Vršič - 7. 7. 2026

Danes pa skupina Posebna prijateljska potepanja res zgodaj vstaja: vlak odpelje z Železniške postaje Sevnica že deset čez pet zjutraj. Enajst nas je, dve se nam pridružita še na Bregu 

in z nekaj zamude se pripeljemo v Ljubljano. Dovolj časa imamo za kavo in prigrizke, večina uporabi kar najbližjo trgovino.

Avtobus za Rateče ob pol osmih odpelje točno, ni čisto poln, na poti pa je vse manj prostih sedežev, sploh na Jesenicah. 

Mimo nas drsi s soncem obsijana Gorenjska: Kamniško-Savinjske Alpe, Triglav, Martuljkova skupina ... V Kranjsko Goro pripeljemo s toliko zamude, da nam avtobus proti Vršiču ob 9.37 že odpelje. 

Sprehodimo se skozi naselje, pokukamo v cerkev, potem pa k sreči še pravočasno pohitimo na parkirišče P + R, kjer že kar dolga vrsta na začetni postaji čaka na želeni avtobus ob 10.35. Skupina mladih, ki pridejo zadnji, se postavi kar na začetek vrste (mogoče nevede). Ko jih opozorim, se premaknejo na konec. Ostanejo brez sedežev in morajo počakati na naslednji avtobus čez eno uro, sicer pa bi se tako zgodilo z našo skupino. Druga postaja je Avtobusna postaja Kranjska Gora, kjer sploh ne ustavimo, ker ni prostora; čakajočih pa je tu za kar cel avtobus. Obisk Vršiča na tak način je postal zelo popularen. Naša voznica spretno speljuje ovinke, 24 jih je na tej strani, 26 pa proti Trenti. Veliko je tudi drugih vozi v obe smeri, sploh motoristov.

Izstopimo pri Erjavčevi koči in se najprej poklonimo spominu umrlih vojaških ujetnikov, del njih je pokopan tudi tu. Vzpnemo se do koče in si malo oddahnemo. 

Ob pol dvanajstih se spustimo po stezi rahlo navzdol, potem pa postrani navzgor. Nekaj časa je treba paziti, ker je peščena pot ozka in kaj lahko zdrkneš pod njo. Taka je samo še na enem mestu, sicer pa se razširi v pravo udobno sprehajalno pot, v kateri je mogoče prepoznati traso nekdanje ceste, ki so jo kasneje preselili bolj desno. Vzpenja se v dolgih okljukih, na koncu z mehko trato, ves čas med zelenjem in v glavnem po senci. Tudi kolesarji so jo odkrili, kar za pohodnike ni nič prijetno. 

Že takoj na začetku nas razveselijo grmi rododendrona, nekateri še v polnem razcvetu, po malem pa nas potem spremljajo vso pot. Okvirja jo zelenje dveh vrst praproti sveže zelena barve, proti vrhu se oči ustavijo na rumenih lepoticah, ki so podobne arniki. 

Sicer pa grmovje: mlade bukve z delno črnimi listi, ki odpadajo, na njihovem mestu pa poganjajo novi. Predvidevamo, da je to delo neke vrste rilčkarja. Vse bolj se nam odkrivajo pogledi v dolino in mogočna ostenja na naši levi; najbolj smo veseli podobe Ajdovske deklice.

Pred Poštarskim domom ugotovimo, da ima skoraj vsak neko tekoče zdravilo, da se ne bi prehladili po vzponu. Seveda je treba vsako vsaj poskusiti. Sonce ogreva ozračje do dvajset stopinj, občasno ga zakrijejo oblaki, tudi vetrič nam pomaga pri ohlajevanje.

Sprehodimo se še na razgledišče in pokukamo proti Tičarjevemu domu, potem pa okrepčamo z jedačo in pijačo. Osebje je hitro in spretno, nosi majice z zanimivimi napisi, šegavi izreki pa krasijo tudi stene koče.

Ob dveh se spustimo do Tičarjevega doma: nekateri si tu privoščimo kavo, zabavamo pa se tudi ob napisu na vratih stranišča, ki pa je samo v angleščini. Prosijo, da potegneš vodo, da to, če pustiš za sabo presenečenja, je čudovito za rojstne dneve, ne pa za stranišča; med celo "izkušnjo" naj bi sedeli; toaletna ščetka ni za dekoracijo, ampak za herojske trenutke kot je to trenutno; stranišče naj bi pustili takšno, kot smo ga našli in za vse to se zahvaljujejo.

Avtobus za Kranjsko Goro, ki bi moral pripeljati iz Bovca ob 14.36, ima nekaj minut zamude, vendar še ravno ujamemo avtobus za Ljubljano ob 15.20. Do vlaka za Dobovo ob 17.55 moramo sicer pešačiti do perona 98 (lahko bi rekli: do postaje Ljubljana Vzhod), vendar se nam ne mudi preveč. Malo pred pol osmo se pripeljemo v Sevnico.

Foto: Marta Brežan.

Foto: Cveta Fakin.

Dolgo smo bili na poti, ampak za take lepote se to splača.

Nekaj podatkov pod videom. 
Video:

KRANJSKA GORA IN VRŠIČ

Kranjska Gora je letoviški kraj in sedež občine ob izlivu Pišnice v Savo Dolinko z okoli 1.500 prebivalci. Do 14. stoletja je bilo to področje slabo naseljeno, prvič je kraj omenjen v 14. stoletju, nekdaj se je imenoval Borovska vas. Z glažutami in razvojem industrije se je tudi kraj razvijal, dostopnejši je postal leta 1870 z zgraditvijo železniške proge Jesenice - Trbiž. Ta odsek so potem leta 1966 ukinili. Danes je predvsem pomembna panoga turizem: pozimi in vse bolj tudi poleti.

Prva cerkev je omenjena leta 1326, od leta1630 je župnijska, posvečena je Mariji Vnebovzeti. Značilen je poznogotski zvezdasto obokan prezbiterij, ki ga krasijo poslikave. Posebej so okoli leta 1500 zgradili prostostoječ zvonik, v 19. stoletju pa so cerkev podaljšali do zvonika, zdaj se stikata.

Kot muzej je urejena 300 let stara Liznjekova domačija s črno kuhinjo in etnografsko zbirko. V njej so uredili tudi spominski kotiček Josipa Vandota (1884 - 1944), pisatelja zgodb o Kekcu, ki se je rodil nedaleč od tod.

Do začetka prve svetovne vojne so bile edine povezave med Trento in Kranjsko Goro po ozkih stezah. Z odprtjem soške fronte je nastala velika potreba po dobavi orožja in takoj, ko se je sneg leta1915 stopil, so začeli graditi cesto, ki je bila uporabna že ob koncu leta. Gradili so jo vojni ujetniki v nemogočih razmerah: vremenske neprilike, bolezni, poškodbe, grobo ravnanje, slaba hrana ... Delalo naj bi okrog deset tisoč ujetnikov (Rusi, Srbi, Črnogorci) in večina je tu izgubila svoja življenja, o čemer pričajo velika pokopališča v bližini ceste. Ruska kapelica s spominsko prireditvijo vsako leto je tudi spomin na te čase. Prvotna trasa ceste je peljala bolj v bližini Prisojnika, na trentarsko stran pa po predoru; kasneje so jo premaknili bolj desno. Marca 1916 se je zgodila tragedija: 125 ljudi je zasul snežni plaz, plazovi so bili še tudi leta1917 in kasneje. Po prvi svetovni vojni je na prelazu potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo.

Prelaz Vršič je z nadmorsko višino 1.611 metrov najvišji cestni prelaz v Sloveniji. Obkrožajo ga visoke gore: Razor (2.601 meter), Prisank z značilnim oknom 80 x 40 metrov, skozi katerega dvakrat na leto posije sonce (2.547 metrov), Mojstrovka (2.366 metrov). Na tem področju so tudi tri planinske postojanke: najstarejšo Erjavčevo kočo so na nadmorski višini 1.525 metrov leta 1901 zgradili avstrijski in nemški planinci ter je kasneje postala slovenska; kot protiutež so leta 1912 na nadmorski višini 1.618 zgradili Tičarjev dom (Tičar zaslužen za gradnjo), leta 1913 pa na nadmorski višini 1.688 Poštarski dom za počitek poštarjem iz Trente v Kranjsko Goro in zamenjavo konj na teh napornih poteh.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kaj je umetna inteligenca našla o Ajdovski deklici:

Ajdovska deklica je ena izmed najbolj prepoznavnih in očarljivih naravnih znamenitosti v slovenskih Alpah. Gre za osupljivo kamnito obličje ženske, ki ga je narava z usadi in prelomom vklesala v severno steno gore Prisojnik (ali Prisank) v Julijskih Alpah.

Ajdovska deklica vas čaka visoko v steni, a je za njen ogled potrebnih le malo pohodnih veščin, saj je lepo vidna že s ceste.

• Najboljša točka za ogled: Najlepše se vidi z prelaza Vršič, natančneje z razgledne točke pri Erjavčevi koči ali z vrha Poštarskega doma na Vršiču.
• Vizualni marker: Obraz se nahaja v spodnjem delu severne stene Prisojnika. Ko gledate proti steni, boste opazili popoln profil ženskega obraza, ki gleda navzdol proti dolini.
• Pohodniški dostop: Če si jo želite ogledati od blizu, mimo nje vodi zavarovana plezalna pot (Kopiščarjeva pot) skozi Prisojnikovo okno, ki pa zahteva čelado, samovarovalni komplet in izkušnje z visokogorjem.

Legenda o Ajdovski deklici

Podoba v skali je navdihnila eno najlepših slovenskih ljudskih pripovedk.

• Kdo je bila? Legenda pravi, da je bila Ajdovska deklica dobrosrčna bajeslovna žena (ajdovska deklica pomeni velikanka), ki je živela pod Prisojnikom. Bila je popotnica, ki je vodila popotnike skozi snežne zamete in jim pomagala najti pot čez Vršič.
• Prerokinja: Ko so popotniki počivali, jim je prerokovala prihodnost. Obiskovala je tudi mlade mamice in njihovim novorojenčkom napovedovala usodo.
• Preklinjanje in kazen: Nekega dne je obiskala planšarico v Trenti, ki je pravkar rodila sina. Deklica mu je prerokovala, da bo postal pogumen lovec in ustrelil Zlatoroga (bajeslovnega belega gamsa z zlatimi rogovi) ter z njegovimi rogovi pridobil neizmerno bogastvo.
• Okamenitev: Ko so za to prerokbo slišale njene sestre (druge ajdovske deklice), so se strašno razjezile, saj je s tem napovedala smrt njihovemu svetemu bitju, Zlatorogu. Zaradi te prerokbe so jo kaznovale tako, da so jo na poti nazaj spremenile v skalo. Njen obraz je za vedno ostal vklesan v steno Prisojnika.

Naravni fenomen

Z geološkega vidika je obraz nastal zaradi naravnega preperevanja in erozije skale. Kombinacija skalnih podorov, zmrzali in erozije je ustvarila temnejše dele (oči, usta) in ostre linije (nos, čelo), ki iz določenega kota tvorijo neverjetno realističen človeški profil.

Sam gorski masiv Prisojnika je ogromen, obraz Ajdovske deklice, ki je vrisan v njegovo severozahodno steno, pa dosega višino oziroma dolžino približno 150 metrov.

Ker gre za naravno skulpturo, ki jo tvorijo obsežni gorski prelomi, previsi in erozijske odprtine, so njene dimenzije zares ogromne. Za lažjo predstavo o njeni velikosti si lahko pomagate z naslednjimi podatki iz alpinističnega sveta:

• Plezalna smer: Preko njenega profila poteka znana alpinistična smer z imenom Obraz Ajdovske deklice, katere dolžina meri natanko 150 metrov. 
• Velikost detajlov: Velike previsne stene in gorske strehe, ki jih z Vršiča vidimo kot drobne obrazne poteze (kot sta čelo ali oko), v realnosti merijo več deset metrov. Alpinisti med plezanjem dobesedno visijo pod "očesom" ali "čelom" te naravne skulpture. 
• Perspektiva: Prav zaradi njene mogočnosti (višina 15-nadstropne stolpnice) jo lahko tako jasno vidite z več sto metrov oddaljenega prelaza Vršič. Če bi bila manjša, bi se v tej ogromni steni Prisojnika povsem izgubila. 

Spomladi 2026 so se razširili govorice, da je podoba izginila zaradi podora skal, vendar je šlo le za zmotno interpretacijo fotografij in svetlobnih razmer, obraz je še vedno prepoznaven.