Kljub temu, da mentor Vinko danes ne more z nami, se nas zbere dvanajst iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Kam daleč ne bi šli in Irena predlaga Florjansko ulico.
Do njenega začetka v bližini cerkve Svetega Florijana se napotimo po savskem nasipu, kar je vedno lep sprehod.
Na začetku ulice so hiše stisnjene, nekatere proti cerkvi, nad katero pa se košati še grad. Na križišču se del odcepi na desno proti Pečju, drugi na levo proti gradu, tretji del pa naravnost. Nad njim v rahli strmini pa sta še dva kraka - eden se nadaljuje še daleč po dolini.
Mi kmalu zavijemo na desno v hrib proti delu, ki ga imenujejo Gline Jame.
Ob gozdu opazimo v ogradi konja, ki ga moramo seveda pozdraviti.
Še kratek vzpon ceste po gozdu in že smo pri drugem hlevu s konji.
Zdaj hodimo skoraj po ravnem, opazujemo rogate živali pod nami in se oziramo proti Škovcu, ki nas čaka po prehojenem koncu pentlje,
kjer hiše na levi spadajo pod Florjansko ulico, na desni pa pod Žurkov Dol.
Vrtovi se že kitijo s spomladanskim cvetjem, mi pa sledimo cesti rahlo navzdol po grebenu: na levi preko doline so Gline Jame, desno v dolini Drožanjska ulica in nad njo cerkev Svetega Roka. Kljub ne preveč čistemu ozračju uživamo v razgledih vse do vile pod gradom.
Foto: Nevenka Vahtar (s samosprožilcem).
Tu se odločimo za povratek mimo Lutrovske kleti in po ozki, a lepo vzdrževani poti, se spustimo do cerkve in na Glavni trg. Tu ob kavici in kakavu ugotavljamo, da smo prehodili skoraj 12 kilometrov, dobršen del poti po eni sami ulici, in preživeli skupaj lepo dopoldne.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar