Na vzhodu je še kar svetlo, ponedeljkovci pa rinemo proti središču Slovenije, kjer je precej megleno in oblačno. Na Vranskem si vzamemo čas za kavico, potem pa lepo začnemo slediti markacijam proti Čreti. Markacisti so se zelo potrudili in oznak je res dovolj. Nas pa v prvem gozdu presenetijo koši za smeti, v drugem pa lesena lestev in mostički, ki nam olajšajo pot. Ta se v glavnem polagoma dviga, je lepo nadelana, pokrita pa je tudi s preprogo listja. V glavnem poteka po gozdu, tu in tam pa je kakšna jasa s hišo ali počitniško hišico. Po slabih dveh urah hoje smo na cilju: v kotlini sta dve kmetiji ter planinska koča, na okrog tisoč metrov visokem grebenu pa mogočna cerkev Marijinega vnebovzetja. Na sever se nam odpirajo pogledi proti Uršlji gori, Svetemu križu nad Belimi Vodami, Golte se nam zdijo tik pred nami, na levi pa se Raduha delno sramežljivo skriva v oblakih. Po malici se odpravimo naprej po grebenu do cerkvice Svete Katarine in še ene kmetije. Kar trije spomeniki opozarjajo na težke dni druge svetovne vojne. V dolini se nam pokaže dim šoštanjske termoelektrarne, kasneje pa poleg Rečice ob Savinji še Nazarje. Vrnemo se na že znano pot v dolino in namesto sonca nam žarijo zlati macesni ter breze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar