Okrog šestih vstanem in se uredim na stranišču za invalide. Ti so prav primerni za umivanje, ker imajo poleg školjke navadno tudi nizke umivalnike. Kljub vsemu v veselem vzdušju pojemo zajtrk - predvsem teknejo jajca s slanino. Do prihoda nadomestnega šoferja z ženo in urejanja stvari s policisti igramo karte. Nekaj minut čez deset odpeljemo. Oblačno je in samo petnajst stopinj kaže termometer. Posamezno že vse jutro čestitamo Slavici, ki danes slavi svoj šestdeseti rojstni dan. Zdaj pa je čas, da ji vsi skupaj zapojemo:
Slavica se heca, da jih šestdeset ima,
pa kakorkol pogledaš, se nič ji ne pozna.
Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi
in, da še večkrat skupaj veseli bi bili!
Peljemo se po viaduktu nad krajem Montbéliard z okrog 30 tisoč prebivalci, ki je znan tudi po tovarni avtomobilov Peugeot,
potem pa gledamo trdnjavo na poraslih okopih v Belfortu (okrog 50 tisoč prebivalcev). Dve mesti, ki sta gotovo zanimivi za turiste. Sicer pa so okrog nas še vedno njive z zelenim žitom, pasovi gozda, pašniki s pisanim govedom, proti severu pa se širijo višji hribi. Veliko je rastlinjakov z jagodami na dvignjenih gredah za lažje obiranje. Pred mestom Mulhouse zavijemo na desno za Basel, sicer pa smo blizu tromeje Francija, Nemčija, Švica.
Kmalu po enajsti uri smo v mestu Basel z okoli dvesto tisoč prebivalci, kjer je mejni prehod prav v mestu, predmestja Basla pa so tako tudi v Franciji in Nemčiji. Kupiti moramo vinjeto za švicarske avtoceste, jemljejo švicarske franke in evre. Po mestu je cesta večkrat v predorih, dvakrat prečkamo Ren, na katerem je rečno pristanišče, prečkati pa ga je mogoče tudi s štirimi brodovi. Prihranek energije, ni kaj. Zdaj pa smer Luzern, Lugano.
Lepe doline z vasmi, pašniki, živino, velikimi hlevi in številnimi predori na cesti. Večji kraj v dolini je Egerkingen. Kasneje v mestu Reiden vidimo na hribu grad v zelenju. Naselja imajo zaradi enake barve streh enoten izgled. Idilične poglede na pokrajino pokvari zastoj v prometu, ki je nastal zaradi tovornjaka, ki je "zajahal" varnostno ograjo. Zdaj so tu gasilci, dvigalo ..., upamo, da se šoferju ni pripetilo nič hujšega.
Luzern z okoli 60 tisoč prebivalci je znano letovišče na obali jezera Vierwaldstättersee,
ki je dobilo tako ime, ker leži v štirih kantonih, meri pa skoraj 114 kvadratnih kilometrov, največja globina je 214 metrov. Gotovo se spomnimo razglednic s slikovitim mostom, vodnim stolpom in gorami v okolici. Na cesti je veliko predorov, jezero vidimo le občasno, gore pa so v megli. Zunaj je 17 do 18 stopinj (v predorih malo več), do Milana pa imamo še 234 kilometrov vožnje. Po predorih, pod galerijami, dolina je vse ožja, vendar ima dvotirno elektrificirano železnico. Vidimo veliko slapov in kaskad.
Prelaz St.Gotthard (na 2091m) je še zaprt, pa saj nanj nismo računali, pri roki je predor, dolg 16,942 kilometrov. V njem se temperatura dvigne celo na 37 stopinj, na avtobusu pa nas hladi klima. Železnica ima svoj predor že od konca 19. stoletja, pri njegovi gradnji pa je svoje življenje izgubilo okrog 200, pretežni italijanskih delavcev. Iz predora se pripeljemo v dolino med zasneženemi hribi. Smo v italijanskem delu Švice, kantonu Ticino, in napisi so samo v italijanščini. Pred krajem Quinto se dolina malo razširi, doživimo ploho pri 15 stopinjah. Še vedno je veliko predorov, vasice čepijo v strmini med gozdovi in pašniki, do kraja Bellinzona vidimo veliko slapov, tudi visokega v več delih. Da ne bi kdo rekel, da ni videl slapov! Seveda pa nismo videli Renskih slapov, kot je bilo predvideno v programu.
Privoščimo si polurni postanek na postajališču Marche, plačilo z evri ni noben problem, tudi drobiž vračajo v evrih in centih. Ob pol štirih se odpeljemo naprej. Zunaj je 30 stopinj in do Milana še sto kilometrov. Po pobočjih se vrstijo stare vasi, po dolini so hiše novejše, veliko je rastlinjakov in skladišč.
Lugano je največje mesto v tem kantonu in tu se že čuti vpliv toplejšega podnebja: vinogradi, azaleje, veliko kostanja. Nevenka je v tem kraju preživela štiri mesece pri nemško govoreči družini in pazila na otroke.
In že smo na meji z Italijo: mesto Chiasso z okoli šest tisoč prebivalci in s hišami po pobočjih, veliko je novih zgradb.
Mejni prehod je sredi mesta, na italijanski strani je tudi večje mesto v lepem okolju - severni del kraja Como z okoli 84 tisoč prebivalci ob istoimenskem jezeru.
Ob pol petih se vozimo mimo Milana, še vedno je zunaj 30 stopinj, sledi slikovit Bergamo, potem pa naliv s točo. Srečno preživimo tudi to, v bližini Verone daljši postanek izkoristimo, da ob prigrizku in penini nazdravimo Slavici.
Zadnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Nima vsak rojstnodnevnega žura ob avtocesti!
Potem pa proti domu. Pred mejo še malo počakamo na drugega nadomestnega šoferja in ob pol enajstih smo na meji. Klepetamo, zbiramo vtise, dremamo, najbolj vneti pa spet ob svetlobi baterij berejo in igrajo karte. Okrog enih smo pri Vebrovih v Orešju in vsak po svoje hiti domov. Jaz tako hitro, da pri avtobusu pozabim nahrbtnik, ki ga kasneje pripelje skrbni Vinko. Res sem se odklopila od vsakodnevnih skrbi in "dala možgane na pašo".
Pireneji so nas očarali z lepoto svojih dolin, sever in severozahod Španije z drugačnostjo od juga, ki smo ga doživljali lani, v Franciji smo si v zelenju spočili oči, Švica pa nam je dala misliti, da bi kdaj kraje, ki so brzeli mimo nas kot v filmu, obiskali za dlje časa. Do naslednjega vandranja!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar