Po devetdnevnem potovanju spet stari urnik: Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa z dvema avtomobiloma (sedem nas je) do Ribiškega doma Radeče. Tam parkiramo in se odpravimo ob Savi navzdol do zbirališča smeti.
Pogledi nam uhajajo preko Save na Loko in vlake, ki kar pogosto vozijo tam mimo.
Na povratku zavijemo mimo ribnika in se povzpnemo v gozd, kjer je mogoče počivati na veliki mreži ali udobnih klopeh, splezati na leseni stolpič in se izobraževati ob informativnih tablah. Kar mimo parkiranih avtomobilov hodimo proti Radečam do konca sadovnjakov, obilna letina v nekaterih še vedno čaka na obiranja.
Foto: Vinko Šeško.
Še pred dvanajsto se vrnemo v Sevnico. Kljub oblakom smo preživeli lepo dopoldne.
Zbudim se ob šestih, ob sedmih vadimo na ploščadi ob vhodu v hotel in obenem nadziramo pospravljanje okraskov od sinočnje ohceti. Samopostrežni zajtrk ob pol osmih nudi res veliko izbiro jedi in pijač. Petnajst pred deveto se odpeljemo na oglede. Naš prvi cilj je mestece Budești z okrog tri tisoč prebivalci in leseno cerkvijo svetega Nikolaja iz 17. stoletja. Po pokopališču se povzpnemo do nje in si ogledamo bogato poslikano notranjost. Po lepo urejeni glavni ulici se sprehodimo mimo gimnazije, z rožami okrašenih hiš do novejše pravoslavne cerkve. Nedelja je in ljudje v manjših skupinah odhajajo v cerkev: ženske v širokih pisanih krilih do kolen (tudi mlajše), jopicah in slikovitih rutah, moški pa v oblekah in malimi slamniki na glavah. Molitve in ubrano petje prenašajo po ozvočenju in se slišijo v najmanj pol vasi, verniki in vernice pa prihajajo in odhajajo brez pravega časa in reda. Malo nas blagoslovi nekaj kapelj dežja.
Vozimo se naprej po zeleni pokrajini med manjšimi hribi ob reki Izi. Mimo Samostana Bârsana naj bi se samo peljali, pa se vodnik preudarno odloči za daljši postanek in ogled čudovitega samostanskega kompleksa. Eden najbolj znanih in slikovitih lesenih samostanov v Romuniji je zgrajen v tradicionalnem maramureškem stilu iz hrastovega in smrekovega lesa (brez kovinskih žebljev). Na prvotnem mestu starega samostana iz leta 1390 so leta 1993 začeli graditi popolnoma nov kompleks. Glavna cerkev (Zbor dvanajstih apostolov): z višino stolpa kar 57 metrov je bila dolgo časa ena najvišjih lesenih struktur v Evropi; ločeni zvonik je visok 50 metrov. Kompleks vključuje tudi kapelo, poletni oltar, hiše, delavnice (kjer 60 nun ustvarja ikone na steklu, rezbarije in tekstil) ter muzej. Vmes pa trate in grede s pisanimi nasadi rož. Na poletnem oltarju potekajo molitve, ljudje pa se mirno sprehajajo okrog ali stoje prisluhnejo. V cerkvi se marsikdo pokloni bogu kleče, pred njo pa stoji vrsta mladih v narodnih nošah, s katerimi se tudi slikamo. Ob parkirišču v kioskih ponujajo spominke, pijače in prigrizke. Alenka nas okrepi s kavo in kondenziranim mlekom.
Zdaj se vozimo po višjih hribih, gozdovi imajo vse več iglavcev, ob tem vodnik predstavi problem ilegalnega poseka. Na manjših postajališčih stojijo pokrite utice z mizami in klopmi, na prelazu pa samostan s cerkvijo. Med gozdovi so razložena smučišča. Pri postanku za stranišče se seznanjamo z avtomatom, ki sprejema dva leva (manj kot pol evra) ali reagira na kartico. Potem pa moraš pritisniti na rdeči gumb za vstop, ob izstopu pa zelenega. Kar kompliciran sistem! Preko manjšega prelaza se spustimo v dolino, po kateri poteka dvotirna elektrificirana železnica, sicer pa smo drugod videli veliko opuščenih tirov. Še naprej nas vodi pot med hribčki in skozi vasi s hišami raznolike arhitekture.
Področje Samostana Voroneț je polno lepot: čudovita cerkev iz 15. stoletja, ki je poslikana zunaj in znotraj in z veliko mero okusa urejena okolica z vrtnicami, grmički, umetelno razporejenim peskom. Pred njim pa cela ulica stojnic, kjer smo si napasli oči, tudi kaj kupili, se okrepili s pijačo alikakšno poslastico.
Danes spimo v Hotelu Aldi v mestu Gura Humorului: novejša zgradba, vendar brez dvigala. Soba ima vse, kar potrebujemo, tudi tu je pripravljeno za vsako pol litra vode, raztegnjen pa je tudi kavč, če bi hotele še koga gostiti. Večerja je spet obilna: sirni namaz s feferoni, okusna juha z zelenjavo in jetrnimi cmočki, dva s sirom in salamo nadevana kosa mesa, riž in zelenjava, za posladek pa krof z luknjo, pokrit s smetano in prelivom. Malo pred deseto se prileže postelja.
Nedelja za romanje pravi je čas, cerkev primerno 'ma vsaka pač vas.
Stara lesena posebni je čar, dva samostana božji sta dar. Gremo …
Zeleno, zeleno bogastvo gozdov, za vse te ovinke Setra je prov.
Lesena so vrata mojstra dokaz, poslikane hiše za lepi obraz. Gremo …
Petek večer je in prtljaga za devetdnevno potovanje Velika tura po Romuniji je pripravljena.
Nekaj minut pred deseto krenem proti Avtobusni postaji Sevnica, da z ropotanjem koleščkov na kovčku ne bi budila tistih, ki so v našem naselju že šli spat. Ob pol enajstih naj bi nas avtobus Mirttoursa z Blance pobral v Sevnici. Imamo res srečo, da je prevoznik za agencijo Sajko Turizem iz našega konca in nam ni treba v Celje ali Ljubljano. Tončka iz Krškega je vstopila na avtobus na Blanci, šest nas vstopi v Sevnici, Marija iz Laškega, ki je tudi v naši skupinici "vandrovcev", pa v Celju. Avtobus pa ni kar tako: to je čisto nova Setra, ki so jo kupili pred manj kot štirinajstimi dnevi. Šofer Dejan Budič me razveseli še z nečim: moj sedež je točno nasproti zadnjih vrat, kar je meni najljubše. Varno in udobno se vozimo do Ljubljane, potnike in potnice poberemo še v Celju, Slovenski Bistrici in Mariboru, pridruži pa se nam še vodnik Dejan Marentič. Za nujne zadeve ustavimo na meji (Pince), potem pa malo dremamo, malo spimo, vmes se na Madžarskem okrog šestih zamenjata šoferja: odslej volan vrti Igor Krevelj.
Sončni žarki nas razveselijo, ko se ustavimo na madžarskem postajališču in ugotovimo, da je v tej državi vse mogoče plačati s kartico - tudi stranišče. Stane 200 forintov (okrog 50 centov), gotovine pa ne jemljejo vsi avtomati. Glede kave ni nobenega problema, šofer jo prijazno kuha ob vsakem postanku, ne vem, kdaj uspe iti na stranišče. Sicer pa se naekranih pojavi lično oblikovano prijazno opozorilo, naj bi bili na avtobusu privezani, na njem naj ne bi jedli in pili, lahko pa dobimo kavo (en evro), vodo (evro in pol), fanto in coca-colo (dva evra), malo pivo (dva evra in pol) - za lepo in prijetno potovanje. Sicer pa so sedeži udobni, zračenje v redu, za vsaka dva sedeža je na voljo tudi vtičnica za polnjenje mobitela. Na prvi šipi je oznaka agencije Sajko Turizem in premikajoči se napis z naslovom potovanja. Svetovno!
Vodnika naprosim, da bi v verzih poročala, kako smo se vozili do njegovega prihoda, dve kitici tudi zapojemo.
S ta novo
zdaj Setro gremo na pot, Mirttours nas z Blance vozi povsod.
Spreten šofer naš vrti nam volan, s ta boljšim vodnikom v nov lepi dan.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,
v Romunijo, kam drugam, hitro se odloči, kam. (Melodija: Gremo v Kamnik)
Povprek čez
Madžarsko in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu oblaki in veter v laseh, v srcih pa naših radost in smeh. Gremo …
Šoferja zelo skrbi moja varnost: na sedežu naj bi bila privezana, kasneje, ko vodniku povem, da imam še eno kitico, mi pride povedat, da šofer ne dovoli, da prihajam k mikrofonu. Tudi prav, če gre za varnost in je to edini razlog.
Pokrajina, ki drsi mimo nas, nam kaže od suše drevesa in grmovje, koruzo, ki je omagala na pol višine, nekaj njiv je že zoranih, bliže meji opazimo topole, zrele sončnice in sadovnjake jablan. Vodnik nam opiše glavne značilnosti madžarske države, njene znamenitosti in možnosti za turiste. Ob cesti vidimo prodajo sadja in zelenjave, tudi paprike, ki so jo sem konec 15. stoletja prinesli Turki. Malo pred mejo je področje, kjer je nekdaj živelo precej številno judovsko prebivalstvo, okoli 1.500 so jih leta 1944 Nemci odpeljali v Auschwitz. Med njimi je v Mátészalki živel krojač Emanuel Schwarz, ki je z ženo odšel v Združene države Amerike, tam dobil sina Bernarda. Po vojaški karieri v drugi svetovni vojni je ta zaplul v filmske vode in postal Tony Curtis. Njegova hči je financirala izgradnjo sinagoge in spominskega centra v Mátészalki.
Ob pol dvanajstih smo na meji med Madžarsko in Romunijo, tu čas prestavimo za eno uro naprej. Madžari se nič ne poslovijo od nas, na romunski strani pa dežurata dva uslužbenca v posebnem vozilu, eden pride na avtobus, vsakega dolgo gleda v oči, pobere dokumente (potne liste ali osebne izkaznice) in jih odnese. Čez približno dvajset minut jih dobimo nazaj in lahko nadaljujemo pot. Prej pa še zamenjamo denar: za en evro dobimo okrog pet novih levov.
Vodnik Dejan nam takoj začne predstavljati raznolikost države, po kateri potujemo in poudarja razliko med severom in jugom. Kot država - celota se pojavlja šele od druge polovice 19. stoletja, pred tem so bile tu različne pokrajine: Vlaška, Moldavija, Transilvanija. Danes je to članica Evropske Unije, velika za 12 Slovenij (239 tisoč kvadratnih kilometrov). Meji na Madžarsko, Srbijo, Bolgarijo, Ukrajino, Moldavijo. Na meji Romunije z Madžarsko teče reka Tisa, ki izvira v Ukrajini, potem skozi Madžarsko in se v Srbiji izliva v Donavo. Po ravnini teče počasi cik-cak in je bila v osnovi dolga 1.400 kilometrov, danes le dobrih 960 kilometrov, ker so v 19. stoletju s kasnejšimi popravki zregulirali tok reke s kanali za namakanje in ni več hudih težav s poplavami. Ob tem se spomnemo prekopa Donava - Tisa - Donava v Srbiji. Romuni so več ali manj Slovani, romunski jezik pa ni slovanski, je romanski in teh se oni tudi lahko hitro naučijo zaradi skupnih osnov.
V Romuniji živijo tudi Romi, ki jih mi srečujemo na naših postajališčih na avtocesti, ampak to ni slika Romunije. Tudi imeni nimata skupne osnove: Romi - Indija, Romunija po Rimljanih. Vozimo se mimo velikega mesta Satu Mare (109 tisoč prebivalcev), pa tudi po slikovitih naseljih z vodnimi stolpi, posebnost je napeljava: na vsakem drogu je tudi po 18 žic in najmanj trije zvitki dodatnih žic. Ogledi tradicionalne Romunije v regiji Maramureş ("Kamen v močvirju ali obali") so na razdalji okrog 60 kilometrov. Kot, da se je tu čas ustavil pred 80, 90 leti in to daje poseben pečat, dušo sami pokrajini. Hribi in grički - narava ima kaj ponuditi pohodnikom. Gozdovi (okoli 30 procentov poraslosti, največ na severu) so in še vedno nudijo dosti lesa za gradbeništvo: lesene hiše, cerkve, vrata, ograje ... Za cerkve je razlog tudi ta, da Habsburžani, ki so bili katoliki, niso pravoslavcem dovolili, da bi gradili cerkve iz kamna, zato so uporabili les.
Naš prvi postanek pa je v naselju Negrești-Oaș, kjer obiščemo muzej na prostem (Muzeul satului oșenesc). Ustanovili so ga leta 1963 in ga še dopolnjujejo. Na travniku, ki se rahlo spušča, je nanizanih okrog 20 s travo pokritih stavb s področja Țara Oașului iz 18. in 19. stoletja. V nekaterih so prikazane noše, stari predmeti, žganjekuha za njihovo slivovko (tuică - "tujka", ki nam kasneje ne ostane tujka), lončarstvo, kovaštvo ... Romuni so v svetovnem vrhu po pridelavi sliv (lani 600 tisoč ton). Še posebno zanimiv je posebne vrste mlin, kjer nas prijazni domačin slika "samo osemkrat", imajo pa tudi posebno pokrito uto - plesni paviljon, kjer doživimo poroko. Ženin in nevesta sta zelo elegantna, tudi svatje nič ne zaostajajo, prinašajo pa ogromne šopke rož. Seveda ne manjka lesena cerkvica, pokrita s skodlami, katere vhod je ozek (da ne bi kdo s sabo pripeljal vraga) in nizek, da se v ponižnosti prikloniš. Jaz se ne dovolj in imam potem buško na glavi še po potovanju kot zastonjski spominek. Na travniku je tudi veliko sadnih dreves z zrelim sadjem, zlasti slastna so rdeča jabolka (preverjeno!). Vse skupaj je ograjeno s posebno ograjo iz masivnega hrastovega lesa, vstopimo pa skozi značilna lesena vrata tega področja (vraniță cu bo). Čeprav masivna, se z lahkoto odpirajo in zapirajo, celotna konstrukcija pa v ravnovesju počiva na hlodu, zakopanem v zemljo. Imajo vdelane tudi simbole, recimo sonce kot vir toplote, energije in življenja, prepletena vrv kot simbol večnosti. Nekatera vrata pripovedujejo celo družinsko zgodbo.
Romunija ima kar nekaj avtocest, pa tudi regionalne niso slabe. Po njih pot nadaljujemo skozi slikovite vasi v okviru zelenja, preko nižjih hribčkov s sadovnjaki, pogosto smo le okrog kilometer oddaljeni od Ukrajine. Mobitele nastavimo na letalski način, da ne bi lovili njihovega signala, kar bi nas prenos podatkov lahko drago stal. Sicer pa tam namesto alarma predvajajo domoljubne pesmi, nekaj pa je tudi prebegov v Romunijo, nekateri Romuni so dvignili najemnine in s tem zaslužili. Po ovinkih se vzpnemo na prelaz Huta (587 metrov nadmorske višine) v pogorju Oaș, tu so velike površine listnatega gozda, tudi medvedi. Ni se jih treba bati: stečeš stran in se potrudiš, da si hitrejši kot tvoj kolega, s katerim hodiš - pravi naš vodnik. Preko prelaza spomladi pastirji na pašnike pripeljejo ovce (poseben praznik), tu se prosto pasejo in jeseni jih spet odpeljejo v dolino. Nadmorska višina pašnikov je okrog 920 metrov. Pred hišami v vaseh vidimo lepo oblikovane lesene vhode, tu in tam kakšno vprego, pa tudi čebelje panje in sadovnjake. Na drugi strani prelaza se spustimo k reki Tisi, ki smo jo enkrat že videli. Na tem področju je prišlo do onesnaženja zaradi izpusta rudnika, umetna inteligenca mi je našla naslednje podatke:
Izliv cianida v kraju Baia Mare velja za eno najhujših ekoloških katastrof v Evropi po Černobilu. Zgodila se je 30. januarja 2000. V rudniku zlata podjetja Aurul je popustil jez z zadrževalno tekočino. V naravo je izteklo približno 100.000 kubičnih metrov vode, močno onesnažene s strupenim cianidom in težkimi kovinami. Strupene snovi so stekle v reko Samoš, od tam v Tiso in nato v Donavo. Koncentracija cianida v reki Samoš je bila več stokrat višja od dovoljene. Katastrofa je povzročila ogromen pomor rib (več tisoč ton, prizadetih je bilo več kot 60 vrst) in drugega rečnega življenja ter ogrozila oskrbo s pitno vodo za več milijonov ljudi, predvsem na Madžarskem.
Onemogočeno je bilo tudi namakanje. Stanje se popravlja, ni pa še na zadovoljivi ravni. Preko Tise gledamo Ukrajino, ki je samo kilometer stran od nas. Kakšne posebne nevarnosti tukaj ni. Je pa bila to področje včasih pod Avstroogrsko, kasneje Češko-Slovaško in Sovjetsko zvezo, potem pa samostojna Ukrajina; danes pa vemo, kaj se tam dogaja. Ni pa meja hermetično zaprta. To Zakarpatje si je neuspešno prizadevalo za več avtonomije. Tu živijo tudi Rusini, slovanska skupina milijon ali milijon in pol prebivalstva brez svoje države, z različnimi potmi v zgodovini. Kot narodna manjšina so uradno priznani na Slovaškem, Poljskem, Madžarskem, v Romuniji, Srbiji, Češki in na Hrvaškem. V Ukrajini njihova posebna narodna samostojnost uradno ni splošno priznana, temveč jih pogosto štejejo kot del ukrajinskega naroda. Beseda "Rus" ("tisti, ki vesla") izhaja iz vzhodnega dela Švedske, od koder so prihajali Vikingi.
Sledi ogled kraja Săpânța z "veselim pokopališčem": Cimitirul Vesel. Ob slikoviti cerkvi so nanizani leseni nagrobniki svetlo modre barve (baje ta odganja mrčes) in poslikavami ter zabavnim opisi pokojnih. Bil je dober človek, ampak slab električar (ubila ga je elektrika). Bog sprejmi mojo ženo s takšnim veseljem, kot sem ti jo jaz oddal. Prosim, bodite tiho: tukaj leži moja tašča, nočem, da jo zbudite in se vrne nazaj. To so lokalne zgodbe, ki so jih domačini poznali. Pokopališče je na listi "Sedem čudes Romunije", ideja o njem pa je stara že skoraj sto let - od leta 1935 naprej. Takrat se je takratni duhovnik s tesarjem (Stan Ion Pătraș) dogovoril za posebne vrste spomenik zanj: meter in pol visok hrastov spomenik s križem in majhno strešico na vrhu. Uporabil je veliko barv, najbolj pa je izstopala modra barva. Do svoje smrti leta 1977 je tesar izdelal okrog 700 nagrobnikov, zdaj tradicijo nadaljuje njegov vajenec. Cerkev je polna barv in poslikav. V naselju je veliko lokalov, eden ima celo ime Blanca, in cela vrsta stojnic z domačimi pridelki in izdelki. Marija naju s Tončko časti z vinom: želimo rdeče, dobimo pa belo; naročimo en deci, v kozarcu ga je dva deci, je pa zelo dobro (12 levov - dva evra 40 centov stane en kozarec).
Vodnik in šofer se odločita še za dodatek k programu: obiščemo samostan Săpânța-Peri, kjer šest nun še danes prevaja verske knjige v romunščino. Prvotno je samostan iz 14. stoletja stal v Ukrajini, uničen je bil konec 18. stoletja. Samostanski kompleks so v kraju Săpânța končali leta 1997, cerkev leta 1998 in 2003 in v Maramureş stilu so jo prvotno prevlekli z osem in pol kilogrami zlata, sedem metrov visoki križ pa s štirimi kilogrami zlata. 78 metrov visoki stolp je viden pet kilometrov daleč - tudi romunskim področjem, ki so zdaj pod Ukrajino. Cerkev je tretja najvišja med cerkvenimi stavbami v Romuniji. Občudujemo lepo urejeno okolico: iz lesa pletene ograjice in cvetje. V cerkvi pa nas preseneti nuna z lepo zapeto - verjetno molitvijo.
Prespat se zapeljemo v Hotel Iza (reka Iza!) v kraju Sighetu Marmației, ki je novejša in moderna zgradba; v veliki dvorani za prireditve gosti tudi poroke. Tudi tokrat je vhod svečano okrašen, pa ne zaradi nas. Hitro dobimo kartice za sobe, ki so lepe - z balkonom in bogato opremljene (televizor, hladilnik, tuš, fen ...), WIFI je hiter. Večerjamo ob pol osmih: počakajo nas bogati narezki, ki jih ne moremo pojesti, toliko je vsega. Sledi zrezek z jajcem in pečenim krompirjem s sirom, za sladico pa krof na večjem krofu s smetano in marmelado. Ubijalsko! Za deci vina plačamo 20 levov (štiri evre). Zaslužen počitek ob pol enajstih, natančno 24 ur po odhodu na pot.
Sicer pa je kraj, kjer je hotel, znan po nekdanjem Zaporu Sighet (uradno v romunščini Închisoarea Sighet), ki je bil eden najbolj zloglasnih in krutih uničevalnih zaporov za politične nasprotnike komunističnega režima v Romuniji. Danes je stavba spremenjena v svetovno znani Spomenik žrtvam komunizma in odpora, ki opominja na grozote totalitarizma v Romuniji in Vzhodni Evropi.
Tu je bil rojen Nobelov nagrajenec za mir in pisatelj Elie Wiesel. Med drugo svetovno vojno je preživel grozote koncentracijskih taborišč Auschwitz in Buchenwald. Svojo pretresljivo izkušnjo holokavsta je opisal v svetovno znani knjižni uspešnici Noč (La Nuit). V njegovem rojstnem kraju danes deluje Muzej judovske kulture v spominski hiši Elieja Wiesla.
Nasproti, na ukrajinski strani, je mesto Solotvyno, v katerem se je rodil angleški politik, poslovnež in medijski mogočnež Robert Maxwell, ki je izgubil življenje v čudnih okoliščinah. Njegova hči je bila na ameriškem sodišču leta 2021 obsojena zaradi trgovine z mladoletnicami za spolno izkoriščanje in prestaja 20-letno zaporno kazen (afera Epstein).
Do meje
romunske dolga je pot, natančno nas gleda tamkaj gospod.
Stara vasica, vesel lahk' je grob, potem samostan še in hrana za pokop. Gremo …
Dvanajst se nas od skupine Posebna prijateljska potepanja v Sevnici vkrca na vlak ob 7.37, ena je že na vlaku.
Dva posnetka: Marta Brežan.
Z nekaj minutami zamude se pripeljemo v Ljubljano in se takoj okrepčamo v trgovini. Še po poti malo žvečimo, ker bi radi ujeli prevoz z ladjico po Ljubljanici ob 10.15. Zeleni zmaj nas že čaka pod Mesarskim mostom, skoraj sami smo na ladjici in uživamo v vožnji: sonce ravno prav sije, tudi prevroče ni.
Dve fotografiji spodaj: Marta Brežan.
Z zanimanjem si ogledujemo bregova in stavbe, od razlage pa ob hrupu motorjev bolj malo slišimo. Na desni strani prepoznamo izliv Gradaščice, na levi pa Gruberjev prekop, ki so ga v osmih letih izkopali za odvod poplavne vode Ljubljanice in odprli leta 1780. Na poti nazaj imamo več časa za opazovanje račk, dveh labodjih družin in posameznih rečnih galebov. Na drugi strani nas zapeljejo pod Zmajskim mostom in spet na izhodišče.
Ker nas prime lakota, se odločimo za eno uro odmora in izkoristimo kulinarično ponudbo v lokalih na tržnici.
Ričet je zelo dober, kozarec refoška za poplaknit pa tudi dobra izbira. Še pred koncem malice se moramo umakniti v zavetje: Ljubljano zajame neurje s prevračanjem senčnikov in nalivi, še pod streho je treba odpreti dežnike, ker dežne kapljice nosi postrani.
V pričakovanju slabega vremena še naprej, se večina odpravi domov. Imajo pa smolo: drevo je padlo na progo in prekinilo železniški promet, od Ljubljane do Sevnice je vožnja trajalo skoraj pet ur.
Tri ostanemo v Ljubljani, kupimo Grajsko vstopnico za 13,50 evra in se zapeljemo z vzpenjačo iz leta 2006 na Ljubljanski grad.
Sprehodimo se skozi Galerijo S z dekorativnimi predmeti, potem se poglobimo v zgodovino Slovenije, sprehodimo na vrh razglednega stolpa in uživamo v razgledu na umito pokrajino, ki je zdaj spet obsijana s soncem. Zanimiv je film o Gradu, ki si ga ogledaš z očali: vizuelni in fizični efekti so res nekaj posebnega. Pokukamo k nekdanjim ječam, kjer je bil zaprt celo Ivan Cankar, se spustimo v Grajsko kapelo svetega Jurija z grbi državnih glavarjev, ki je v bistvu najstarejši zidani del na tem mestu, potem pa obiščemo še ilustracije različnih avtorjev v peterokotnem stolpu.
Nadaljujemo še z oživelimi ilustracijami v prostorski projekciji: pravo doživetje za mlade in mlade po srcu. Za nameček pa še Lutkovni muzej. Mimo prostora s predmeti iz srednjega veka se povzpnemo na razgledno teraso, ki nam nudi res lepe razglede na mesto s hribi in gorami v ozadju. Zunaj pa se sprehodimo še do nekdanjega vodnjaka z zanimivo rešitvijo črpanja vode: dva kaznjenca sta s stopanjem poganjala veliko leseno kolo.
Čas je za povratek: spust z vzpenjačo, peš na Železniško postajo Ljubljana, še vedno je zaradi izrednega dogodka proga na enem delu zaprta in nadomestni avtobusi vozijo iz Litije do Trbovelj. Kljub temu smo v približno dveh urah ob pol osmih doma.
Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica začenja jesensko sezono. Osem nas posedi ob kavici in pogovorih, sedem se nas odpravi na pohod ob Savi.
Z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Čistilne naprave, potem pa se odpravimo peš po peščeni cesti v smeri Sevnice. Navdušujejo nas lepi razgledi ob Savi in preko nje, različne vlakovne kompozicije, ki se ogledujejo v vodi in neštete poti bobrov, ki si s koruznih polj vlačijo hrano.
Na bregu raste veliko jelš in razgovorimo se o različnih moških in ženskih mačicah. Čudimo se tudi vztrajni rasti in cvetenju potrošnika ali cikorije, ki se s svojimi svetlomodrimi cvetovi znajde tudi na sredi ceste. Na informativni tabli si še preberemo, kako pomemben je bil na tem mestu splav za prehod preko Save.
Na primernem mestu se malo okrepčamo, potem pa sprehodimo še v nasprotni smeri do prostora z lesenimi in kamnitimi skulpturami. Domiselna poživitev tega prostora.
Pohod zaključimo v lokalu na Logu, da se odžejamo in primerno zaključimo prvo ponedeljkovo druženje skupine po dopustih. Ob enajstih smo že doma, da nam ne bi bilo preveč vroče.
Skupina Posebna prijateljska potepanja gre na pot z regionalnim vlakom ob 5.34, enajst nas je, eden član je že na vlaku, ena članica se nam pridruži v Zidanem Mostu.
Foto: Marta Brežan.
Z nekaj zamude prispemo v Ljubljano in si privoščimo kavo s prigrizki.
Na novi Avtobusni postaji Ljubljana, ki se nam zdi lepo urejena, na peronu sedem čaka velika skupina na avtobus proti Bohinju (Ukanc) ob osmih. K sreči nam vsem uspe priti na njega in že brzimo proti sončni Gorenjski.
K Bohinjskemu jezeru prispemo s skoraj polurno zamudo, izstopimo pri Hotelu Jezero, poiščemo stranišče, potem pa pomalicamo. V lepo urejenem parku pri spomeniku prvopristopnikom, ki so osvojili Triglav, posnamemo nekaj posnetkov, potem pa se napotimo preko mosta v smeri Stare Fužine.
Pri Cerkvi Janeza Krstnika opazimo odprta vrata in res si jo je mogoče ogledati za evro in pol po osebi (skupina nad deset). Presenečeni smo nad bogato opremo in posnetimi informacijami v več jezikih ter razlagami posameznih poslikav.
V Stari Fužini si ogledujemo lepo urejene hiše, veliko je cvetja, količina pripravljenih drv pa nakazuje prihod hude zime. V najstarejši gostilni v Bohinju Pr' Mihovc (že od leta 1820) si ogledamo staro glasbeno omaro, ki pa je baje pokvarjena, pa še vedno vredna 250 tisoč evrov. Za Planšarski muzej nimamo časa, pot nadaljujemo mimo ostankov nekdanje fužine in graščine barona Žige Zoisa.
Spodnji posnetki: Marta Brežan, desno spodaj: Cveta Fakin.
Ustavimo se pri Hudičevem mostu, nato pa počasi ob Mostnici do njenih korit. Za vstop plačamo upokojenci dva evra in pol in obhodimo korita v obeh smereh. Malo manj vode je kot navadno, vendar se bistra voda blešči v globinah, polni kotle, šumi mimo kamnov ... Neverjetna umetnina narave! Za okras še nekaj ciklam, užitne gobe, ki jih najdemo, pa niso samo za okras. Na ovinku se malo okrepčamo, potem pa vrnemo v Staro Fužino.
Sonce je že dobro ogrelo ozračje, zato se spet zatečemo v Gostilno Mihovc, odžejamo, ne moremo pa se tudi upreti skutinim štrukljem z borovničevim prelivom in kepicami stepene smetane.
Pri Jezeru ne čakamo dolgo na panoramsko ladjico Zlatorog (druga je Triglavska roža), ki nas za osem evrov popelje do Ukanca. V Kampu je spet prilika za osvežitev, hišica s pijačami pri avtobusnem postajališču pa zaprta sameva. Avtobus ob 17.40 odpelje točno, v Ljubljano pa pripelje z zamudo in ne ujamemo vlaka ob 19.55, ampak se odpeljemo šele ob 20.45 z regionalnim vlakom. Okrog desetih smo v Sevnici.
S soncem obsijan dan ob vodi!
Video:
BOHINJ
Nastanek imena Bohinj. Ko je bog ustvarjal svet, je na koncu ugotovil, da ni napravil Slovenije. Ostalo mu je nekaj visokih gora, zelenih hribčkov in gričev z dolinami, nekaj ravnega polja in za dlan morja. Te ostanke je razprostrl na majhnem prostoru in oblikoval čudovito deželo, ki ima vseh lepot po malem. Čisto pa je pozabil tudi na eno dolino na Gorenjskem, zato je bil prisiljen sem umestiti najlepši del, ki si ga je sicer rezerviral zase. Bohinjci bogu pravijo "boh" in zato ime Bohinj za ta krasen kotiček pod gorami.
Bohinjsko jezero je ledeniškega izvora, dolgo 4,1 kilometer in široko 1,2 kilometra, obala je dolga 11,35 kilometra. Zavzema površino 3,3 kvadratnega kilometra in vsebuje okrog sto milijonov kubičnih metrov vode, dovolj, da bi prekrila celo Slovenijo. Bohinjci pa pravijo, da je vode za en škaf, če je ta dovolj velik. Tako je to največje stalno naravno jezero v Sloveniji, pa tudi zelo globoko: le deset procentov je plitvejšega od deset metrov, dvajset procentov nad 40 metrov, največja globina pa je 44,5 metra. Vodo mu daje Savica, na obali in pod vodo je še več manjših izvirov (v celoti se voda izmenja trikrat letno), pod mostom v Ribčevem Lazu pa voda izteka kot Jezernica, z leve dobi po približno sto metrih še pritok Mostnica in skupaj tvorita Savo Bohinjko. Nad Jezerom se dvigata Vogar (1.054 metrov) in Pršivec (1.761 metrov) - najvišji okrog Jezera, nad drugi strani pa Vogel (1.535 metrov), ki je dosegljiv z nihalko.
Peš krog Jezera: okrog osem kilometrov po severni strani. Steza po južni strani je pol krajša, vendar je prva bolj naravna, daleč od avtomobilov, občasno sicer zmotijo kolesarji, ki pa na njej nimajo kaj iskati. Više po gozdu na južni strani poteka še Lovska pot(šest in pol kilometra).
Slap Savica (iz Ukanca 4 kilometre, potem 553 stopnic, vstopnina za upokojene: 4 evre, ima dva pramena: 78 in 25 metrov sta visoka. Nekatere teorije predvidevajo, da bi se v prihodnosti kdaj združila, ko bo popustila kamnita vmesna stena.
Ukanc ima samo 45 stalnih prebivalcev, med zelenjem pa se skriva veliko počitniških hišic. Ime izhaja iz poimenovanja "u konc" - ljudje so bili prepričani, da je pod Komarčo konec sveta.
Nihalka na Rjavo skalo (Vogel): kar oderuška cena 31 evrov za povratno karto za upokojene (v nesezoni 29). Vozi vsake pol ure, na uro lahko prepelje 950 oseb in pri tem premaga skoraj tisoč metrov v višino (s 569 na 1535 metrov). Leta 1962 je bila nihalka samo tovorna, od leta 1964 prevaža tudi potnike, leta 2001 so jo posodobili. Z zgornje postaje se odpre čudovit razgled na Bohinjsko jezero in proti Triglavu, više pa je mogoče priti od 2024 z gondolsko žičnico.
Dolina Voje in Korita Mostnice: iz Ribčevega Laza skozi Staro Fužino do Planinske koče na Vojah - 4,2 kilometra. Vstopnina za upokojene: 2,50 evra. Korita Mostnice so dolga dva kilometra, globoka do 20 metrov, najožje mesto le en meter. Voje so ledeniška alpska dolina, na koncu katere izvira Mostnica, ki tu oblikuje tri slapove: 20 metrov in dvakrat po pet.
Hudičev most preko Mostnice stoji že od leta 1777, ko ga je dal zgraditi Žiga Zois za lažji prevoz lesa in rude s Pokljuke. Z gradnjo je povezana zgodba, ko naj bi delavci čez dan most gradili, zjutraj pa spet in spet našli porušenega. Na koncu so se razjezili češ, naj most kar hudič dela. In res se je pojavil in obljubil gradnjo, v zameno pa je hotel zase prvo dušo, ki bo prečkala most. Ko je bil most gotov, je eden izmed kmetov vrgel preko njega telečjo kost, za njo se je pognal pes in tako prvi prečkal most. Hudič je od jeze zamahnil z repom in porušil ograjo na mostu, ki še danes stoji, namesto ograje pa so nizki zidovi.
Stara Fužina ima okrog 580 prebivalcev, znana je že iz predrimske dobe, v naselju stoji Cerkev svetega Pavla.
Planšarski muzej v Stari Fužini - nekdanja sirarna od leta 1883 do 1967, muzej je od leta 1971. Za tri evre vstopnine si je mogoče od devetih do treh popoldne ogledati kotla, prešo, orodje in pribor ter planšarski stan z opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.
Cerkev svetega Janeza Krstnika, katere začetek sega v 12. stoletje, je znana po gotski poslikavi z dvema belima hudičema, angeli imajo zobe in golšo, na freski ima sveti Krištof sedem prstov na nogi. Ohranjena je lesena glava svetega Janeza Krstnika - takih je samo pet na svetu. Kor je pa v obliki gorenjskega ganka.
Cerkev svetega Duha v baročnem slogu je iz leta 1743. Zgradili so jo po hudi suši, zato je streha v obliki kamelje grbe kot simbola za vir vode.
Štirje srčni možje so v treh dneh 26. 8. 1778 kot prvopristopniki osvojili Triglav. Nanje spominja kip Stojana Batiča v Ribčevem Lazu iz leta 1978, ki je visok 2864 milimetrov - tisočkrat manj kot Triglav. V Wikipediji lahko preberemo:
Prvi pristop v pogorje Triglava se je zgodil avgusta 1777, ko je skupina pohodnikov, v kateri sta bila med drugimi Balthasar Hacquet (po rodu Francoz) in Lovrenc Willomitzer (zdravnik iz Stare Fužine, po rodu iz Ogrske), na naročilo Žige Ziosa izvedla odpravo iz Srednje vasi do Velega polja. Na vrh Triglava se zaradi slabega vremena niso odpravili, le Hacquet se je uspel povzpeti na Mali Triglav. Prvi dokumentiran vzpon na vrh Triglava se je zgodil čez eno leto, 26. avgusta 1778, na Zoisovo pobudo, ki je za prvopristopnike razpisal nagrado. Uspešen vzpon so izvedli štirje domačini iz Bohinja: Luka Korošec (rudar iz Gorjuš), Matevž Kos (rudar iz Jereke), Štefan Rožič (lovec na gamse) in že omenjeni Willomitzer, ki je vodil odpravo. Hacquet v svojem delu Oryctographia Carniolica opisuje, da je na vrh prvi, morda odkar svet stoji, stopil Luka Korošec. Ostajajo ugibanja, ali je bil to prvi vzpon na vrh v zgodovini ali pa je to uspelo komu že pred tem.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
