Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica gre spet na pot. Sedemnajst nas je in štirje avtomobili so dovolj za prevoz do Planine pri Sevnici.
Kraj z okoli 400 prebivalci, šolo, vrtcem, zdravstvenim domom je pokrit s snegom, tudi kakšna snežinka še pade, razglede v daljavo pa zakriva megla.
Parkiramo in se mimo hiše z bahatimi nageljni, sramotilnega stebra - prangerja in graščine napotimo do grajskih razvalin. Grad so zgradili v 12. stoletju, različni lastniki so ga prezidavali in dozidavali,
njegova lega na krušljivem skalnem grebenu pa je postajala nevarna za življenje. Lastniki so zato pod njim zgradili graščino, grad pa leta 1884 zaradi davkov razkrili. Veliko materiala so krajani uporabili za gradnjo svojih hiš. Danes so razvaline primerno urejene za obisk turistov.
Vodička nas pričaka v kašči, ki je razsvetljena s svečami in lepimi aranžmaji. Zadiši po "pršjači" in kuhanem vinu, tako laže prisluhnemo razlagi o gradu in kraju.
Leseni prehodi in stopnice med razvalinami so sicer pokriti s snegom in delno pomrznjeni, ampak mi smo primerno obuti in se korajžno sprehodimo po njih.
V poslopju nekdanje šole si ogledamo razstavo Čar izročila, predstavitev življenja in dela doktorja Nika Kureta (1906 - 1995), etnologa, ki je imel blizu Planine stare starše. Zanimivo, da za grajske razvaline, graščino in staro šolo skrbi podjetje Tajfun, ki je včasih izdelovalo puhalnike, zdaj pa predvsem gozdarsko mehanizacijo.
Poslovimo se od simpatične vodičke in krenemo do skupine skal, ki jih pater Gržan povezuje s položajem na nebu. Premalo časa imamo, da bi si ogledali še etnografsko razstavo in razstavo o času narodnoosvobodilne vojne,
zamika pa nas cerkev Svetega Križa na hribu nad Planino. Mimo velike žage in podjetja za prodajo lesa Montpreis nas pot vodi do zapuščene hiše in naprej v strmino.
Zaradi snega in leda je treba dobro paziti na korak, kljub temu pa ne prezremo dvanajst kapelic križevega pota iz leta 1801. Anton Pavlič iz Buč jih je poslikal leta 1929. Če se kdo sprašuje, zakaj jih ni štirinajst: pomanjkanje denarja in prva svetovna vojna, ki je preprečila, da bi postavili še zadnji dve in tako sta dve sliki še vedno v cerkvi.
Mimo Kalvarije se vzpnemo na nadmorsko višino 733 metrov do cerkve Svetega Križa, ki je bila prvič omenjena že leta 1414. Sedanja stavba je iz začetka 18. stoletja.
Razgledamo se s pomočjo informativne table, za postavitev katere sta si zelo prizadevala Janja in Vid planinske skupine s Planine v okviru Planinskega društva Lisca Sevnica.
Posnel: Vinko Šeško.
Malo se posladkamo, potem pa previdno spustimo spet v dolino.
Ob poti zaidemo še na pokopališče, da se spomnimo pisateljice Ane Wambrechtsamer (1897 - 1933), ki jo poznamo vsaj po romanu Danes grofje celjski in nikdar več. Rodila se je na Planini in je tu tudi pokopana.
Posnetek Vinka Šeška.
Brez kavice seveda ne gre: v gostišču Mont-paris ob njej izmenjamo vtise in se igramo z našimi odsevi v ogledalih na stropu. Skupna ugotovitev pa je, da bomo v ta kraj še morali kdaj priti.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar