Po Vertovčevih poteh - 22. 11. 2015

Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica izjemoma v nedeljo. V neznano. Cilj je sicer kmalu znan, da mora biti pohod v nedeljo, precej pomaga, ampak kraji nič bolj znani, čeprav sta nam vsaj dve imeni blizu: Planina, Šmarje. Po sobotnem dežju in sneženju nekaj pred šesto uro zjutraj rahlo rosi, še sreča, da avtobus starta v bližini mojega bloka - čez cesto. Na avtobusni postaji in na poti proti Trebnjemu se vkrca še nekaj nad dvajset zagnancev, nekatere pa je preveč prestrašilo vreme. Okrog Trebnjega je veliko več snega kot v Sevnici, proti Ljubljani ga je spet manj, okolica Postojne pa je že prava zimska pravljica. Tone pridno streže dobrote po avtobusu, dušo in telo se privežemo še na Lomu, potem pa hrabro naprej, saj vidimo, da so v isto smer namenjeni tudi planinci iz Laškega. Narahla naletavajo snežinke, ki se spremenijo v dežne kaplje, ko zavijemo v Vipavsko dolino. 

V bližini Ajdovščine krenemo proti naselju Ustje, redar ustavi avtobus, mi se izkrcamo, avtobus pa je treba parkirati drugje. Kar pošteno piha, zato brž kape in kapuce na glave in rokavice na roke. 

Peš krenemo po polju proti mogočnemu hrastu pred naseljem, kjer nas organizatorji pohoda Po Vertovčevih poteh lepo pozdravijo, opremijo z zgibanko o pohodu, lahko se ogrejemo s kavo ali čajem, potem pa na pot. 

Poljska pot, potem pa skozi naselje Dolenje in kar strmo navzgor proti cerkvici Svete Marjete iz leta 1667, sezidane na temeljih starejše stavbe. 

Ogledamo si notranjost z zanimivim kamnitim križevim potom in gotskim oltarnim delom. Okolica cerkve je znana po odkritju zanimivih fosilov. 

Zajamemo sapo, potem pa nadaljujemo z vzponom, ki ni več tako strm, začnejo pa se odpirati tudi razgledi na Ajdovščino in s snegom pokriti Čaven. 

Kmalu se na planoti pred nami pojavi Planina, iz Vipavske doline vstopamo na Kras. Od leta 1809 do 1813 je tu služboval Matija Vertovec (1784 - 1851), duhovnik in strokovni pisec, ki je domačine učil vinogradništva, vinarsta in kletarstva - vinoreje, kot on pravi. Veliko zaslug ima za odpravo nepismenosti, za napredek na področju zdravstva, baje pa je Franceta Prešerna vzpodbudil, da je napisal Zdravljico in Petra Kozlerja, da je izdelal Zemljevid slovenskih dežel. Pred cerkvijo Svetega Kancijana iz leta 1631 je zelo živahno: spet se lahko ogrejemo s čajem, na prodaj pa so tudi druge dobrote. Še kratek obisk razstave podvodne fotografije in hitimo naprej. 

Polagoma se vzpenjamo, razgledi so vse lepši, sveže zeleno barvo trave pa krasijo še posamezni grmi žarečega ruja. Vmes nas na več točkah čakajo prijazni domačini s prigrizki in pijačo. Na prevalu Trešnik, 390 metrov nad morjem, se odcepi pot na Ostri vrh, ki je z višino 422 metrov najvišja točka pohoda. Večina se za ta odcep ne odloči, začnemo se spuščati po zelo lepi poti in pogledovati v dolino na drugi strani: 

pod nami je naselje Gaberje, bolj daleč na vzhodu pa se Nanos sramežljivo ovija v meglice. 

Odpre se nam dolina z nešteto vinogradi, na koncu pa že zagledamo Šmarje. 

Vmes je še večja stojnica, potem pa čez nekaj minut malo daljši postanek v zaselku Potok, kjer se lahko okrepčamo ob veseli glasbi. Sledi malo spusta, potem pa strmo navzgor v rojstno vas Matije Vertovca - Jakulini so to. 

Na rojstni hiši si ogledamo obeležje, v vitrini je razstavljenih nekaj predmetov, posladkamo pa se lahko tudi z grozdi izabele. 

Zdaj pa proti Šmarjam: mimo mogočnega drevesa, tropa ovc na travniku, po strmi cesti do šolske stavbe in igrišča pred njo, kjer nas poboža sonce in nas potem zvesto spremlja skoraj do konca poti. Pred šolo kar vrvi od pohodnikov, živahnega napovedovanja in glasbe. Za pet evrov dobite joto s klobaso ali golaž s krompirjem, zraven pa še kruh in kozarec vina. Na voljo so tudi sladice, na stojnicah sveži kakiji, pa tudi posušeni. Gostitelji so za vse poskrbeli: po celi trasi so na veliko mestih postavili tudi lične rdeče-sive "sekretke", da ne bi bilo zadrege pri opravljanju nujnih potreb. Prepozni smo za mašo v cerkvi Marijinega imena iz 19. stoletja, pa tudi za osrednjo kulturno prireditev pred spomenikom akademskega kiparja Mirsada Begića, ki so ga domačini postavili rojaku Matiji Vertovcu ob 150-letnici njegove smrti. Sprehodimo se po osrednjem delu Šmarij, ki je zaradi mnogih arhitekturnih posebnosti pod spomeniškim varstvom, pokukamo v kleti, kjer ob vinu ponujajo tudi ovčji sir, potem pa se skozi obokane podhode napotimo naprej po skrbno označeni poti. 

Nanos je s svojimi zahodnimi sosedi naravnost pred nami, mi pa se malo spustimo, potem pa mimo vodnega korita iz leta 1903 strmo vzpnemo do vasi Vrtovče. Tu je bogato nahajališče fosilov, pravo morsko dno.  

Spet nas pričaka raznovrstna ponudba in razigrana glasba. 

Pot naprej po grebenu pa je eno samo uživanje: kot na dlani so hribi od Nanosa do Čavna, pod njimi pa Ajdovščina in druga manjša naselja. Spustimo se mimo nekdanje meje med deželo Kranjsko in Goriško v naselje Tevče, potem pa v zaselek Uhanje ob reki Vipavi, kjer je na 75 metrih nadmorske višine najnižja točka pohoda. Ves ta predel je eno samo zelo zanimivo najdišče fosilov, posebej so zanimivi kosi s koralami. Med njimi je najpomembnejša Bacarella Vipavica, poimenovana po Vipavski dolini. Ljudsko izročilo pa hrani tudi zgodbo o grških junakih Argonavtih. Vse to si lahko preberemo na skrbno pripravljeni informativni tabli. Take table so ob vsaki znamenitosti na poti. V Uhanju se z nakupom dveh decilitrov izvrstnega črnega vina za bornih 50 centov poslovimo od gostiteljev na poti in zakoračimo po ravnini proti vasi Ustje, ki je tudi znano po najdiščih fosilov. 

Na hribu pri cerkvi Svetega Janeza iz leta 1618 so še vidni ostanki starodavnega tabora, ljudje pa pripovedujejo o skrivnem zakladu pod cerkvenim pragom. Vaški trg se ponaša z baročno cerkvijo Svetega Justa iz leta 1766. Kraj pa je bil prvič omenjen že leta 1460. Veliko je pretrpel med drugo svetovno vojno, ko so ga Italijani leta 1942 v celoti požgali, pobili osem talcev, ostale prebivalce pa zaprli. O tem priča tudi spomenik pred vasjo. Pod vasjo pa nas čaka vrvež na izhodišču in zaključku pohoda z glasbo, stojnicami, veselim druženjem. Pohod naj bi trajal štiri do pet ur, če več, potem ste se izgubili, so rekli organizatorji. Mi smo bili na poti malo več kot šest ur, pa se nismo izgubili. Dali smo se zapeljati krasnim razgledom, poklepetali z gostoljubnimi domačini, pokusili vse, kar daje zemlja s pomočjo pridnih rok ... In na poti, ki je zasnovana po zamisli zbiralca fosilov in bibliofila Stanislava Bačarja (1938 - 2012) - uživali!

Več posnetkov

Video: