Sinoči smo še pred večerjo skrbno pakirali: kaj naj ostane v hotelu, stvari za v gore, ki jih bodo nosile mule in tiste, ki jih bomo tovorili mi. Nestrpno pričakujemo vzpon na Visoki Atlas in iz treh manjši avtobusov le na pol vidimo, da je cesta na nekaterih mestih kar ozka in nevarna. Vodi nas pa na nadmorsko višino 1.600 metrov v vas Imlili. Tam že čakajo mule, ki bodo prenesle naše spalne vreče in podobne reči, ki jih bomo rabili šele v koči. Nahrbtniki, potovalne vreče - vse to izginja v neke vrste cekarjih na hrbtih potrpežljivih živali. Še povezati je treba vse skupaj, potem pa lahko karavana krene. Pohodniki pa predvsem iščemo stranišča in kupujemo vstekleničeno vodo. To je za nas kar rutina, zdaj smo se že navadili, da vodo kupimo, kjer je prilika, vemo pa tudi, da si jo moramo prihraniti tudi za pranje zob.
Počasi tudi mi zavijemo na kamnito pot v hrib. Ves čas je ta pot dovolj široka, tu in tam je res treba bolj na visoko prestopiti kakšen kamen, sicer pa ni sile glede zahtevnosti. Za sabo pustimo še zadnje hiše in orehe, ki jih je tu res veliko, in napredujemo med vse višjimi gorami. Vedno je nekje blizu tudi rečica s poskočno vodo - včasih na levi, drugič na desni, enkrat celo pod nogami, ker jo moramo prečiti po kamnih. Po strmih zajedah se ji občasno pridružijo še kakšni hudourniki, rastlinja pa je na tej višini že zelo malo.
Vsake toliko časa nas razveseli počivališče, kjer ti skuhajo čaj, ponujajo druge pijače, ponekod stisnejo pomaranče v osvežujoči sok, predvsem pa poskušajo prodati tudi kakšne spominke. Izgovarjamo se, da jih bomo kupili naslednji dan na poti navzdol. Po nekajurni hoji nam zadiši malica, nekaterim pa pride prav tudi ježa na muli vsaj za del poti. 
Gore pa so vse višje in višje. Oblaki zakrijejo sonce, tu in tam pade kakšna kaplja, človek bi rad stopil hitreje, ampak to nekako ne gre. Treba je tudi za trenutek postati in zajeti sapo. Po sedmih urah smo vsi na cilju - v planinski koči na višini 3.207 metrov. Zadnjih nekaj deset metrov gazimo po snegu, ki v zaplatah leži okrog dveh koč. Na poti je bila temperatura kar visoka, zdaj pa zahladi in zrak neprijetno ščipa v lica in še kam drugam. Na suhem se ogrejemo s čajem, potem pa razporedimo po skupnih ležiščih. Ležišča so prostorna, žimnice in blazine na mestu, mi pa imamo s sabo pregrinjala in spalne vreče. Če nimaš prav dolgih nog, je plezanje na zgornje ležišče kar pravi podvig, mene pa ob tem zgrabijo neprijetni krči. Pa je kmalu dobro: ogrejem se še z dodatnimi hlačami in sprehodom po stopnicah. Pred večerjo že pojemo:
Mi smo, mi, vandrovci: mi smo prva liga.
Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj? Pa zato, ker naj vedno lušno bo,
ker naj vedno lušno bo, zato, zato! (melodija: Mi smo mi, fantje vsi...)
Oskrbnik s pomočniki pripravi toplo večerjo, potem pa se hitro spravimo spat. Za nekatere bo jutri še posebno naporen dan.
Video:
Več fotografij:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar