Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica je vsako leto številčnejši: tokrat se nas pri rondoju v Šmarju zbere dvajset, trije se nam pridružijo kasneje, dve članici pa sta se opravičili.
Naprej v sončen dan: najprej z avtomobili do Straškega vrha nad Okičem.
Potem se spustimo proti dolini Grahovice - Podlipnik, prehodimo Drenovec in Sele ter se povzpnemo do Topolovca. Ivan in Lado nam po poti pripovedujeta o krajih, zanimivih dogodkih, kažeta pomembne točke. Pri cerkvi Marijinega vnebovzetja iz leta 1734, ki ima v oltarju oblečeno Marijo z Jezusom, si privežemo dušo in okrepimo telo s kratko malico.
Uživamo v razgledih proti Sevnici in na jug, potem pa se ob obnovljenih kapelicah s prizori iz Marijinega življenja spustimo do razpotja z znamenjem.
Pogledi nazaj proti cerkvi so še posebno slikoviti.
Zakoračimo mimo Gostišča Dolinšek, potem pa naprej ob hišah in zidanicah. Ne dolgo, zamika nas gozd na desni, po katerem se spustimo do borih ostankov zapuščene vasi, iz katere so se vsi prebivalci izselili. Vrnemo se na širšo pot in na koncu gozda smo spet med zidanicami.
Pri prvi je neverjetno veliko grmov modrih hortenzij. Reviše, Volčje Jame, Okič: vse od Straškega vrha so bila to lokalna imena, uradno je naselje Vrh pri Boštanju. Odpirajo se nam lepi razgledi na jesensko obarvane gozdove in živahne barve vinske trte.
Obiščemo gomilo v gozdu in se spomnemo, da je na robu tega gozda rastišče rumenega sleča (azaleje), včasih pa so tu žgali tudi kope.
Naše posebne pozornosti je deležna rojstna hiša Antona Umeka Okiškega (12. 6. 1838 - 5. 7. 1871), pesnika, pisatelja in gimnazijskega profesorja v Celovcu, po katerem se tudi imenuje pot. Njegov duh poskušajo obuditi sovaščani in prijatelji iz Boštanja. Žužkovi so naš že večkrat pogostili, tudi tokrat smo deležni pijače in peciva.
Pot nadaljujemo mimo cerkve Svete Ane na Okiču, ki je iz 17. stoletja in jo omenja že Valvazor. Zdaj pa že zavijamo nazaj proti Straškemu vrhu.
Ob cesti nas pozdravi osliček, dva pa nas opazujeta od daleč. Mogoče razmišljajo, ali je na obisku številno sorodstvo.
Preden pridemo do avtomobilov, je še ena zapreka: gostoljubna Angelca in Ivan nam postrežeta s pijačo, kavo in izvrstnim zavitkom. Prijetno klepetamo, zasliši se tudi pesem, zdaj že dojemamo, da praznujemo Martinovo.
Zadnja dva posnetka sta delo Vinka Šeška.
Da ne bi bili prehitro doma, se oglasimo še v Stankini zidanici, kjer nas čaka spet pojedina v obliki suhomesnatih izdelkov, sira, zavitka ... Vse pa je treba tudi primerno zaliti. Sploh se nam ne mudi v Sevnico, ki se nam kaže v dolini.
Na koncu izvemo še, da nas Martina v odsotnosti želi počastiti s pijačo. Hvala lepa, Martina! Naslednjič. Za danes smo se že dovolj "pregrešili" in uživali pri res dobrih gostiteljih.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar