Ob osmih naj bi bil odhod iz kampa Ordesa pri kraju Torla v dolino Ordesa, da vidimo še eno lepotico španskih Pirenejev. Spet smo pripravljeni že ob pol osmih pri svežih dvanajstih stopinjah. Ko želimo na recepciji plačati, naletimo na zaprta vrata, na katerih ni zapisan niti delovni čas. K sreči pa je na voljo telefonska številka, ki jo takoj pokličemo. Zaspan glas nekaj godrnja po špansko (nedelja zjutraj je), pove nekaj kot "trenta" in kasneje razvozlamo, da pride čez trideset minut. Toliko tudi počakamo, vendar nihče se ne pojavi. V angleščini napišemo, da imamo dovolj čakanja in pridemo račun poravnat naslednji dan. Še danes ne vem, zakaj nismo plačali že zvečer, ko smo vendar imeli dovolj časa.
Peljemo se ob reki Ara naprej proti severu, potem pa zavijemo na desno ob reki Arazas v dolino Ordesa. Ta je dolga okrog 17 kilometrov, vendar mi kakšnih pet prevozimo po lepi, vendar ozki cesti. V sezoni (od 27. junija do septembra in za Veliko noč) morajo vsa vozila parkirati v Torli in do parkirišča La Pradera de Ordesa vozijo lokalni avtobusi. Pripeljemo se na lepo urejeno parkirišče z mladimi jesenovimi drevesi, ki je še skoraj prazno. Tu smo nameravali ostati tudi čez noč, vendar nas že takoj na začetku opozarjajo napisi v več jezikih, da prenočevanje tu ni dovoljeno. Lahko pa pustiš vozilo, ko greš v hribe, in tu ni časovne omejitve.
Še preden se odpravimo na pot, se zagledamo v strmo koničasto steno Tozal del Mallo (2254m), ki gotovo predstavlja velik izziv plezalcem.
Desno od nje se razprostira mogočna skalna površina, ki jo nekateri krstijo za katedralo. Za Špance pa je to Gallinero (kokošnjak) z najvišjim vrhom na nadmorski višini 2752 metrov.
Sledi dolina in naprej desno spet mogočne stene La Fraucata pod goro Tobacor (2779m).
Foto: Vinko Šeško.
Lepo urejena peščena pešpot nas vodi najprej po levem bregu reke, potem pa preko mosta na desni breg. Kar dolgo časa hodimo po gozdu: največ je bukev. Ko se začnemo vzpenjati po bolj planinskih poteh, nas kažipoti usmerjajo k slapovom:
Cascada de la Cueva,
Foto: Nevenka Vahtar.
potem Cascada del Estrecho. Če hočeš res doživeti vso lepote spenjene vode, ki pada, prši, se zaletava v kamne, se zaiskri v mavricah, potem se je treba spustiti do vode in spet vrniti na glavno pot. Brežine so zavarovane z zidovi, poti nadelane, široke.
Dva posnetka Nevenke Vahtar.
Više se drevje redči,
ob vodi so pravi travniki pogačic, nad potjo cvetoči zlati koren med grmi šmarne hrušice,
vmes pa Clusijev svišč, orlice, različno drobno cvetje.
Dolina se zdaj razširi, na koncu se že kaže tudi Monte Perdido (3355m), ki je cilj naših sedmih "gamsov" za naslednji dan.
Na desni pa slikovite terasaste kaskade Gradas de Soaso in nad njimi venec gora Sierra de las Cutas. Človek ne ve, kam bi gledal.
Iz pečin pod goro Tobacor kar vre voda na različnih krajih in se v slikovitih potočkih steka preko doline v reko. Pot je lepo tlakovana s kamni, trate pa krasijo posamezne skale.
Na eni izmed njih si izmenjuje nežnosti par svizcev, katerih svarilne žvižge slišimo po celi dolini.
Spodnja slika je posneta s fotoaparatom Nevenke Vahtar.
Foto: Nevenka Vahtar.
Dragulj področja Circo de Soaso je 50 metrov visok slap Cascada de la Cola de Cabello, ki se res širi v konjski rep, kot pove ime. Osem vandrovcev in vandrovk nadaljuje pot strmo navzgor proti koči Góriz, ostali pa uživamo pri slapu, malicamo, potem pa se počasi odpravimo nazaj. Tu in tam pade kakšna kapljica, kar pa ne ovira nedeljskih turistov, da ne bi množično prihajali za nami po dolini.
Štiri "uživačke" iščemo tudi na povratku nove in nove motive, v spodnjem delu gremo po variantni poti,
da obiščemo še slap Cascada de Arripas, občudujemo stara drevesa, vonjamo številne grme pušpana in se po sedmih urah vrnemo k avtobusu (štiri ure gor in tri nazaj).
Vzdušje pri avtobusu je uživaško in temu primeren je tudi slasten obrok z rižoto in zeljno solato. Hladimo se v reki, umivamo v urejenih sanitarijah, raziskujemo prodajalnico spominkov pri manjšem bifeju in razmišljamo o programu za naslednji dan. Prodajalka mi v dobri angleščini razloži, da je pot na razgledno točko, ki je začetek deseturne poti pod skalami Sierra de las Cutas, res zelo strma in ob dežju nevarno spolzka, zato začnemo razmišljati o pohodu do slapa Cascada de Cotatuero. Ko že mislimo, da bomo lahko ostali na parkirišču čez noč, se pripeljejo trije uslužbenci narodnega parka, ki sicer znajo samo špansko, zato pa z mimiko nakažejo spanje in izrazijo oster "No, no, no!". Poskušamo jim dopovedati, da čakamo ostale, ki naj bi se vrnili z Monte Perdida, vendar nič ne pomaga. Umaknemo se na parkirišče v bližini Torle, kjer kljub polni luni preživimo mirno noč.
V Pirenejih je več narodnih parkov, Parque Nacional Ordesa y Monte Perdido, ki leži v osrčju centralnih Pirenejev in v katerem se dviga večina tri tisočakov, pa je najbolj znamenit in je tudi na seznamu Unesca. To področje je zaščiteno že od leta 1918, njegova površina pa se je od takrat povečala od 2100 na 15608 hektarov. Pohodnikom nudi veliko možnosti za daljše ali krajše ture.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar