Nepredvidoma se mi je pojavila prosta sobota, ki jo je treba izkoristiti. Hitro elektronska in SMS sporočila in na vlaku za Ljubljano ob 9.39 iz Sevnice smo že štiri istega mnenja. V Ljubljani ob 11.15 ujamemo vlak v smeri Kamnik
Čas za kosilo je, vendar me ne bi celega kosila, ki ga ponujajo v Gostilni Repanšek, ki ima že 133 letno tradicijo. Čeprav imajo na spletni strani kot stalno ponudbo tudi telečjo obaro, se izkaže, da za konec tedna ne. Dve se zadovoljita s kavo, dve pa skombiniramo gobovo juho, res dober jabolčni zavitek, zraven pa še kavo. Zdaj pa nastopi čas, da pridobljene kalorije malo porabimo:
sprehodimo se skozi naselje z okoli 900 prebivalci, v katerem je svoja mlada leta preživel tudi operni pevec Jože Gostič (1900 - 1963).
Vas Homec je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat? Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva s pokopališčem. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja. Pod cerkvijo stoji Pirnatova vila (pasar Alojz Pirnat) iz leta 1957 – eno zadnjih del Jožeta Plečnika.
Že smo v naselju Nožice (600 prebivalcev), kjer zavijemo na desno, prečkamo Kamniško Bistrico, se sprehodimo malo ob njej, potem pa nas peščena pot vodi po gozdu in polju. Ko stopimo po mostu kar velikega potoka, smo že v Volčjem Potoku. To je sicer naselje z okrog 400 prebivalci, znano pa je najbolj po Arboretumu.
Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.
Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.
Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1000 vrtnic in dva milijona tulipanov (300 vrst).
Preseneti nas še veliko cvetočih vrtnic (nekatere močno in lepo dišijo),
Seveda pokukamo k orhidejam in kaktusom, ne moremo pa se dovolj nagledati nenavadnih metuljev, ki nam potrpežljivo pozirajo.
V upravni stavbi vedno pripravijo kaj posebnega: tokrat so to ciklame v lončkih.
Svoje oči spočijemo v barvah gozda in razveselimo s pogledi na živahne ribe v vodi.
Gob ni veliko, sploh užitnih ne. Ne premamijo nas poti, ki vodijo do razvalin srednjeveškega gradu iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili.
Tudi trgovino z zelo bogato ponudbo pregledamo, vendar nas ne mika nositi kaj kupljenega na vlak.
Vračamo se po poti prihoda, nekaj minut čakamo na vlak,
ki pripelje točno ob 16.30, nekaj minut po peti uri smo v Ljubljani. Čas do odhoda vlaka proti domu ob 17.55 izkoristimo za malico, malo pred pol osmih smo pa v Sevnici.
Čeprav ni bilo veliko sonca, so nam svetile in nas grele jesenske barve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar