navpičnimi stenami. V najožjem delu, Peklu, je široka le nekaj metrov. Stene korit so visoke od 50 do 100 m, pobočja nad njimi pa segajo še 100 m višje in se razmikajo.
Vintgar je pravzaprav občno ime za tako oblikovano kanjonsko sotesko. Deroča voda med vrtinčenjem, padanjem prek pragov v brzicah ali skakavcih in v slapovih tako v skalnem dnu kot v stenah ustvarja najrazličnejše erozijske oblike: erozijske lonce ali draslje, tolmune in vdolbine ali fasete. Učinek rečne vode je še večji, ker se v njej vrtinčijo tudi pesek, grušč ali celo manjše skale. Lepa primerka erozijskih loncev v zgornjem delu soteske sta Velika in Mala draslja. Po Badjuri se draslja imenuje po »zdraksljanem« oziroma olupljenem hlodu, ki zaide v tak lonec. Ker območje soteske sestavljajo tudi prepustne karbonatne kamnine, je tu na delu tudi kemična erozija oziroma korozija. Izoblikovala se je celo podzemna jama. Soteska se končuje s slapom Šum, ki s 13 metra vodnega padca velja za največji slovenski rečni slap. Veličasten je tudi Mali slap sredi soteske.
Zaradi specifičnih podnebnih razmer uspevajo v Vintgarju številne rastlinske vrste, ki se ločijo od rastlinstva, značilnega za okolico. Do leta 1891 je bila soteska popolnoma nedostopna in neznana. Tedaj sta se ob izjemno nizkem vodostaju Radovne vanjo odpravila gorjanski župan Jakob Žumer in blejski fotograf ter kartograf Benedikt Lergetporer. Leta 1893 so z izrednimi napori zgradili več kot 500 m mostov in galerij, ki so omogočili turistični obisk soteske. V njenem najbolj izrazitem delu se po odkritelju imenujejo Žumrove galerije, posvečena pa mu je tudi spominska plošča v tamkajšnji steni. Ime vintgar naj bi po eni razlagi izviralo iz nemškega Weingarten (po vinogradih v bližnjem Podhomu), po drugi naj bi nastalo, ker prerez soteske spominja na vinski kozarec. Po Blejskem vintgarju so dobile ime tudi druge podobne soteske v Sloveniji. Temperatura vode je konstantna: okoli pet stopinj. Najpogostejše ribe v reki so potočna postrv (Salmo trutt a m. fario), potočna zlatovčica (Salvelinus fontinalis) in šarenka (Oncorhynchus mykiss). Ribolov je v soteski je prepovedan in kopanje tudi.
Poti so lepo urejene in uživamo ob bučanju vode, ki se peni med skalami in oblikuje nenavadne oblike.
Strmine nad nami se bližajo druga drugi, veliko je kovinskih mrež, ki varujejo poti pred padajočim kamenjem. Potrpežljivo čakamo, če kdo fotografira, kakor drugi čakajo nas. Ljudje iz najrazličnejših držav, vse mogoči jeziki, ampak nasmehi in vljudnost - to je univerzalno.
Še občudovanje kamnitega železniškega mosta in fotografiranje pod njim.
Pri Slapu Šum obiščemo stranišča, potem pa zavijemo na desno proti Katarini.
Lepo po senci mešanega gozda se počasi dvigamo do "oltarja Gorenjske": 25 minut uradno, če za pot porabite več časa, pač dlje uživate. Odpre se nam pogled proti Blejski kotlini,
najprej pa zagledamo cerkvico, posvečeno sveti Katarini. V osnovi gotska cerkev za obzidjem je bila zgrajena okrog leta 1400, kasneje je bila barokizirana. V času vpadov turških vojska je služila kot tabor. Ob dograjeni lopi cerkve je tudi na zunanjem delu moč opaziti poslikave s freskami. Nekdaj so v poznojesenskem času na god svete Katarine (priprošnjice za pamet) tja romali številni kristjani. Prebivalci nižje ležečih naselij Zasip in Muže so menda za namen pogostitve vsako leto zaklali kravo Bavho. Ob umiku Napoleonove vojske iz naših krajev v začetku 19. stoletja naj bi nek general za obzidjem zakopal zaklad, ki naj bi bil kasneje tudi najden.
Notranjost cerkve si lahko ogledamo samo skoz zamreženo okno,
pritegne nas pa tudi Okrepčevalnica Jurček s svojo ponudbo. Ponujajo "prave gorenjske specialitete": hot dog, pico, toast, ričet še ni kuhan; res pa je tu tudi kranjska klobasa in slavna blejska kremna rezina za 4,50 evrov. Nekaj se nas posladka z njo tu, nekatere pa na Bledu. Vse skupaj dopolnimo še z zalogo iz naši nahrbtnikov, tudi tekoče snovi so vmes. Ležalniki v senci vabijo, me pa moramo naprej. Na Bled bi lahko prišle skozi naselje Zasip, vendar je to asfaltirana cesta,
nas pa bolj mika lepa pot proti zahodu preko travnikov in s čudovitim razgledom na blejski grad z okolico ter občino Gorje.
Gorje ali Gorjanski kot - to je skupina vasi in zaselkov, oddaljenih kakih 5 kilometrov od Bleda v smeri proti Pokljuki, dolini Radovne in Mežakli. Gorjansko območje sega od roba blejskega kota v nadmorski višini 603 m do malega Triglava 2700 m nadmorske višine. Občina Gorje meri 119,27 km² in šteje 2917 prebivalcev. Ime Gorje pomeni, da so ti kraji »gor«, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Gorje skupaj obsegajo 12 vasi, med njimi Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, v njih se nahajajo: vrtec, župnišče, pokopališče, pošta, osnovna šola, Gorjanski dom, trgovine,... sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje (1000 prebivalcev).
Ob poti se poigramo s kozicamo in uživamo v razgledih. Tako mimogrede v pol ure pridemo spet pred vhod v Blejski vintgar. Osvežimo se s pijačo pri že znanih mizah in razmišljamo, da bi počakale na avtobus, ki približno vsaki dve uri pelje proti Bledu. Dolgo je še do naslednjega: mimo pripelje kombi (shuttle), ki nas je za pet evrov po osebi voljan zapeljati proti Bledu.
Bled je mesto in turistično središče s približno pet tisoč prebivalci in središče Občine Bled v Sloveniji. Je naselje s središčem na vzhodnem obrobju Blejskega jezera, ob katerem leži in ga ozemeljsko tudi v celoti zaobsega ter spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 507,7 m, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Od zgodnjega srednjega veka je to ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Današnje mestno naselje je nastalo z združitvijo vasi okoli jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih vzpetin (Grad 599 mnm, Straža 646 mnm, Kozarca 558 mnm, Velika in Mala Osojnica 756 oziroma 685 mnm in Ravnica 729 mnm, Ojstrica 611 mnm). Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19. stoletja, ko so kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških vil in so se vasi pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil status mesta oziroma samostojnega naselja šele leta 1960. Na Bledu imajo poleg več hotelov sedež tudi Javni zavod Triglavski narodni park, Visoka šola za hotelirstvo in turizem Bled, IEDC poslovna šola Bled, tu je konferenčno-prireditvena Festivalna dvorana Bled, drugo blejsko prizorišče pa je Ledena dvorana Bled. Bled slovi po prireditvah najrazličnejših zvrsti.
Pred ogledi se okrepčamo, potem pa sprehodimo ob jezeru.
Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima površino 1,45 kvadratnih kilometrov, največja globina vode je 30 metrov, poleti se prijetno ogreje za kopanje, v bolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne. 18 metrov nad jezersko gladino se dviga Blejski otok - majhen apnenčast, z drevjem porasel otok na zahodni strani Blejskega jezera med Mlinom in Zako. Na vrhu otoka, na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku popolnoma prezidana Cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob leta 2019 prenovljeni cerkvi stoji samostojen zvonik z baročno čebulasto kapo. Nedaleč stran, nad mogočnim stopniščem, sta dve hiši, nekdanji proštija in mežnarija, kapelica Matere Božje, kapelica Lurške Matere Božje, župnišče in manjši svetilnik, Površina otoka je 0,82 ha.
Ob blejskem geološkem prelomu je blizu jezera termalni vrelec (23 °C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov. Bled je postal tudi središče gospodarjenja z obsežnimi gozdovi Vzhodnih Julijskih Alp in je sedež uprave Triglavskega narodnega parka z informacijskim središčem, čeprav leži izven njegovih meja. Na Bledu je razvit veslaški šport, ob jezeru je Olimpijski Veslaški center Mala Zaka, v Veliki Zaki je tudi Camping Bled. Turistično je Bled poleg jezera, nne za Bleda katerem je Blejski otok s cerkvijo, kamor prepeljujejo ljudi z blejskimi "pletnami", Gradu in okolice znan tudi po znamenitih kremnih rezinah oziroma kremšnitah, ki jih je leta 1953 v blejskem Hotelu Park začel izdelovati slaščičar Ištvan Lukačević iz Vojvodine.
Sprehodimo se mimo pletenj, ki so značilne za Bled.
To je leseno plovilo z ravnim dnom, dolgo sedem metrov in široko dva, pletnar pa lahko prepelje do 18 ljudi tako, da stoje vesla z dvema vesloma. Pri tem je zelo pomembna enakomerna obtežitev čolna in treba je ustrezno sesti, da je vse v ravnotežju. Pletne izdelujejo domačini (tri mesece), tradicija gre iz roda v rod, tudi pletnar ne more biti vsak. Na Blejskem otoku je 23 pleten in vse so lepo vdrževane.
Ustavimo se še na terasi zaprtega lokala, posedemo in uživamo v pogledu na smučišče Straža, jezero z otokom in na Blejski grad na strmi pečini, ki se dviga 139 m nad gladino Blejskega jezera. Prvič je bil omenjen leta 1004, dolga stoletja sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, sicer različni lastniki, zdaj pa gosti muzej.
Spet si omočimo grlo, potem pa je čas za zgodbe:
Na mestu, kjer je danes jezero, je bila včasih dolina s travnikom ter hrib s skalo. Pastirji so tu pasli ovce, ponoči pa plesale gorske vile. Te so prosile pastirje, naj ne spuščajo ovac na travo pri skali, kjer one navadno plešejo. Pastirji so se jim le smejali. Ko si je neke noči na popašeni ruši najmlajša in najlepša vila zlomila nogo, so vile priklicale vodo, ki je zalila dolino. Ostala je skala, na kateri je danes grad.
Zgodba o potopljenem zvonu pa pravi, da je vdova, ki so ji razbojniki ubili moža, zbrala vse zlato in srebro in dala vliti zvon, ki bi zvonil v njegov spomin. Ko so ga z ladjo peljali na otok, se je začel vihar in ladja z zvonom se je potopila. Nekateri še zdaj včasih slišijo njegovo zvonenje. Vdova se je umaknila v samostan, po njeni smrti pa je papež poslal za cerkev na otoku zvon, ki je danes znan kot "zvon želja".
Počasi se poslavljamo od Bleda. Počakamo na avtobus za Ljubljano ob 16.30: tistega po avtocesti, ker ob isti uri pelje tudi eden z več postanki. Tao smo v Ljubljani ob 17.27 in počasi se odpravimo na vlak ob 17.55. No, odpeljal je sicer z 20 minutno zamudo, ampak vseeno smo ob pol osmih v Sevnici.
Kdor zgodaj vstane, v enem dnevu veliko doživi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar