Na to soboto se pa res veliko dogaja: pohod po Krkini poti iz Sevnice na Lisco, pohod od Litije do Čateža, sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica, različna martinovanja, skoraj bi pozabila pomembno nogometno tekmo. Izbrala sem to, kar najmanj poznam - sobotni izlet v Belo krajino.
Čez 40 udeležencev si ne dela skrbi z vremenom, saj je napoved kar obetavna, na poti preko Novega mesta v Črnomelj pa vidimo tudi sončne žarke, ki silijo izpod oblakov. V Kanižarici pri Črnomlju je čas za kavico, zraven pa prigriznemo še vsak svoj kos srca iz testa, ki ga je prijazna Mimi spekla naši neutrudni vodnici Darinki. Tu se srečamo tudi s tremi domačini, ki včasih vandrajo z nami: s Stanetom, Sonjo in Ljubico. Za danes so to naši lokalni vodniki in vodiči. Kar takoj nas dezinficirajo z žgano pijačo in okrepijo s kolački s slanino, kasneje pa še z belokranjsko pogačo. Vozimo se proti meji s Hrvaško skozi Stari trg ob Kolpi, Dol, do zaselka Laze pri Predgradu. Iz avtobusa vidimo tudi svoj cilj s televizijskim pretvornikom, na pobočju pa kar spoštovanja vredne skalne stene. V Lazah ob Kolpi parkiramo in se mimo cerkvice svetega Vida in maloštevilnih hiš napotimo navkreber. O sončnih žarkih ni niti sledu več, rahlo rosi in tu in tam veter prinese še meglo. Vendar se mi ne damo, trdno smo odločeni, da prehodimo Gozdno pešpot Kozice, ki jo je pripravil Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Kočevje. V bistvu sta poti dve: prva je označena z likom lešnika, ima izhodišče v Lazah in je dolga devet kilometrov; oznaka druge je hrastov list, začne se v Dolu ali Predgradu, njena dolžina pa je 14 kilometrov. Za nas bo dovolj prva varianta in kar korajžno se zagrizemo v hrib, saj nas čaka okrog pet ur hoje. Lepe gozdne poti se držimo ves čas, ampak včasih je presneto strma in ozka. Še sreča, da listje, ki se nam meša pod nogami, še ni preveč mokro, zelo pa je treba paziti na skrite suhe veje, gladke korenine in kamenje.
Prisopihamo na Špičasti hrib in po grebenu naprej na Kozice, kjer si ob televizijskem pretvorniku malo privežemo dušo s trdo in tekočo malico. Veter odnaša meglo ter dežne kaplje in z roba grebena nad prepadnimi ostenji lahko občudujemo dolino Kolpe, ki je pod nami kot na dlani. Spustimo se tudi do kraške podzemne jame z lepimi kapniki in samo upam lahko, da nismo preveč vznemirili netopirjev. Greben pa se še kar dviga do 820 metrov. Pri kapelici si privoščimo kratek počitek, potem pa previdno navzdol. Vse skupaj je zdaj bolj mokro, k sreči je pot širša in ne tako strma. Kljub temu je najbolje, da se ustaviš, če hočeš občudovati jesenske barve okrog sebe, posebno pa še tiste pri sosedih na drugi strani reke.
Prijetno se je v zavetju avtobusa preobleči v suha oblačila in malo popraviti frizuro, ki sta jo oblikovala dež in veter. Na kmečkem turizmu nas pričakajo z aperitivom in belokranjsko pogačo, kisle juhe in ajdovih žgancev pa tudi nismo veliko pustili. Enološko bolj podkovani si privoščijo še degustacijo vin v kleti, drugi pa uživamo v klepetu o "svetovno pomembnih stvareh". Na povratku je najbolj aktualna tema nogomet in tekma naših z Rusi. Naši sicer izgubijo 2 proti ena, ampak v Moskvi dati gol pa ni kar tako, mogoče bo pa na povratni tekmi v Mariboru še bolje. Misli pa so tudi pri nadaljevanju dneva, saj je martinovanje samo enkrat na leto.
Še več fotografij:
http://cid-f95986bf980eac8c.skydrive.live.com/browse.aspx/Bela%20krajina%20-%2014.%2011.%202009
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=RsIHCgJlggY
http://www.youtube.com/watch?v=7SbsCKKKAX8
http://www.youtube.com/watch?v=X4yOSUbieHE
http://www.youtube.com/watch?v=u2lYzDt4po8
Čez 40 udeležencev si ne dela skrbi z vremenom, saj je napoved kar obetavna, na poti preko Novega mesta v Črnomelj pa vidimo tudi sončne žarke, ki silijo izpod oblakov. V Kanižarici pri Črnomlju je čas za kavico, zraven pa prigriznemo še vsak svoj kos srca iz testa, ki ga je prijazna Mimi spekla naši neutrudni vodnici Darinki. Tu se srečamo tudi s tremi domačini, ki včasih vandrajo z nami: s Stanetom, Sonjo in Ljubico. Za danes so to naši lokalni vodniki in vodiči. Kar takoj nas dezinficirajo z žgano pijačo in okrepijo s kolački s slanino, kasneje pa še z belokranjsko pogačo. Vozimo se proti meji s Hrvaško skozi Stari trg ob Kolpi, Dol, do zaselka Laze pri Predgradu. Iz avtobusa vidimo tudi svoj cilj s televizijskim pretvornikom, na pobočju pa kar spoštovanja vredne skalne stene. V Lazah ob Kolpi parkiramo in se mimo cerkvice svetega Vida in maloštevilnih hiš napotimo navkreber. O sončnih žarkih ni niti sledu več, rahlo rosi in tu in tam veter prinese še meglo. Vendar se mi ne damo, trdno smo odločeni, da prehodimo Gozdno pešpot Kozice, ki jo je pripravil Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Kočevje. V bistvu sta poti dve: prva je označena z likom lešnika, ima izhodišče v Lazah in je dolga devet kilometrov; oznaka druge je hrastov list, začne se v Dolu ali Predgradu, njena dolžina pa je 14 kilometrov. Za nas bo dovolj prva varianta in kar korajžno se zagrizemo v hrib, saj nas čaka okrog pet ur hoje. Lepe gozdne poti se držimo ves čas, ampak včasih je presneto strma in ozka. Še sreča, da listje, ki se nam meša pod nogami, še ni preveč mokro, zelo pa je treba paziti na skrite suhe veje, gladke korenine in kamenje.
Prisopihamo na Špičasti hrib in po grebenu naprej na Kozice, kjer si ob televizijskem pretvorniku malo privežemo dušo s trdo in tekočo malico. Veter odnaša meglo ter dežne kaplje in z roba grebena nad prepadnimi ostenji lahko občudujemo dolino Kolpe, ki je pod nami kot na dlani. Spustimo se tudi do kraške podzemne jame z lepimi kapniki in samo upam lahko, da nismo preveč vznemirili netopirjev. Greben pa se še kar dviga do 820 metrov. Pri kapelici si privoščimo kratek počitek, potem pa previdno navzdol. Vse skupaj je zdaj bolj mokro, k sreči je pot širša in ne tako strma. Kljub temu je najbolje, da se ustaviš, če hočeš občudovati jesenske barve okrog sebe, posebno pa še tiste pri sosedih na drugi strani reke.
Prijetno se je v zavetju avtobusa preobleči v suha oblačila in malo popraviti frizuro, ki sta jo oblikovala dež in veter. Na kmečkem turizmu nas pričakajo z aperitivom in belokranjsko pogačo, kisle juhe in ajdovih žgancev pa tudi nismo veliko pustili. Enološko bolj podkovani si privoščijo še degustacijo vin v kleti, drugi pa uživamo v klepetu o "svetovno pomembnih stvareh". Na povratku je najbolj aktualna tema nogomet in tekma naših z Rusi. Naši sicer izgubijo 2 proti ena, ampak v Moskvi dati gol pa ni kar tako, mogoče bo pa na povratni tekmi v Mariboru še bolje. Misli pa so tudi pri nadaljevanju dneva, saj je martinovanje samo enkrat na leto.Še več fotografij:
http://cid-f95986bf980eac8c.skydrive.live.com/browse.aspx/Bela%20krajina%20-%2014.%2011.%202009
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=RsIHCgJlggY
http://www.youtube.com/watch?v=7SbsCKKKAX8
http://www.youtube.com/watch?v=X4yOSUbieHE
http://www.youtube.com/watch?v=u2lYzDt4po8
Ni komentarjev:
Objavite komentar