Kar precej stopinj pod ničlo je, mi pa se kaj hitro ogrejemo v kombiju na poti skozi Celje proti Gornjemu gradu in prelazu Črnivec. Vmes nam malo pomagajo še popiti čaji in kavice.
902 metra visoki prelaz nas pričaka bogato osvetljen s soncem in kar prav nam pride reber brez gozda. Leta 2008 je vetrolom tu uničil večino drevja, naslednje leto pa so posadili okrog 50 tisoč sadik, ki zdaj počasi rastejo. Pot je speljana med nizkimi in bolj visokimi panji, tu in tam je ostala še manjša skupina smrek, stezo pa včasih prečkajo potočki vode, ki so se večinoma skrili pod ledeni pokrov. Mi pa večkrat prečkamo kar široko gozdno cesto, vendar se ne damo premamiti: ljubša nam je pohodniška pot. Na začetku še hvalimo pogoste markacije, ki pa kasneje nekam izginejo in skoraj že krenemo na levo, ko nam zdrava pamet veleva, da je treba na desno. Tako je tudi prav, čeprav je treba splezati preko podrtih smrek. Više pridemo do gozda in tu je spet dovolj nam tako ljubih znakov. Že v gozdu je na poti nekaj snega in leda, na travniku pred vrhom pa je snega še več.
Skozi smreke nam mežikajo Kamniško-Savinjske Alpe, na vrhu Kranjske rebri (1435m) pa se nam odprejo kot oltarji v najlepši lepoti. Na vzhodu se nam zdita Lepenatka in Rogatec čisto blizu, daleč v dolini se odkriva Gornji grad, nad njim Menina planina, na zahodu nas pozdravlja Mala planina. Doline proti Kamniku in Ljubljani pa so bolj zamegljene.
Malo piha, vendar si kljub temu privoščimo malico, potem pa se po isti poti vrnemo na Črnivec.
Nismo pričakovali, da bo lokal odprt, zato tem bolj uživamo na sončni terasi ob toplih napitkih.
Krasen dan! Še posebno, ko v celjski bolnici ugotavljamo, da naša Elčka dobro okreva in upamo, da se nam bo kmalu lahko spet pridružila na pohodih.
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar