S kombijem hiti Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica proti Ljubljani, na Lomu se okrepčamo s kavo, potem pa pri Črnem kalu zapustimo avtocesto.
Izvir reke Dragonje naj bi poiskali, pa nas najprej zamika Hrastovlje s svojo poznoromansko cerkvijo Svete Trojice iz konca 16. stoletja, ki s svojim obzidjem priča o času obrambe pred Turki.
Tokrat se ne zanimamo toliko za znamenito fresko Mrtvaški ples, ampak nas očarajo grmi ruja in trte v vinogradu s svojimi bleščečimi barvami. Hrib nad vasjo pa tudi ponuja pisano paleto.
Ko ljudi sprašujemo o izviru Dragonje, nas najprej usmerijo v naselje Trebeše, kjer parkiramo pred cerkvijo s pokopališčem. Na informativni tabli izvemo, da je to gručasta vas nad zgornjim delom doline Dragonje, iz katere so včasih hodili po vodo tudi kilometer daleč. Pri kalu nad vasjo so drugega oktobra 1943 Nemci ubili 18 domačinov. Blizu vasi je izvir potoka Stranica Gorka voda, pri katerem so ženske včasih prale perilo.
Potok se spusti v dolino, med nizkim drevjem priteče do kamnite stene (spodmola) in v rahlem curku prši v globino 20 metrov, potem pa nadaljuje pot do Dragonje, v katero se izliva. Pot do slapa Stranice je lepo urejena, levo in desno nas pozdravljajo grmi ruja, zadrževanje na vrhu skalne stene pa je kar malce srhljivo in ni za take z vrtoglavico, ker ni varovalne ograje. Ob večji količini vode je slap gotovo še bolj privlačen, to je najvišji slap v Slovenski Istri, poleti pa tako skoraj vsi pritoki Dragonje presahnejo.
Foto: Ljubo Motore.
Nekateri malicajo kar pri slapu, drugi pa si svoje lačne želodce napolnemo pri avtobusnem postajališču. Domačina nam prijazno svetujeta ogled še enega slapa in razložita pot naprej, povesta pa tudi, da je v tem času pri njih laže najti vino kot vodo.
Delavci pridno obnavljajo cesto, mi pa se spustimo skozi Tuljake do naselja Sokoliči, kjer parkiramo pred vasjo pri kalu z zanimivi pisanimi gosmi. Kažipoti za slap Veli vir nas usmerjajo v dve različni smeri, mi za začetek izberemo desno.
Široka vozna pot vodi navzdol, na desni suhi zid iz kamna ščiti breg,
med nizkim drevjem pa se spet košati ruj.
Na bolj odprtem predelu se zazremo proti Sokoličem in Sočergi, potem pa se pot v dolino zoži in stopamo samo še po stezi.
Mogočni skalni greben, skoraj pravokotno na njega pa široka skalna stena, preko katere pada voda potoka Reka (pritok reke Mirne) osem metrov globoko. Vode ni veliko, zbira pa se v pravem jezercu. Zraven je še majhno kamnito zavetišče.
Ozka steza nas popelje navzgor in v vas, kjer je le malo hiš, nekatere pa so lepo obnovljene. Okrog se stiskajo vinogradi, kažipot pa vabi še v Sočergo, ki je oddaljena kilometer in pol. Ob poti naj bi bil še slap Slapoc. Lesena tabla kaže tudi v smeri slapa Trmčič, ampak mi ga nismo odkrili. Pa tudi sokolov, po katerih naj bi vas dobila ime, nismo videli krožiti nad dolino. Mogoče nam je žeja zameglila vid, Slavica pa je to hitro popravila z žlahtno kapljico iz Kraljevega vinograda.
Premalo časa je, da bi iskali izvir Dragonje, po slikoviti planoti se vozimo do Svetega Antona, potem pa v kraju Marezige zremo proti morju.
Do sedaj smo ves čas uživali v soncu, obala pa je zavita v rahlo kopreno megle. Kave pa ni, vsi lokali so zaprti. Prvič uporabimo predor pod Markovcem v Kopru, se vozimo mimo Izole, v Strunjanu pa si le lahko privežemo dušo s črno tekočino. Pri Knezovih nam prodajo kakije,
Veliko nasadov kakija so že obrali, pri šoli pa se kar ne moremo nagledati bogastva barv, ki jih to drevo kaže v listih in sadovih.
Še en krasen dan, ko tudi dolga vožnja ni v nadlego in se splača za vse te lepote.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar