Ko se človek pelje skozi Laško, se mu pogled ustavi na gradu Tabor, nad njim pa se dviga strmina do zašiljenega vrha. To je Hum in danes ga bomo osvojili v napol zimskih razmerah. Kmalu za zdraviliščem v smeri proti Celju zavijemo desno preko mosta in na stranski cesti parkiramo kombi. Napotimo se proti strmini in pot se vije sem in tja, pa tudi strmo navzgor. Kar globoko dihamo in zrak je gotovo zdrav, saj hodimo med mnogo borovci. Od časa do časa pa nas v nosnicah poščegeta vonj slada iz pivovarne. Previdnost ni odveč: steza je ozka, pod rahlo snežno prevleko pa se ponekod skriva tudi led. Najprej pridemo do križa, potem pa še na vrh - 585 metrov visoko. Višina res ni velika, so pa razmere na poti pogosto kar visokogorske. Ne manjkajo niti klini in jeklenice. Pogled z vrha bi bil čudovit, če ne bi bilo meglic, nas pa greje prijetno sonce. Proti vzhodu se Hum potegne v dolg greben, po katerem le počasi in pazljivo napredujemo, ker bi bil vsak zdrs lahko usoden. Malo gor, malo dol, enkrat smo na južni - pomladni strani, pa spet na severni - čisto zimski. Potem pa spust in skoraj ne znamo hoditi po ravni površini. Bogatejši pa smo za tudi za izkušnjo, da ne gre podcenjevati nižjih hribov, tudi ti so lahko velik izziv.
Drugo sliko je posnel Vinko Govekar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar