Veselo brzimo proti Gorenjski in na postajališču Voklo se okrepimo s kavico. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je pripravljena na nove izzive.
Parkirišče pri Domu starejših občanov Preddvor je izhodišče dveh poti na Jakob in mi izberemo tisto uro in četrt, ki je bolj strma od bolj položne, za katero na kažipotu piše, da traja uro in pol. V okljukih se dvigamo do senčnice Josipine Turnograjske, se spustimo na cesto, jo prečimo in začnemo dvigovati po dobro utrjeni poti. Vzdrževalci so pogosto z bruni napravili stopnice, pot dobro markirali, poskrbeli pa so tudi za nekaj klopi, ki pridejo prav utrujenim.
Nekajkrat prečkamo cesto, sicer pa smo v gozdu in le na enem cestnem ovinku se lahko zazremo v dolino,
odpre pa se nam tudi pogled na naš cilj. Malo pod njim se pot razcepi na dva kraka, mi zakorakamo po desnem in pridemo na razgledni obronek Potoške gore, točno nasproti Hudičevega boršta na Zaplati. Še nekaj korakov in smo pri cerkvici Svetega Jakoba iz 15. stoletja. Srečo imamo, da cerkvico čistijo in pripravljajo za mašo prvega maja, zato si lahko ogledamo gotske freske in oltar iz leta 1886. Na tem oltarju slika zakriva Jakobov kip, ki je tako viden le v času maše.
Zraven cerkve je na nadmorski višini 961 metrov planinska koča Iskra, ki je lepo vzdrževana, ob ponedeljkih pa zaprta.
Dovolj je miz in klopi, da ob razgledih na Preddvor in okolico malicamo, z Anico pa izkoristiva tudi gugalnici.
V dolino krenemo mimo prijetne Koče pri Franciju, ki tudi ni odprta.
V glavnem se držimo markirane poti (markacij je več kot dovolj), včasih pa uporabimo tudi cesto. Na mestu, kjer se je mogoče odpraviti na razvaline Pustega gradu, je vse zeleno od čemaža.
Tudi diši po njem, saj ga nabira velika skupina ljudi. Na celotni poti srečujemo precej pohodnikov, kar priča o tem, da je pot zelo popularna.
Pri kombiju na parkirišču še ni vseh, zato se odpravim malo raziskovat Dom starejših občanov.
Njegov starejši del je grad Turn, ki je bil prvič omenjen leta 1408. Sedanje poslopje je iz 17. stoletja, kapelo pa so zgradili v 18. stoletju. Med mnogimi lastniki je bila tudi družina Urbančič in v gradu se je devetega julija 1833 rodila Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica. Pomembno je, da je v času, ko se je slovensko pripovedništvo šele začelo razvijati in je večina pisala v nemščini, v slovenščini napisala 37 zgodbic z opisi in prispodobami iz narave ter zgodovinskih povestic. In to ženska! Vprašanje je, koliko bi še ustvarila, če ne bi tako mlada (pri enaindvajsetih) umrla. Pri gradu je tudi njen spomenik in na njem napis: Zmiraj krasna je narava. Slučaj je hotel, da sem pred kratkim brala delo o Josipini Šepet rdeče zofe avtorice Mire Delavec, zato mi je bilo tem ljubše hoditi po njenih stopinjah. Prijazni oskrbovanec mi je razložil, da novi del doma prenavljajo, obenem pa me takoj nažical za kavo.
V Preddvoru je obvezen postanek pri jezeru Črnava in sprehod ob njem.
Hotel Bor izgleda lepo urejen, tu je tudi tretji grad v Preddvoru Grad Hrib, imajo pa še četrtega pri farni cerkvi.
Lep je pogled na zasneženi Krvavec, na drugi strani pa se Storžič gre z nami skrivalnice: zdaj je v oblakih, pa se spet malo odkrije ... Po okrepčanju v predmestju Kranja nas pot vodi samo še domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar