Nekateri iz skupine že zgodaj zjutraj vstajajo, zajtrkujejo in se odpravijo štiri ure daleč na najvišji vrh Atlasa in severne Afrike Jebel Toubkal. Manj jih je, kot je bilo predvideno, saj nekatere začnejo pestiti želodčne, prebavne in še kakšne težave. Preostali se še nekajkrat obrnemo in uživamo na ležiščih, potem pa le pokukamo v beli dan in žareče sonce. Okolica koče je kot umita, vrhovi nad nami se bleščijo v snegu. Privoščimo si bogat zajtrk, ampak ne vsi: nekaterim bi bolj prijala domača prežganka. Požrtvovalna Lidija gre takoj v akcijo: v kuhinji z oskrbnikom sicer najdeva primerno posodo in moko, med dišavami pa ni kumine. Tudi brez nje bo šlo. Osebje koče nama ponuja "kumen", ki je nekaj čisto drugega, baje pa tudi pomaga pri problemih v želodcu in še naprej tja dol. Pripravimo stvari za transport v dolino, obiskat gremo še sosednjo planinsko kočo, potem pa se še nastavljamo soncu. Vzdušje je tako prijetno, da vmes zapojemo.
Že kar malo nestrpno si želimo na pot v dolino in načrtujemo, da se bomo ustavili in uživali na vseh počivališčih. Tako je dovolj časa za opazovanje pokrajine, fotografiranje, komentiranje... Na prvi postojanki si večina privošči sveže stisnjen sok iz petih pomaranč, potem je na vrsti metin čaj, ki ga imenujejo kar "berberski viski", prija nam tudi kakšen prigrizek iz nahrbtnika. Podjetni domačini pa bi radi prodali še kaj več. Dobro se spomnijo, kaj smo jim obljubili prejšnji dan, celo imena nekaterih izmed nas so si zapomnili. Ti nakupi trajajo navadno dlje kot pri nas, saj se je treba za ceno pogajati, baje drugače prodajalec ne pride do užitka.
Končno prikolovratimo v vas Imlili, kjer nas bodo pobrali mali avtobusi. Naših gamsov še ni z vrha, zato stikamo po trgovinicah in v obeh hotelčkih brez uspeha sprašujemo za pivo, ki bi se nam še kako prileglo. Razložijo nam, da ga je mogoče dobiti le v Marakešu, pa tudi tam ne na odprtih terasah, kar smo že sami izkusili. Zadovoljimo se s kavo, sokom in pogledom na natakarja, ki kar v kotu dvorišča na svoji preprogici opravlja obvezne molitve.In že je tu skupina, ki je bila na vrhu: utrujeni, ampak srečni obrazi. Nekateri so imeli na višini 4.176 metrov nekaj problemov z dihanjem, vsi po vrsti pa hite pripovedovati, kako so si krajšali pot z dričanjem po snegu kar po zadnji plati.
Atlas zdaj smo osvojil, se v gore in dol potil.
Če po kamnju ne gre, se v sneg zapode:
planincem vse, vse v užitek je. (Melodija: Regiment po cesti gre)
Spravimo se v avtobuse in krenemo na pot nazaj proti Marakešu. Čaka pa nas še nekaj posebnega: obisk zadruge, kjer delajo samo ženske in jo tudi vodijo. Za maroško družbo to zveni kar napredno, da tudi ženske zaslužijo svoj denar. Vendar ima vsaka medalja dve plati. Ne verjamem, da jih njihovi možje nadomestijo pri gospodinjskih delih. Pa smo spet pri dvojnih službah in čudni enakopravnosti med spoloma. Ženske v tej zadrugi s kamni ročno luščijo plodove arganovih dreves in jih s kamnitimi mlini stiskajo: hladno za kozmetiko in prepražene za prehrano. Plodovi vsebujejo 80 procentov nenasičenih maščob in snovi, ki so močni antioksidanti, veliko vitamina E ter še in še. Koščke kruha pomakamo v mešanico tega olja in meda in okus je res prijeten, mene spominja na okus arašidovega masla. Brez nakupov ne gre: kdor si olja ni kupil v domači lekarni, ima zdaj še eno možnost. Sicer ga je mogoče kupiti tudi pri nas, cena pa je presneto zasoljena. Pa ne na račun teh delavk, ki so na začetku predelovalne verige. Tudi v Maroku je treba paziti, kje olje kupimo. Svarijo, da je tisto na ulici pogosto ponarejeno - olivno olje z dodatkom paprike.
Žal arganovih dreves nismo videli v živo, so pa prava redkost in rastejo samo v jugozahodnem Maroku. Ta vrsta drevja je rasla že pred približno 25 milijoni let in njihove korenine poženejo v iskanju vode tudi do 30 metrov globoko v peščena tla. Do deset metrov visoko drevo s široko krošnjo je odporno na sušo in zdrži do 50 stopinj vročine, doseže pa starost do 150 let. Ko odmre, lahko ponovno oživi po sedmih letih. Neverjetno - pravi čudež narave, ki preprečuje erozijo, nudi les, kozam liste za hrano, človeku pa dragoceno olje. Ker ima ostre trne, je treba pustiti, da plodovi sami odpadejo, in jih šele potem pobirati.
V Marakešu se namestimo v že znani hotel in spet vneto prepakiramo svoje imetje. Sopotnika, ki sta ostala v mestu, potožita, da je bilo vroče (čet trideset stopinj). No, mi smo se pa lepo hladili.
Video posnetki:
Več fotografij:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar