Vlak ob 7.33 in na njem nas 16 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Prestopamo v Zidanem Mostu,
Od Železniške postaje Polzela do središča kraja je okrog en kilometer hoje, ki jo opravimo mimogrede, ko si ogledujemo hiše z lepo urejenimi vrtovi,
pogledujemo proti Vimperku in Gori Oljki, zanima nas pa tudi zgradba nekdanjega mlina na rečici Podvinska struga.
Mimo Gradu Komenda se odpravimo iskat kavo, ki si jo obetamo v lokalu Corner.
Okrog desetih se napotimo nazaj h Gradu Komenda, kjer nas že čaka lokalna vodnica Zdenka, ki nam predstavi zgodovino in sedanjost Polzele - oboje spretno prepleta. Vsi se čudimo nenavadni stavbi, ki v sebi skriva romanske ostanke stolpa, starega okrog tisoč let, gotske in renesančne elemente, ob vhodu pa nas pozdravi antični lev iz prvega stoletja - pohorski marmor.
Zgrajena je na skali, njene prostore pa so po zadnji obnovi leta 2011 spretno uporabili
Razgledamo se po okolici: naselja, hribi ... Vstopimo v pokriti atrij z živo skalo, ostanki kapelice, lokalom in vinsko kletjo. Potem se sprehodimo še po drugih prostorih, si ogledamo posnetek o oblačenju viteza in servis iz porcelana, ki ga je za poročno darilo dala zadnja grofica na Šeneku gospodinjski pomočnici. V Knjižnici občudujemo praktično izrabo prostorov in prijetno vzdušje ter toploto Spominske sobe Neže Maurer. Vzamemo si lahko zvitek papirja z njenimi verzi.
Sprehodimo se na graščine Šenek in izvemo, koliko so lastniki Pongratz napravili za Polzelo.
Oblikovali pa so tudi krasen park okrog stavbe, v katerem je tudi učna pot.
Poslovimo se od prijetne vodnice, nekateri kar takoj odidejo na avtobus,
Avtobus za Celje ob 14.18 ima zamudo, tudi vlak ob iz Celja za Sevnico, ampak okrog pol petih smo doma.
TUDI MANJŠI KRAJI IMAJO KAJ POKAZATI: POLZELA NAS JE GLEDE TEGA POZITIVNO PRESENETILA.
POLZELA
Polzela je naselje (2.380 prebivalcev, z okolico okrog 6.600) v istoimenski občini in je s
svojo lego v Spodnji Savinjski dolini pomembno v geografskem smislu. Leži ob že
iz rimskih časov pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih predelov Celjske kotline
v Šaleško dolino in Zgornjo Savinjsko dolino.
Polzela in njena okolica so bili že zgodaj poseljeni, saj je
Mark Avrelij v času bojev med Rimljani in Germani (v 2. stoletju) na prostoru današnje Ločice
ob Savinji zgradil mogočen obrambni tabor II. italske legije s 5000 vojaki. V sami
Polzeli je na vzpetini sredi kraja postavljen Grad Komenda, ki se prvič
omenja 1149 pod imenom Hallenstein. Od 1323 do 1780 je bil grad v lasti
malteških vitezov, po tem času pa je menjal več lastnikov. V njem je živel tudi
eden izmed stricev Franceta Prešerna, ki ga je z mamo tudi redno obiskoval, tu prespal (zdaj je to glasbena soba), prihajal pa je tudi Matija Čop. Po drugi svetovni vojni so tu živeli različni stanovalci, ni bilo pravega vzdrževanja. Leta 1988 so začeli razmišljati o obnovi, v letih 2006 - 2008 so dobili evropska sredstva, skupaj z občinskimi sredstvi so začeli z zelo zahtevno sanacijo, ki je trajala do leta 2011. Potrebna je bila nova strešna konstrukcija, stavbni les, treba je bilo ohraniti različne stilne prvine.
Komenda je izposojena beseda, ki pomeni najmanjšo upravno enoto viteškega reda,
nekdaj tudi posestvo premožnega viteškega reda. Beseda komenda se na Slovenskem
uporablja od 19. stoletja in je eventualno prevzeta iz nemške Kommende. Nastala
je prek novolatinske commenda iz latinske besede commendare v pomenu zaupati
komu kaj; prvotno začasna izročitev proste nadarbine (cerkvene službe s
prihodki, nepremičninami) duhovniku.
Med sakralnimi objekti je treba omeniti Cerkev svete
Marjete iz 1255. Zgradba je v osnovi romanska z gotskim zvonikom. V
18. stoletju je bila cerkev prezidana, zvonik pa so dvignili za eno nadstropje. Patronat nad njo so imeli Malteški vitezi. Hrani dragoceno relikvijo svetega Teodorja v stekleni krsti, ki so jo prinesli iz Rima na Dunaj in potem v cerkev na Gori Oljki. V Polzelo so jo premestili leta 1788, ko so morali zaradi jožefinskih reform zapreti cerkev na Gori Oljki. Arhitektonsko je stara cerkev zanimivo povezana z novim delom cerkve. Po legendi se je sveta Marjeta rodila v drugi polovici 3. stoletja v Antiohiji. Njena dojilja jo je od rojstva vzgajala v krščanski veri. Ko je oče opazil, da zavrača poganske bogove, jo je prijavil oblastniku Olibriju. Ta jo je poskušal odvrniti od krščanske vere in se hotel z njo poročiti. Ker ga je zavrnila, jo je dal žgati z baklami, obesiti za lase in bičati. V zaporu naj bi se ji ponoči prikazal zmaj in jo hotel požreti. Naredila je križ, zmaj je zginil, rane, ki jih je dobila, pa naj bi se že naslednji dan čudežno zacelile. Mnogo ljudi se je po tem dalo krstiti, zato je prefekt ukazal, naj Marjeto obglavijo.
Na položni vzpetini na severni strani Polzele stoji dvorec Šenek (lep kot), ki se prvič omenja leta 1288 in je prvotno imel obliko stolpa. Bil je v posesti Celjskih grofov. Po krajši vojni 1437 med Celjani in krškim škofom Janezom Schallermannom so ga Celjani sami porušili. Današnji Šenek je podkvaste oblike in je bil verjetno ponovno zgrajen v drugi polovici 15. stoletja. Včasih so bili v njem nastanjeni upokojenci, za časa covida so tu izolirali bolnike, zdaj pa je prazen in notranjost propada. V novem delu Doma upokojencev je odprta kavarna Še-Nek Kafe. Grajska kapela svetega Florjana je iz leta 1779). Park je avtorsko delo dunajskega krajinskega arhitekta Carla Gustava Svenssona in je kulturni spomenik. Krasijo ga strižene tise in pušpanovi grmički, okrog 30 redkih dreves pa nudi prijetno senco za sprehode in počitek na klopcah. Dvorec Šenek je bil v preteklosti last družine Pongratz. Leta 1861 ga je kupil Franc Maurer in ga kot doto dal svoji hčeri Mariji Maurer, ko se je poročila z Oscarjem von Pongratzom. Konec 19. in v začetku 20. stoletja sta v njem živela Fanny in Max Pongratz. Pongratzi so imeli dvorec v svoji lasti do konca 2. svetovne vojne. Družina Pongratz je bila zelo povezana s krajem. Skrbela je za kulturni razvoj kraja, finančno pomagala pri gradnji takratne nove šole (danes ima v njej prostore Občina Polzela) in skrbela za brezplačno šolsko kuhinjo za revne otroke. S sredstvi je pomagala tudi pri nakupu in ureditvi novega polzelskega pokopališča. Družina si je na tem prostoru zgradila nagrobno kapelo (mavzolej), okoli nje pa uredila spominski park. Leta 1991 je bil dvorec Šenek skupaj s parkom razglašen za kulturni spomenik. Nekatera drevesa v parku so razglašena za dendrološki spomenik (lipa nad dvorcem, beli gaber in kanadska čuga).
Okoli 3 km severozahodno od Polzele v Založah stoji samostan
Novi Klošter. Zgodovina Novega Kloštra je tesno povezana s Celjani.
Friderik II. je 1453 postavil samostan in cerkev ter jo podaril redovnikom. Delno je obnovljen kot konferenčni center.
Polzela zaživi z železniško progo: zaradi rudnikov lignita je odprta 29. 12. 1891, leta 1899 so odsek podaljšali do Dravograda, a so ga leta 1968 demontirali. Postaje od Celja: Lava, Petrovče, Žalec, Šempeter, Polzela. Prej je promet potekal v glavnem s splavi po Savinji, ki je kot reka priljubljena, če seveda ne povzroča katastrofalnih poplav. Okolica je še kmetijska in vse bolj samooskrbna: poleg krompirja in koruze vse več sejejo ogrščico, nasadov hmelja je tu malo. Mogoča je obdelava s stroji, ni več toliko težaškega dela. Prebivalci Polzele imajo svoj kraj radi, živijo z njim, v zadnjem desetletju se je njihovo število močno povečalo zaradi središčnega položaja med Mariborom in Ljubljano, velik je prirast mlajše populacije (povprečna starost okrog 45 let). Generacije živijo v sožitju: medgeneracijski centri, varovana stanovanja ... Imajo osnovno šolo, glasbeno šolo, vrtec se širi.
Tovarna nogavic Polzela, Cvetlična ulica 3, ustanovljena leta 1927. Blagovna znamka je v rokah Estoncev od leta 2018, kupili so tudi zaloge gotovih izdelkov. Še vedno prodajajo nogavice in perilo, izdelujejo pa to verjetno na "daljnem vzhodu". Lani so končali stečaj, zgradbe so kupili lokalni obrtniki, ki pa se prepirajo glede dostopov. Tudi tovarno pohištva Garant so preoblikovali v strojne obrate.
Pomembne osebe
V občini Polzela živi alpska smučarka Ana Drev. Iz
Polzele je publicist, scenarist Peter Zupanc (1968). Častna občanka
občine Polzela je tudi Neža Maurer, ki se je rodila v Podvinu pri Polzeli
(2,3 km iz Polzele) leta 1930.
Pred njeno spominsko sobo sem dobila zvitek z njenimi verzi:
Lahko me stolčete v tla -
to so moja ljubljena tla
in jaz del njih.
Lahko me vržete v vodo -
moja ljubljena reka
bo šumela moje pesmi.
Lahko me spravite v tako stisko,
da se obesim na drevo.
In bom njegov sad.
1 komentar:
Thanks for being a positive influence in the digital space, making it a better place. Explore our dedicated blog for Aviator game enthusiasts.
Objavite komentar