Rogla - 5. 8. 2026

Direktni vlak proti Mariboru ob 5.23 in skupina Posebna prijateljska potepanje na njem. Do Celja se na nabere 15 in dovolj časa imamo za premik na Avtobusno postajo Celje. Proti Zrečam se odpeljemo ob 7.15 in še pred osmo smo na cilju. Nekaj minut čakanja in naprej proti Rogli: odhod ob 8.08. S skupino Šole zdravja iz Šoštanja dobro napolnimo avtobus, ki nas v dobre pol ure pripelje na 1517 metrov nadmorske višine na planje, obdane s smrekovimi gozdovi.

Posnetek na sredini in oba na desni: Marta Brežan.

Le nekaj stopinj manj je ogreto ozračje kot v dolini, zapiha pa prijeten veter in sence se bomo držali. Napravimo načrt za teh nekaj ur na Rogli, med tem pa nas prijetno presenetita dve prijateljici in en prijatelj iz Posavja. Oboji smo srečanja zelo veseli in celo malo skombiniramo poti.

Najprej pa kavica na terasi Picerije Planja. Irena odide proti Lovrenškim jezerom, ostali pa počasi proti Pesku. 

Najprej si ogledujemo lesene skulpture, potem pa nam različne lepote ponudi narava: velika mravljišča, počesano travo, gosto borovničevje, ki pa je v glavnem že obrano. 

Foto: Marta Brežan in Jakob Felbar.

Naša pot je složna in široka, ko smo na križišču z bolj strmo Jezernikovo, 

se spomnimo tega povodnega moža in njegove skrbi za naravo. V jezi naj bi tudi zagrabil hribček in ga vrgel v dolino - tako naj bi nastala Pekrska gorca, na mestu hribčka pa jame za Lovrenška jezera.

Kočo na Pesku obnavljajo, kakšno pijačo pa je mogoče dobiti v prikolici na travniku in ležalnik tudi. Mi se odločimo za nadaljevanje poti do spodnje postaje Mašinžaga, kjer izkoristimo gostoljubje restavracije ob robu gozda pri zbiralniku vode. 

Na voljo je velika terasa pod milim nebom in okusno urejena jedilnica v notranjosti. Kuhinja ponuja značilne pohorske jedi, večina se odloči za pohorski lonec ali ajdove žgance z ocvirki in gobovo juho. Servirajo v lepi pikčasti emajlirani posodi, hladne pijače za zraven je pa tudi dovolj.

Posnetek v sredini zgoraj: Jakob Felbar.

S polnimi želodci pa res ne moremo hoditi v hrib: uporabimo šest sedežnico, ki prevaža pohodnike in kolesarje samo poleti, pozimi imajo prednost smučarji. Šest evrov stane vozovnica v eno smer, problem pa je, kako jo dobiti, če nimaš bančne kartice za avtomat. Z gotovino je mogoče plačati samo na zgornji postaji in osebje nekaterim zaupa, da lahko plačajo šele na koncu vožnje. Med vožnjo v gozdu vidimo razgibano kolesarsko stezo z lesenimi mostovi, na sredi široke smučarske proge se vijuga pot za trikolesnike, na skrajni desni pa vidimo stebre in žice Letečega tobogana. Res so dobro izkoristili teren tudi poleti. Nedaleč stran je tudi Adrenalinsko sankališče Zlodejevo, na drugi strani vasica lesenih hiš, nekaj se pa nas zanima za Pot med krošnjami Pohorje.

Dvanajst evrov stane vstopnica za starejše in z zanimanjem se napotimo mimo fotografij podobnih stolpov kot je tu, pregledamo tri poučne postaje o kamninah, rastlinstvu in živalstvu; preizkusimo pa tudi tri adrenalinske postaje. Z vrha se nam odpre širok razgled, je pa ozračje rahlo megličasto. 

Posnetek levo: Darinka Sivec, desno zgoraj: Ivica Romih.

Zanimivo nam je tudi, kam kažejo puščice in, kako daleč je do določenih mest. Darinka se pogumno odloči za spust po toboganu za dva evra - celo ponovi ga.

Samo še za osvežilno pijačo imamo čas, potem pa napolnImo avtobus za povratek v dolino ob 14.15. V Zrečah nas objame vročina, je pa avtobus za Celje ob 15.13 hlajen in vlak naprej ob 16.36 tudi. Malo pred šesto smo v Sevnici.

Nekaj stopinj pa je le bilo hladneje v objemu gozdov kot v dolini.

NEKAJ INFORMACIJ NAJDETE POD VIDEOM!

Video:

ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4.000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje: okrog 2.800), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3.000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev... Leta 2025 so na višini 30 metrov namestili dva trampolina.

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo ("volkovje") pod vitkimi smrekami stojijo nešteta mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. 

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Hoteli, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice, vasica z igrišči za palčke - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo. Mašinžaga ni živahna samo pozimi, poleti dela sedežnica, proga za trikolesnike, kolesarska proga in Leteči tobogan. Posebna pridobitev pa je tudi Pot med krošnjami Pohorje. Pohodniki in smučarji so prihajali na Pohorje že nekdaj: leta 1928 so odprli Kočo na Pesku, leta 1934 postavili leseni stolp (leta 1956 jeklenega, visokega 30 metrov), leta 1952 Staro kočo na Rogli. Prav pa se je začel zimski turizem tu razvijati leta 1973 z ureditvijo smučarske proge Zlodejovo in leta 1974, ko Unior začne z gradnjo prog. Pri razvoju ima veliko zaslug Marjan Osole ("oče zreškega turizma"), ki je bil 21 let direktor Uniorja.

Viri: spletne strani in Wikipedia.