Kot običajno nam prizadevna Joža v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje za zadnji torek v mesecu pripravi dogajanja in užitkov polno ekskurzijo. Danes je zaradi pustnega torka še posebno vesela in pisana. Že ob odhodu nas presenetita dva klovna, bolje rečeno klovnesi, ki v svoji opravi in maski vztrajata cel dan.
Sicer pa je naš cilj Ribnica z okolico in lokalna vodička se res izkaže. Na našo željo govori v svojem narečju, po potrebi pa kaj prevede v "uradno" slovenščino. Ker smo vsi prisotni za jezike precej odprte glave, prevodi v glavnem niso potrebni. Najprej se posvetimo muzejskim zbirkam v ribniškem gradu, kjer spoznamo zgodovino tega kraja, razstavo suhorobarstva in lončarstva in najbolj grozljivi del o krvavem boju zoper čarovniško zalego. Na dvorišču pa nas čakajo pustne šeme iz vrtca, ki so tako prijazne, da nam pustijo še dovolj toplega čaja, s katerim nas potem "časti" sam ribniški župan. Prijetno smo presenečeni nad ponudbo v muzejski trgovini in izvirnostjo ter ličnostjo spominkov.
Vodička nas potem zapelje v svojo rodno Dolenjo vas, kjer pri lončarju izvemo nekaj skrivnosti njegove obrti, počasi pa se z nakupi polnijo tudi naše torbe in police v avtobusu.
Naš naslednji obisk velja vasi Hrovača in Škrabčevi domačiji - rojstni hiši jezikoslovca patra Stanislava Škrabca. Njegovi potomci so jo delno uredili kot muzej, v katerem pa še vedno sprejemajo poslovne partnerje v starinsko opremljeni sobi, za staro mizo pod Bogkovim kotom. Predstavitve so v domiselno prirejenem skednju, nekdanji svinjaki pa služijo kot savna. Zanimivo, kaj?
Zaslužimo si kosilo: ob vhodu nas sprejme malce vinsko utrujeni gost, jedi pa so prav okusne in tudi krofi ne manjkajo.
Zdaj pa hitro po odpustke do romarske cerkve Marijinega vnebovzetja pri Novi Štifti! Pater sicer ni najbolj navdušen nad obema klovnoma, pa jima vendar dovoli ostati v cerkvi in nam na kratko razloži njeno zgodovino. Nedaleč od cerkve je lepo urejena Maticova Etnohiša z etnografsko zbirko in njen lastnik nam jo predstavi z vsem žarom in žajbljevim žganjem z medom.
Zadnji obisk je nekakšna pika na i: posodar v vasi Sajevec nam slikovito razloži postopke pri svojem delu in pokaže, kako napravi mali škaf. Zabavnosti mu res ne manjka in nasmejimo se mu do solz. In vsak spet nekaj kupi...
Pozabimo na to, da smo skoraj ves čas na nogah, da je presneto mrzlo, da s povratkom domov zamujamo. Kaj bi to! Videli in slišali smo veliko novega in zanimivega in že načrtujemo, kako se bomo povzpeli do cerkve svete Ane, se podali na Travno goro...
Ni komentarjev:
Objavite komentar