Danes tura ne sme biti predolga, ker smo povabljeni na praznovanje rojstnega dneva. Pa gremo enkrat po Jurčičevih stopinjah. S kombijem do Višnje Gore, kjer si najprej ogledamo vse tri priklenjene polže: na gostilni, pri nekdanjem stolpu starega obzidja, pa še tistega pred cerkvijo. Preberemo si zgodbo o njem, potem pa se sprehodimo po osrednjem trgu tega najmanjšega slovenskega mesta. Saj se moramo, naša pot zavije navkreber za staro šolo. Ne zamudimo prilike za razgled z ruševin starega gradu, potem pa lepo proti jugu. Na poti nas spremlja še zadnje jesensko cvetje, "dobrodošlico" nam želi nešteto psov, eden je podoben majhnemu medvedu, ogleduje pa se nas tudi nekaj koz, kozlov in kozličkov. Ti nas spomnijo, da je že Jurčič pisal o njih v Kozlovski sodbi v Višnji Gori. Stikamo tudi za gobami, pa nimamo posebne sreče. Mimogrede smo na Polževem, kjer si privoščimo malo počitka in malico. Vinko se žrtvuje in krene nazaj h kombiju, mi pa k cerkvi Svetega Duha, kjer na 630 metrih nadmorske višine dosežemo najvišjo točko pohoda. Zdaj gre pot v glavnem navzdol in po ravnem. Zelo lepa je: skupina brez na pokošenem travniku, bahate bukve, razvaline gradu Roje, zelena dolina s cerkvijo Janeza Krstnika. Od tu naprej je treba hoditi v glavnem po asfaltu, ampak Vinko nas preseneti in pride po nas s kombijem. Rojstna hiša Josipa Jurčiča je sicer ob ponedeljkih zaprta, a mi si stavbe ogledamo vsaj od zunaj, potem pa prah s poti poplaknemo s kozarcem vina v gostilni Pri Obrščaku.
Na Primožu Elčki želimo zdravja, sreče, veselja in še veliko lepih in varnih poti, nakar se ob okusni hrani, pijači in grozdju zaklepetamo do poznega popoldneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar