Črnomelj - 3. 8. 2023

Vlak ob 9.50 proti Trebnjemu: nenavadno pozno za Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, vendar zgodnejši nima ugodne zveze za Črnomelj. 14 nas je zbranih, ena vstopi še v Boštanju. Zanimivo, nekateri se prvič peljejo po tej progi in z zanimanjem spremljajo postaje in naselja ob progi, ki so jo zgradili v dveh kosih: od Trebnjega do Tržišča in Krmelja je bila odprta leta 1908 (zaradi premogovnika), od Tržišča do Sevnice pa šele 30 let kasneje. Z zaprtjem premogovnika so leta 1966 ukinili odsek med Krmeljem in Tržiščem.

V Trebnjem zaradi zamude vlaka iz Ljubljane malo počakamo, potem pa veselo v smeri Novega mesta. Progo Grosuplje - Novo mesto so odprli leta 1894 (Ljubljana - Grosuplje - Kočevje leto prej, spet zaradi prevoza premoga), nadaljevanje do Karlovca pa leta 1914 (danes samo še do Metlike). V načrtu so imeli tudi progo Črnomelj - Vinica - Ogulin, vendar tega niso nikoli realizirali. Belokranjski del proge nam je še bolj zanimiv, večina se po njem vozi prvič. Velik vtis napravi Predor Semič, ki s skoraj dvema kilometroma dolžine najdaljši enotirni železniški predor v Sloveniji. Gradili so ga več kot osem mesecev in uspešno prebili 23. 4. 1913. Podrobnosti pod video posnetki.

Vir: Wikipedia.

Foto: Jože Hvala.

Takoj za tem še ena posebnost te proge: Viadukt Otovec, ki dolg 225 metrov in ima 14 lokov. Prav počasi se peljemo po njem, saj je vprašanje, koliko je še varen. Zadnja vzdrževalna dela so izvajali leta 2007, potreben pa bo še natančnejši strokovni pregled. Podrobnosti pod video posnetki.

Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.

Z nekaj zamude malo pred dvanajsto uro izstopimo v Črnomlju in prijazni prometnik nam pomaga pri skupinski sliki. V senci se spomnimo nekaterih podatkov o tem največjem mesto v Beli krajini z okoli 5800 prebivalci, ki je sedež istoimenske občine in krajevne skupnosti. Zakaj Črnomelj? Kaj pravi zgodba?

Nekoč, ko Črnomelj še ni bil mesto in še ni imel imena, je tam prebival bogat, vendar skopuški mlinar po imenu Stonič. Mlel je koruzo, pšenico in črni riž. Nekega dne ga je obiskala vila z Gorjancev, prelevljena v staro, ubogo ženko in ga prosila za pest bele moke. Ta ji je nasul črno moko. Vila se je vrnila na Gorjance, da bi svojemu bolnemu otroku spekla pogačo in kmalu ugotovila, da jo je mlinar ukanil. Vrnila se je k njemu in ga uklela: "Da bi tvoji mlinski kamni vselej črno moko mleli!". Od takrat so njegovi kamni vsako zrnje zmleli v črno moko. Od tukaj je pozneje prišlo ime ČRNOMELJ. (Wikipedia)

Pred Železniško postajo Črnomelj stoji stara lokomotiva, 

malo pod njo pa Spomenik osvoboditvi Slovenije iz leta 2011: plošča z izbranimi besedami, ob njem pa pločnik s ploščicami in pomembnimi datumi iz zgodovine.

Sprehodimo se mimo parka, kjer v aprilu prirejajo Jurjevanje, 

in pred nami je velika stavba Hotela Lahinja. Seveda nam zadiši po kavi, vendar lokal odpirajo šele ob dvanajstih. Ob ulici proti centru so tri pekarne, 

kavo pa dobimo v slaščičarni. Že v naprej smo vedeli, da ne bo mogoče najti kakšne klasične malice, presenečenje pa je bilo, da je še picerija zaradi dopusta zaprta. Treba se je nasloniti na lastne prinešene vire hrane. 

Stari del mesta se začne s Črnomaljskim gradom, katerega začetki segajo v 12. stoletje, danes pa je sedež občinske uprave. 

Vir fotografije. 

Smo na pomolu med rekama Dobličica in Lahinja: glavna ulica, na vsako stran pa še ena.

Hodimo mimo nekdanje hranilnice iz konca 19. stoletja do Cerkve svetega Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1228, potem pa doživela mnoge preureditve. 

Skozi špranje železni vrat lahko občudujem oltar - mozaik umetnika Marka Rupnika, ki so ga postavili leta 2018 namesto dotrajanega baročnega oltarja.

Nasproti cerkve je Turistično informativni center, kjer dobimo nekaj informacij in zelo bogat Vodnik po Črnomlju. Ob listanju in sladoledu se oziramo naokrog in vidimo, da je sicer veliko stavb označenih kot spomeniki lokalnega pomena, ni pa denarja za obnovo. Zelo natančno je označeno s tablami na fasadah, kaj se je v stavbah dogajalo leta 1944.

Mimo nekdanje šole iz konca 19. stoletja, ki so jo lepo prenovili v Glasbeno šolo se sprehodimo  na razgledišče, 

od koder se nam odpre pogled na zeleno Lahinjo, ki se le malo premika. 

V Ulici Mirana Jarca (pesnika in pisatelja), v njegovi rojstni hiši, najdemo Mestno muzejsko zbirko, kjer za tri evro na osebo doživimo zanimivo in kvalitetno vodenje avtorja stalne razstave Črnomelj na prepihu tisočletij zgodovinarja Janeza Weissa iz leta 2013. Popelje nas po treh etažah: Od prazgodovine do pozne antike, V času srednjega in novega veka, V moderni dobi do nastanka samostojne države ("Od paleolita do Tita."). 

Prostori so zanimivo dekorirani (kartušna poslikava), panoji privlačni s pravim razmerjem besedila in ilustracij, makete popestrijo prikaz. Poleg zgodovine Črnomlja izvemo tudi veliko o deželni zgodovini, o deželici Beli krajini med Gorjanci, Kočevskim Rogom in reko Kolpo. Meri 594 kvadratnih kilometrov in ima okrog 27 tisoč prebivalcev. To ime ima šele 150 let, prej se je imenovala drugače: v srednjem veku Metlika. Naseljevanje se začne že od neolitika, potem v bronasti dobi bolj koncentrirana naselitev, v železni dobi so tu Japodi, ki že izkoristijo okljuk rek kasnejšega Črnomlja. Iz tega časa je neke vrste Knorr kocka iz posušenih rib in začimb, imeli pa so tudi vsakdanjo in boljšo posodo iz kvalitetne gline in predmete za nego (1600 let star glavnik iz pasje kosti). Rimljani pobijejo veliko ljudi, ohranijo naselbino na okljuku in ustanovijo novo na Ločkem okljuku reke Dobličice (ime po dobu - vrsti hrasta), steče romanizacija (pisava), zamenjava identitete. To civilizacijo so v šestem, sedmem stoletju uničili Avari in Slovani, Lahi (romansko govoreči ljudje, od tod ime Lahinja) so se slovanizirali.  V času pozne antike je Črnomelj trdnjava z obzidjem in zgodnje krščansko cerkvijo; imena zaenkrat še niso odkrili. Krščanstvo je takrat vera mest, podeželje še dolgo ostaja pogansko.  Najdbe pričajo o slovanski naselbini v 9., 10., 11. stoletju na področju Črnomlja. Od 12. stoletja naprej se Bela krajina razvija v okviru Cesarstva, ne več Ogrskega kraljestva (Jugozahodna Slavonija), mejo so premaknili z Gorjancev na Kolpo. Črnomelj je bil prvič omenjen leta 1228 v listini o ustanovitvi župnije. Kar se vere tiče, je bilo tu dolgo zakoreninjeno slovansko poganstvo (Zeleni Jurij, ki prinaša pomlad in upanje na dobro letino, bog prenove). Leta 1268 je cerkveno organizacijo v Beli krajini dobil nemški viteški red, ki je v Črnomlju na začetku 14. stoletja postavil komendo (sedež reda). V srednjem veku dobijo Belo krajino za nekaj časa (1277 - 1374) Goriški grofje, leta 1365 dobi ozemlje ustavo. Obzidje zgradijo okrog 1300 - 1350, tu je še Cerkev svetega Petra, pomemben je Črnomaljski grad, rodovna hiša gospodov Črnomaljskih, ene najimenitnejših plemiških družin na Slovenskem. Leta 1677 rod izumre. V drugem delu 16. stoletja igrajo pomembno vlogo protestanti s svojo šolo. S protireformacijo gradijo cerkve, preganjajo čarovnice. Hiše so bile v glavnem lesene, zato je mesto večkrat pogorelo. Drugi problem so bile epidemije: zabeležen je bil izbruh kolere 1692, ko so mesto popolnoma zaprli in umrla je tretjina prebivalcev, kolera pa se ni razširila. Turki mesta niso osvojili,  bil pa je pomemben za oskrbovanje Vojne krajine; iz tega časa so še potomci Vlahov. Na začetku 19. stoletja ima Črnomelj manj kot tisoč ljudi, iz porušenega obzidja gradijo meščanske hiše. Mesto se razvija, širijo se prometne poti: ceste in železnica do Novega mesta in Karlovca (1914). V prvi svetovni vojni pade veliko Črnomaljcev, 1941 ga zasedejo Italijani, po Roški ofenzivi je obdano z žico. Bela krajina ni bela, ampak v tem času rdeča:  leta 1944 je Črnomelj "Mala Moskva", ustanovljen je Slovenski osvobodilni svet, mnoge ustanove. Na to obdobje spominjajo table na mnogih hišah. Po vojni sledi razvoj industrije, na tem mestu so zdaj na žalost trgovine. Razvijajo se manjši obrati, za katere celo uvažajo delovno silo. 

Foto: Marta Brežan.

Naprej po isti ulici pridemo do Cerkve svetega Duha iz 15., obnovljena konec 19. stoletja. 

Izpred nje lahko vidimo "tromostovje" preko reke Dobličice, 

potem pa se spustimo še na most preko Lahinje.

Na povratku svojo pozornost posvetimo Stoničevemu gradu z  začetkom v 17. stoletju, kjer nikoli ni bival kakšen graščak, imel je status svobodne hiše brez plačila davkov. Povezane so tri stavbe, ena od njih je mestni stolp, vse pa čaka na obnovo.

Svojo lakoto in žejo potešimo v dveh lokalih, privoščimo si kebab ali jufko, kaj bolj slovenskega ne najdemo. 

Gostilna Pri suhem mostu ima še vedno izobešeno opozorilo za vstop pod PCT pogoji: zastarelo ali preroško?

Vlak iz Metlike za Ljubljano ob 17.29 sicer nima veliko zamude, tu pa dolgo stoji, da se lahko sreča z vlakom iz nasprotne strani. Zveza za Sevnico nas v Trebnjem počaka in domov pridemo okrog pol osmih.

Kratko - ampak zanimivo.

Več posnetkov

Video:

ČRNOMELJ

Arheološka izkopavanja so pokazala začetke naselitve v čas pozne bronaste dobe (12. st. pr. n. št), ki se je nadaljevala v železno dobo. Tlakovanje središča naselja, ureditev poti in odvodnjavanje dokazuje urejeno skupnost že v času železne dobe, v času mlajše železne dobe (Laten, 500-100 pr. n. št.) pa lahko naselbino na lokaciji današnjega Črnomlja na podlagi najdb materialne kulture povežemo z Japodsko plemensko zvezo, točneje njenim transalpinskim delom. Preko naselbine na območju današnje Vinice (Šlemine) je bila črnomaljska mlajša železnodobna naselbina povezana z glavnim japodskim središčem Metulumom (Velika in Mala Viničica pri Josipdolu na Hrvaškem), oddaljenim le slabih 40 km.

Območje današnje Bele krajine so Rimljani osvojili v času Oktavijanovega pohoda v Ilirik med leti 35-33 pr. n. št., ko je bila dokončno premagana in podrejena tudi Japodska plemenska zveza. V tem času je naselbina na lokaciji današnjega Črnomlja zamrla, nasledila pa jo je manjša rimska naselbina (vicus) na drugi, bližnji lokaciji (današnji Okljuk). Vicus je najverjetneje spadal v okvir podrejenega območja (ager) municipija Neviodunum (današnje Drnovo pri Krškem) in bil na meji med provincami Dalmacija in Panonija. Epigrafski material iz časa 1. in 2. st. n. št. govori o naselbini s prisotnostjo osvobojencev akvilejskih družin in prisotnosti Jupitrovega kulta. Mitrej na Rožancu pa priča o vpetosti naselbine v miselne tokove, ki so zajeli Rimsko cesarstvo v času 2. st. n. št.

V času pozne antike se razvije naselbina na lokaciji sedanjega mestnega jedra z močnim obzidjem in zgodnjekrščansko cerkvijo. Prav ta naselbina dokazuje poznoantično vlogo ozemlja današnje Bele krajine, kot t. i. Zufluchtregion oz. prostor umika poznoantičnemu prebivalstvu pred navali germanskih, stepskih in ostalih ljudstev čez ozemlje današnje Slovenije in Dolenjske. Od časa nastanka v 4. st. n. št. se naselbina ohrani tudi po propadu zahodne polovice Rimskega cesarstva 476 n. št. in postane eden izmed najvzhodnejših delov Vzhodnogotske države. Kot takšna je bila uničena v letih 580–620 n. št., ko so jo uničili Avari in njim podrejeni Slovani, ki so prišli iz juga, z današnjega hrvaškega prostora.

Prva slovanska naselbina na območju Črnomlja se je razvila v času med 10. – 11. stoletjem, o čemer pričajo najdbe iz okolice župnijske cerkve sv. Petra, ki pričajo o dotikanju dveh slovanskih materialnih kultur: keltsko-karantanske (severne) in belobrdske (panonske-južne). Slovanska naselbina se je razvijala na mejnem območju med Ogrsko–hrvaškim kraljestvom in Svetim rimskim cesarstvom. Ko je v času vojne med sinovoma ogrsko-hrvaškega kralja Bele III., Emerikom in Andrejem, višnjegorski grof Albreht II. med leti 1198-1204 osvojil ozemlje današnje Bele krajine in potisnil mejo cesarstva do reke Kolpe, je postal Črnomelj središče novo osvojenega ozemlja. Črnomelj je prvič omenjen v pisnih virih leta 1228, ko je oglejski patriarh Bertold Andeški izdal listino, s katero je bila ustanovljena župnija in loco qui dicitur Schirnomel (na kraju, ki se imenuje Črnomelj), ki leži in regione qui dicitur Metlica (v deželi, ki se imenuje Metlika). Staro ime Bele krajine je namreč Metlika in mesto Metlika je dobilo ime po deželi. Tedaj je bil Črnomelj vojaško-fevdalno središče dežele, kjer je v istem času nastal tudi grad z istoimensko rodbino (von Tschernembl). Leta 1268 je cerkveno organizacijo v Beli krajini dobil nemški viteški red, ki je v Črnomlju na začetku 14. stoletja postavil komendo (sedež reda). Še pred letom 1277 je Črnomelj dobil trške pravice in postal trg, regionalno ekonomsko-upravno središče. V letu 1277 so pridobili ozemlje Metlike (Bele krajine) goriški grofje in pričeli načrtno razvijati novo središče dežele, imenovano sprva Novi trg (Neumarkt, Novum forum), ki je do sredine 14. stoletja dobilo novo ime, Metlika. Goriški so obdržali ozemlje Bele krajine vse do izumrtja istrske veje leta 1374, nakar je prešla dežela pod oblast Habsburžanov. Tako Črnomelj kot Metlika sta prvič omenjena kot mesti v habsburški listini iz leta 1407, vendar je Črnomelj še dobrih 150 let v virih omenjen le kot trg. Za časa turške nevarnosti je Črnomelj imel drugotno vlogo, in sicer kot središče oskrbovanja zaledja Vojne krajine. Iz leta 1567 so prve pisne omembe protestantov v mestu in o več pridigarjih (predikantov). Že leta 1569 v mestu delovala protestantska šola pod vodstvom učiteljev Bartolomeja Movrina (1569-1575-1586), Ivana Tajnerja (1575) in Mihaela Šifroviča (1586-1598). Do začetka 90. let 16. stoletja so protestanti povsem prevzeli organe mestne avtonomije in leta 1593 predlagali za mestnega sodnika (župana) protestanta Mihaela Živkoviča, ki pa je bil zavrnjen s strani deželnega kneza. Ko se je leta 1598 pričela protireformacija, so bili protestanti pregnani, oziroma so se spreobrnili v katoličanstvo, delovanje protestantov pa je dokončno zamrlo leta 1614. Do leta 1565 so v Črnomlju še bivali in delovali člani rodbine gospodov Črnomaljskih (von Tschernembl), nakar pa so prodali grad hrvaški rodbini Frankopanov in se odselili v Zgornjo Avstrijo.

Po ustanovitvi Karlovca leta 1579 je Črnomelj izgubil vso pomembnost za oskrbovanje Vojne krajine (obrambni pas pred Turki), skupaj s sosednjo Metliko. Tako sta obe mesti imeli povsem drugotno vlogo, ki je skupaj z zamrtjem trgovine, protireformacijo in siceršnjimi nesrečami povzročila njun zaton. Vse do sredine 19. stoletja sta bili mesti brez večje pomembnosti na južni meji dežele Kranjske.

Mesto je v 19. stoletju dobilo vrsto ključnih ustanov, ki so zagotovile nadaljnji razvoj Črnomlja v regionalno administrativno-sodno središče. Z delovanjem čitalnice v drugi polovici 19. stoletja je mesto dobilo povsem slovenski značaj, konec 19. stoletja pa je pričela delovati tudi nova, modernejša šola. Med 2. svetovno vojno je bil februarja 1944 v Črnomlju ustanovljen Slovenski narodnoosvobodilni svet.

Povprečna nadmorska višina naselja je 174,3 m. Mesto je prometno središče dela Bele krajine med Metliko, Adlešiči, Semičem, Vinico in Starim trgom ob Kolpi (smer Kočevje). Črnomelj pa ni samo prometno, marveč tudi kulturno, zaposlitveno, oskrbovalno in upravno središče večjega dela Bele krajine. Staro mestno jedro je eno od tistih slovenskih mest, za katere je značilna strateška lega na varnem pomolu v okljuku reke Lahinje. Pomol je tudi visoko nad sotočjem globoko vrezanih rek ali bolje rečic Lahinje in pritoka Dobličice.

Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji.

Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. Kranjska viteška in plemiška rodbina Črnomaljskih je ena najstarejših na naših tleh. Danes sedež občinske uprave.

V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki.

Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Pisni viri ga omenjajo v 17. stoletju. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Od leta 2021 v lasti Občine Črnomelj – v fazi prenove, za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Stoničev grad kljub svojemu imenu ni bil nikoli sedež graščaka, ampak zgolj stavba v mestnem jedru Črnomlja, ki je imela poseben status svobodne hiše. Način gradnje osnovne stavbne mase s kamnom, stiki posameznih elementov (oboki, loki), kamniti detajli, vrste ometov in ostanki poslikav opredeljujejo stavbo kot eno najstarejših in s tem najpomembnejših v starem mestnem jedru.

Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228, sedanja iz prve polovice 18. stoletja, križi nemškega viteškega red. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja.

Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom.

Poleg kmetijstva je prisotna tudi industrija (kovinskopredelovalna, lesnopredelovalna, tekstilna). Zaradi ugodne cene zemljišča ter poceni delovne sile se na lokacijo propadlih podjetij ali v neposredno bližino, v obrtno cono na lokacijo bivšega rudnika Kanižarica, seli tudi proizvodnja iz drugih držav ali panog. Začetki industrializacije v Beli krajini pred 160 leti so tesno povezani s premogovništvom na območju Kanižarice. V najboljših časih so izkopavali več kot 100.000 ton premoga na leto. S premogovništvom so se nehali ukvarjati leta 1997, danes je tam poslovna cona s 40 podjetji in 600 zaposlenimi. Muzej.

Železniška povezava je bila do Črnomlja zgrajena leta 1914, s čimer je se je začel nov razvoj mesta in celotne Bele krajine. Nadaljnji načrti o gradnji železniške povezave Črnomelj - Vinica - Ogulin se niso uresničili. V začetku 20. stoletja je nastala tudi prva industrija v Črnomlju in njegovi bližini, kar je imelo pozitiven učinek na demografska gibanja in povečanje števila prebivalstva. Kljub temu pa je Bela krajina in z njo Črnomelj vedno trpela zaradi izgube prebivalstva, ki je bila najhujša v času pojava peronospore in trtne uši v 80. letih 19. stoletja.

Jurjevanje je običaj, ki skozi dolgo zgodovino ohranja belokranjski ples, pesem in glasbeno dediščino, hkrati pa vabi mednarodno uveljavljene folklorne skupine in druge kulturne ustvarjalce iz vseh kontinentov sveta k predstavitvi lastne dediščine. To je folklorni običaj, ki se odvija na Jurjevo, to je 24. aprila, na katerem se poje in pleše in temelji na tradicionalnem slovenskem prazniku jurjevanju. Enega od moških oblečejo v zelene veje in ga poimenujejo Zeleni Jurij. Ta hodi od hiše do hiše in na vrata zatika vejice, ki vasi in družinam prinaša srečo in zagotovilo, da bo to leto dobra letina.

Predor Semič, dolg 1.975,19 m, velja za najdaljši enotirni železniški predor v Sloveniji. Graditi so ga začeli 5. 8. 1912 in ga 23. 4. 1913 uspešno prebili.

Gradnja je bila vse prej kot enostavna. Spopadali so se s številnimi težavami, saj je teren z geološkega vidika tu izredno zahteven. Naleteli so tudi na več jam in rovov, ki so jih morali premostiti. Med večjimi je npr. 7,3 m široka in 22 m visoka jama, oddaljena 344 m od  portala pri Semiču. Nagajali pa so jim tudi vdori vode. Tako je zgrajen odvodni kanal pod tirom, v katerega se steka voda iz osmih zajetij v oboku. 

Sprva so ročno vrtali izvrtine za nameščanje razstreliva. Za izdelavo metrske luknje so potrebovali najmanj eno uro, z vrtalnim strojem na stiskan zrak pa 20 min. Razstreljeno kamnino so delavci ročno nakladali na vozičke, ki so jih s konjsko vprego vozili iz predora. Z izkopanim materialom so izdelali nasipe in tudi plato za postajo Semič. Predor so vrtali z obeh strani, pri prebitju je bilo odstopanje v soosnosti le 2 cm.🤔 

(Vir: Karel Rustja: Belokranjska železniška proga, 2009.) 

Viadukt Otovec je 225 metrov dolg železniški viadukt v bližini naselja Otovec v Beli krajini. Čez viadukt poteka železniška proga Ljubljana - Metlika. Gradnja viadukta se je začela avgusta 1912. Prvotni viadukt je bil zgrajen iz drobljenega kamna in je imel 12 lokov. Sedmi lok z novomeške strani in peti lok s črnomaljske strani sta bila povezana s 50 metrov dolgo in skoraj dvesto tonsko jekleno predalno konstrukcijo. Gradbeno podjetje je bilo na začetku gradnje belokranjske proge nagrajeno z delniško družbo za gradnjo mostov iz Gradca. Viadukt so oktobra 1943 minirali partizani in tako preprečili železniški promet okupatorskim silam. Leta 1946 so viadukt obnovili in prvotno jekleno konstrukcijo zamenjali z dvema dodatnima betonskima stebroma. (Vir: Wikipedia.)