Ugibamo, ugibamo... in končno nekdo ugane, kje je cilj izleta v neznano Planinskega društva Lisca Sevnica: Špičnik. Večina le debelo gleda, Darinka pa hitro razloži, da je to na meji z Avstrijo v občini Kungota. Tepanje - kratek postanek, potem pa lepo mimo Maribora proti Svetemu Juriju. Vmes še poberemo našo vodičko in že se vzpenjamo med vinograde in peljemo po vinski cesti prav po meji.
Nekaj nenavadnega nas čaka, ko zavijemo v Berghausen: zavetišče za medvede, ki bi jih sicer morali usmrtiti. Dvanajst jih je našlo zatočišče pri osemdeset let starem možakarju, ki je pravi poznavalec teh zveri. Za močnimi rešetkami izgledajo čisto krotko, človek bi jih kar počehljal po njihovih debelih kožuhih. A močne šape s krempji in ostri zobje nas opozarjajo. Medvedka se veselo kopa v bazenu, njena soseda se sladka z medom - prava idila. Nam postrežejo s sokom, vodo in vinom, potem pa se zapeljemo na izhodišče za vzpon na Plački vrh.
V manj kot pol ure smo na vrhu tega najvišjega hriba tega področja (510 metrov), ki so ga leta 2000 povišali z 28 metrom visokim razglednim stolpom. Seveda zlezemo na vrh in občudujemo razgled daleč naokoli. Informativne slike so nam v pomoč pri določanju gora in naselij. Pod mogočno bukvijo si privoščimo malico, potem pa se napotimo po obmejni panoramski poti med vinogradi, malo gor, malo dol.
Tu in tam so obmejni kamni, pa table z napisi o državni meji, ampak pogosto sploh ne vemo, v kateri državi smo. Zanimivo se nam zdi, da tu v vinogradih ni teras, vrste trt se vijejo strmo v hrib.
Na kmetiji Vrezner poskusimo kakovostno polsuho vino in se okrepimo s kavico. S šopkom in krono iz šipkovih vej čestitamo Martini in Martinu za njun god in že smo spet na poti.
Naš končni cilj dosežemo pri kmetiji Dreisiebner, kjer kljub nemško zvenečemu priimku živijo prav na meji zavedni Slovenci.
Pod spomenikom svetemu Juriju se nam odpre enkraten pogled na cesto v obliki srca, ki je speljana med vinogradi. Okusna večerja, dobra kapljica, vesela pesem in ples - pravo Martinovanje si privoščimo. Na zahodu se sonce poslavlja v žarečih rdečih in modrih barvah, ko je treba še v staro klet na pokušino. Naši vneti muzikanti nas v sprevodu odpeljejo do avtobusa in poslovimo se od teh lepih gričkov, kjer v bistvu ni več meje med obema državama, pa tudi lepotam narave ni meja.
Več fotografij:
Fotografije Vinka Šeška:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar