Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Španija 2015

Šumenje morja v bližini nas uspava do sedmih, ko se pri osemnajstih stopinjah le zbudimo.

Na travniku se košati naprstec, tekne nam zajtrk, potem pa novim dogodivščinam naproti. Kraj Carnota je znan po kamnitih kaščah (horreos), ki so sicer značilne za Galicijo, pred leti pa smo jih videli tudi v severni Portugalski. Običajno so v tlorisu pravokotne, lahko pa tudi kvadratne oblike, stene stojijo na stebrih, ki imajo na vrhu manjše plošče kot strehice, preko vsega pa je velika plošča - dno kašče. Tako miši in drugi glodalci ne morejo do koruznih storžev in drugega žita, spravljenega v kašči. Hrana je na suhem, odprtine v kamnitih stenah poskrbijo za zračenje, niso pa dovolj velike, da bi skozi nje prišli ptiči. Strehe so iz kamna, slame ali kakšnega drugega materiala, na vrhu pa je tudi križ in še kakšen okras. Tako kaščo je včasih imela vsaka kmetija in njena velikost je veljala za znak premožnosti, danes služijo bolj za okras in narodni simbol. Videli smo celo avtobusna postajališča podobnih oblik.

Staša Lepej Bašelj razlaga:

Horreo sestavlja velika plošča iz kamna, ki se imenuje pilpayos. Pritrjena je na noge (pegollos), nad njimi je še en okrogel in ploščat kamen, ki se imenuje muela. Noge so videti kot velikanski kamniti gobani. Velikost horreosov je bila odvisna od količine poljščin na posameznem območju, zato so dolgi od štiri do celo 35 m, kolikor meri najdaljši horreo v kraju Carnota. Horreose je imela v preteklosti skoraj vsaka kmetija, predstavljali so simbol blaginje. Večja in bogatejša je bila kmetija, večji horreo je stal na njenem dvorišču. Večje je bilo zemljišče, večji je bil horreo. Poln horreo je pomenil bogato in uspešno letino. Družina, ki je imela vsaj 2,5 metra dolg horreo, je spadala v srednji družbeni razred. Nekdaj so bili horreosi simboli moči in lastnine. Lastniki so jih tradicionalno oddajali v najem za 100 let. Najemniki so najemnino za horreo plačevali tako, da so se v korist lastnika odpovedali tretjini svojega pridelka koruze. Zanimivo je, da se horreosi po španskem pravu menda ne štejejo za nepremičnino, temveč za premičnino, saj je mogoče zgradbo razstaviti in ponovno sestaviti skupaj.

Nekateri menijo, da so horreosi romanskega izvora, njihova uporaba je bila razširjena po vsem rimskem cesarstvu. Beseda horreo namreč izhaja iz latinske besede horreum, ki pomeni skedenj. Verjetneje pa je, da so horreosi keltskega izvora. Galicija in Asturija sta namreč ohranili svoje keltsko izročilo in tradicijo.

Horreo v Carnoti je nekaj posebnega: dolžina 35 metrov (po nekaterih podatkih skoraj 38 metrov), širina en meter 90 centimetrov. Nisem imela metra, da bi izmerila, preštela pa sem stebre: 22 na vsaki strani. Zgradili so ga v dveh fazah v 18. stoletju, tekmovali so z neko drugo vasjo in zmagali. Zdaj velja za najdaljšega v Galiciji in verjetno tudi na svetu. Zraven stoji baročna cerkev tudi iz 18. stoletja z značilnim pokopališčem.

Carnota je znana tudi po sedem kilometrov dolgi plaži. Ustavimo se na predelu Boca do Rio in raziskujemo obalo med slikovitimi skalami. Mimo poteka sprehajalna pot, na voljo so stranišča in tekoča voda.

Po krajši vožnji svojo pozornost naklonimo reki Jallas ali Ézaro (Xallas po galicijsko), ki se po okoli 60 kilometrov dolgem toku v stometrskem slapu izliva v Atlantik. Na reki je več jezov in elektrarn (prva iz leta 1897), kar ogroža naravno okolje. Problem je raziskoval Greenpeace in zdaj je omejena raba vode tudi zaradi slapa. Po urejenem parku se sprehodimo mimo elektrarne pod slap in ob povratku izkoristimo turistični urad in njegovo stranišče.

Na manjšem vzponu ceste prvič zagledamo pred sabo naselje z okoli pet tisoč prebivalci in rt Finisterre/Fisterre. Kraj Finisterre je ribiško mestece (ribe, sipe, školjke) z vsakodnevno javno ribjo dražbo dnevnega ulova Lonja v pristanišču: od pol petih popoldne do sedmih, osmih zvečer. Tu je tudi razstava ribiških mrež in informacij o življenju v morju, vstopnina en evro. Cerkvica Iglesia de Santa Maria das Areas ob poti k svetilniku z lesenim kipom Kristusa iz 14. stoletja (njegova najbolj zahodna upodobitev). Delom prve romanske gradnje iz 12. stoletja so kasneje dodali gotske in baročne elemente. Na mestu današnjega pokopališča je bilo včasih romarsko zavetišče.

17 metrov visoki svetilnik so postavili leta 1853. Njegov svetlobni žarek je viden 57 kilometrov daleč in z njega nadzirajo 70 procentov svetovnega tovornega ladjevja. Pod svetilnikom ni priporočljivo kopanje, bolj varno je na prelepi Playa de Langosteira, kjer se zaliv razteza dva kilometrov daleč in z nekaj sreče tu najdemo tudi prave jakobove pokrivače.

Včasih je rt veljal za "konec sveta" in ime izhaja iz latinske oznake za to, vendar to ni najbolj zahodna točka kontinentalne Evrope, ta je rt Touriñán s svetilnikom, nekateri pa trdijo, da je Cabo da Roca na Portugalskem.

Monte Facho je ime hriba na rtu in njegov vrh je 238 metrov nad morjem. Do sem so Kelti sledili poti sonca in na vrhu obhajali obrede v čast soncu in rodovitnosti. Tu je tudi veliko skal, povezanih z legendami. Na skali Pedra de San Guillerme so včasih pari, ki niso mogli imeti otrok, imeli spolni odnos v upanju na podmladek. Divja obala je znana kot Costa da Morte (Obala smrti) in veliko ladij je tu doživelo brodolom, tako tudi ena angleška leta 1870 - 500 ljudi je izgubilo življenja. V bližini je bilo kar nekaj pomorskih bitk in pri plovbi mimo so veljala tudi določena pravila glede blaga iz kolonij.

Danes romarji po Jakobovi poti pogosto končajo svoje romanje na rtu Finisterre. Okopajo se v morju, zažgejo kakšno svoje oblačilo ali obuvalo, občudujejo sončni zahod in se drugi dan zbudijo kot drugačni ljudje. Tudi mi se podamo s parkirišča mimo oznake Jakobove poti z ničlo, mimo svetilnika do mest, kjer gori nekaj oblačil in obutve, še več tega pa visi na posebnem ogrodju. Tu je tudi popotni čevelj, ki ne bo nikoli zgorel, ker je vlit kot skulptura.

Zadnja dva posnetka sta delo Vinka Šeška.

Zazremo se v peneče se valove globoko spodaj in v daljave preko Atlantika, do Amerike ni več kopna.

Dva posnetka Vinka Šeška.

14 se nas odloči, da gremo proti kraju Muxía peš, ostali naj bi nas z avtobusom počakali nekje na polovici poti. V vodniku piše:

Del Jakobove poti Finisterre – Muxia (27,8 km – 7 in ¼ ure) je dobro označen in lahek. Pretežno gozdne in poljske poti z 450 metri vzponov in spustov. Prijetna etapa s kombinacijo evkaliptusovih gozdov, zelenih pašnikov in razgledov na bele peščene plaže. Privlačno, ne?

Ob asfaltirani cesti proti naselju Finisterra delajo stezo za pešce in delno jo lahko že uporabimo.

Odpira se nam čudovit pogled na obalo, pešačenje skozi mesto pa se vleče. Končno najdemo kamen z oznako in zavijemo v levo skozi predmestje.

Čeprav imamo na prvi pogled natančen opis iz vodnika, že takoj na začetku zavijemo v senco borovega gozda, namesto v naselje. Ko le pridemo do njega, nam že prija voda iz pipe, ki polni tudi posebno kamnito kad za pranje.

Nadaljujemo pot naprej in navzdol v rodovitno dolino z njivami (krompir, koruza, ohrovt).

Hodimo po asfaltiranih cestah, ravnih kot ravnilo. Izberemo sicer varianto, ki je bliže obali, ampak tudi tu se ne rešimo vročega asfalta.

Pokrajina je lepo zelena, nekaj je evkaliptusovega drevja, od časa do časa se nam odpre krasen razgled na valove, ki butajo ob obalo.

Končno pridemo na res lep odsek peščene poti po borovem gozdu z gosto preprogo praproti, ki jo krasijo še cvetovi naprstca. Ko se spustimo v dolino, iščemo glavno cesto, kjer bi se lahko srečali z avtobusom. Problem je v tem, da redka naselja sploh niso označena, tudi hiše ne. Ljudi je res malo in še ti govorijo samo špansko ali galicijsko. Oznake romarske poti pa so tudi ponekod zelo redke.

Končno se le najdemo z avtobusom, predvidevam, da je to bilo v kraju Lires, in to še pravi čas, ker se vreme že malo kisa. Kljub temu je vzdušje dobro in med vožnjo proti kraju Muxía si veselo zapojemo. Vmes se pogovarjamo tudi o tem, kako mora biti težko romati 800 ali celo tisoč kilometrov daleč (severna varianta) in to v vročini, dežju, mrazu, vetru ... Velika večina glasno ali potihoma razmišlja, da to ni stvar za nas: načrtovali smo nekaj nad trideset kilometrov, prehodili pa manj kot polovico.

Na parkirišču v zalivu pred naseljem Muxía si pripravimo krasno kosilo z zrezki in zeleno solato. Potem pa se odpravimo na oglede.

Prvi vtis ni najboljši: pristanišče z raznolikimi, ne preveč usklajenimi zgradbami. V vodnikih pa beremo:

Devica v kamniti ladji, Virxe da Barca, je Muxio spremenila v priljubljen cilj romarjev po Jakobovi poti. Le redkokje je skupna prisotnost keltske in krščanske vere tako otipljiva kot tu. Po legendi se je Devica v kamniti ladji prikazala apostolu Jakobu, ko mu je med misijonarjenjem po severozahodu Iberskega polotoka upadel pogum. Posvečena ji je preprosta kamnita cerkev (18. stoletje) na rtu blizu Muxie. Piedras Santas, veliki kamni čudnih oblik na skalah pred rtom, naj bi bili ostanki Marijine ladje. Največji med njimi je A Pedra dos Cadris v obliki ledvice, ki po krščanski razlagi simbolizira jadro ladje. Kdor devetkrat zleze pod njim, naj bi bil ozdravljen vseh ledvičnih bolezni in revme.

O nekoč čedni ribiški vasici Muxia, ki je štela dobrih tisoč duš (danes okoli šest tisoč), danes priča le še nekaj kamnitih hiš. Po odkritju bogatih ribolovnih občij je kraj v 60.letih rasel brez urbanističnih načrtov. Lep primer primorskega gotskega sloga je enoladijska cerkvica Iglesia de Santa Maria iz 14. stoletja nad središčem kraja. Muxia je edini galicijski kraj, kjer še na zraku sušijo congrio, ribo trnež. Ob sprehajališču lahko vidimo lesena stojala. Ob razlitju nafte iz potopljenega tankerja Prestige leta 2002 je to sprehajališče doletel žalosten sloves, saj je tu najprej naplavilo ostanke nafte in katrana.

Staša Lepej Bašelj pa piše:

Eden najbolj mističnih krajev Galicije je mestece Muxia s cerkvijo Matere božje na ladji (Santuario da Virxe da Barca ali Santuario de Nuestra Señora de la Barca). Cerkev leži domala v morju, morje jo obdaja kar s treh strani. Ob nevihtah in ob valovih preplavi notranjost cerkve morje, voda sega vse do oltarja. Svetišče je bilo prvotno predkrščanska keltska cerkev in svet kraj in šteje za eno najstarejših svetišč Galicije. Ti kraji so se dolgo upirali pokristjanjevanju. Cerkev datira v 12. stoletje, vendar je bila večkrat obnovljena, sedanja podoba pa je iz 17. stoletja. Prav pred kratkim so stavbo temeljito obnovili, saj je bilo predvsem pročelje cerkve zaradi ekstremnih vremenskih razmer, izpostavljenosti vetru in soli v zraku v zelo slabem stanju. Cerkev Matere božje na ladji je priljubljena turistična točka in ena največjih znamenitosti Galicije. Govori o predanosti ribičev do Marije in o drugih predkrščanskih običajih, kot je npr. čaščenje kamnov.

Zunanja arhitektura cerkve je elegantna, asketska, brez nepotrebnega kiča in brezčasna. Notranjost cerkev je okrašena z maketami ladij in z ostanki ladij, ki visijo na vrvicah s stropa. Tudi angeli imajo čolne. V tej cerkvi žene, matere in otroci ribičev in mornarjev molijo za varnost ladij in za varno vrnitev svojih moških domov. Cerkev je posvečena mornarjem, ki so od tod odhajali na vse konce sveta in se vračali ali pa tudi ne.

Na žalost je treba vse to zapisati v preteklem času. So molili, so častili … Kajti na sam božični dan, 25. 12. 2013, se je zgodila katastrofa. Tisto jutro sta dva tekača opravljala svoj vsakodnevni džoging ob obali. Že nekaj dni prej so v Galiciji divjale hude nevihte, veter je pihal tudi do 140 km na uro. Tekača sta okrog 9.00 ure opazila v notranjosti cerkve čudno bliskanje, svetlikanje in dim, a ker pri sebi nista imela telefona, sta tekla nazaj v mesto in obvestila gasilce.

Vir

Menda je že ob 6. uri zjutraj med nevihto udarila strela v bližnji transformator, vnel se je požar, ki se je zaradi močnega vetra hitro razvnel. Gasilcem je nagajal močan veter, tako da curkov vode sploh niso mogli usmerjati v cerkveno pročelje. Zgorela je vsa notranjost cerkve in streha, ostali so le obžgani, stoletja stari zidovi. Popolnoma uničen je baročni glavni oltar, rešenih je le nekaj kipcev, ki pa so močno ožgani. Kip device Marije je sicer popolnoma zgorel, vendar je bil replika, saj hranijo izvirnik v muzeju.

Na novico o požaru se je odzvala vsa svetovna javnost. Oglasili so se donatorji in prostovoljci, ki bodo pomagali obnoviti cerkev. Strokovnjaki ocenjujejo, da bodo že stroški arhitekturne obnove znašali med 700.000 in 850.000 evri, stroškov obnove notranjosti pa še niso izračunali. Kakšno znamenje je to, da cerkev pogori na sam božični dan? Pa toliko vode zraven!

Z Muxio so povezane številne legende, ki imajo svoj izvor še iz časov poganstva in Keltov, ki so živeli na tem ozemlju. Še več zgodb je povezanih z mitom apostola sv. Jakoba, ki naj bi bil v Muxii priča Marijinega prikazovanja, pa tudi on sam naj bi prišel v Muxio in tu oznanjal krščansko vero. Kamnom na obali pripisujejo čudežno moč. Na tem mestu so tri velike skale, ki so po legendi ostanki okamnele ladje Device Marije. Sv. Jakob naj bi skušal pokristjanjevati prebivalce, a mu to ni preveč uspelo. Prikazala se mu je Marija, ki je v ladji priplula iz Palestine in ga tolažila. Po drugi legendi pa naj bi bila barka kar Jakobova, na njej naj bi priplul v Španijo oznanjat krščansko vero. Skala Cadris (Pedra Dos Cadris) ima obliko jadra na ladji, skala Timon (Pedra de Timon) obliko krmila, skala Abalar (Pedra d’Abalar) pa ima obliko barke, s katero je Devica Marija prišla do obale Muxie. Nekaj domačinov stalno dežura okrog teh skal in z velikim navdušenjem in entuziazmom brezplačno ali za drobiž razlaga turistom in romarjem skrivnosti svetih skal. Skala Cadris ima npr. čudežno zdravilno moč. Tisti, ki se lahko splazi skozi prostor med dvema kamnoma, bo ozdravljen bolečin hrbtenice, pozabljene pa bodo tudi revmatične bolečine in pozdravljen išias. Če greš trikrat okrog te skale, boš za vse večne čase ozdravljen glavobolov in migren. Učinkuje pa tudi, da se le enkrat splaziš pod skalo, vendar na pravilen način, ki ti ga pokaže domačin. Skala ozdravlja otroško porednost. Pomaga, če poredni otrok dovolj dolgo stoji ali čepi pod to skalo.

Pedra d’Abalar je premikajoča ali zibajoča skala. Če lahko premakneš ta kamen, se ti uresničijo želje, vendar skrivnost premika skale ni moč, temveč nedolžnost (nekrivda). Po poganskih običajih so s takšno skalo, ki jih je na tej obali veliko, dokazovali krivdo ali nedolžnost obtoženih za resna kazniva dejanja. Veliki kamni so uravnoteženi na neki točki in se zibajo, včasih jih lahko premika celo piš vetra. Pravijo tudi, da se ti kamni premikajo in opozarjajo, kadar se bližajo hude nevihte ali nevarnosti.

Tu je bil nekdaj slavni benediktinski samostan, ki je danes spremenjen v cerkev San Xulian de Moraime. Mesto ima ime po menihih, ki so v 12. stoletju ustanovili ta samostan, danes spremenjen v cerkev.

Monte Corpiña je s svojimi 68,57 m najvišja točka Muxie. Kamnit križ na vrhu varuje spodaj ležeče ribiško mesto. Ob vznožju griča je vodnjak, v katerem se romarji pred vstopom v svetišče tradicionalno umijejo, v simbol očiščenja in spoštovanja. Z vrha griča se odpre spektakularni pogled na celo svetišče.

V Muxio sta rada zahajala velikan španske književnosti Federico Garcia Lorca (1898 -1936) in najznamenitejša književnica Galicije, pesnica Rosalia de Castro.

Vir

Novembra 2002 je ob severozahodni španski obali potonil tanker Prestige in s tem povzročil eno najhujših ekoloških katastrof tega stoletja. Iz tankerja je iztekla ogromna količina nafte, ki je onesnažila 500 km2 morske površine. Močni vetrovi ter morski tokovi so naftni madež prignali vse do rta Fisterra. Obala smrti in riasi okrog rta so počrneli od nafte. Ribe, morske živali in ptice so množično umirale, ujete v naftnem objemu. Naravo so prišli takrat reševat prostovoljci z vsega sveta, med drugim tudi iz Slovenije. V spomin na ta dogodek so 12. 9. 2003 postavili na obali Muxie 11 m visok in 400 ton težak monolit A Ferida, ki ga je izdelal Alberto Banuelos Fournier in je največji kip v Španiji. Je spomenik prostovoljcem, med njimi so bili tudi Slovenci, ki so več mesecev čistili z nafto onesnažene plaže Costa da Morte. Sestavljen je iz dveh delov, ki predstavljajo prelomljeno ladjo in simbolizira mir in opomin na razlitje nafte. Skozi razpoko se vidi morje, monolit pa je dobro viden tudi z morja.

V stari cerkvi s pokopališčem ujamemo del večerne maše, potem pa uživamo pri cerkvi Matere božje na ladji,

katere zunanjost so po požaru že uredili, notranjosti pa še ne. Nekaeri se plazijo pod zdravilnim kamnom, zagugati nam ne uspe nobenega,

zato pa tem bolj uživamo ob divji igri valov, ki se dvigajo nad skale. Med zaraslimi nekdanjimi parcelami z veliko belimi cvetovi kale - "škrnicljev", tu in tam pa je zasajenega tudi malo krompirja, se povzpnemo na Monte Corpiño in uživamo v razgledu.