Lepo pomladansko jutro kljub slabši vremenski napovedi in šest članov ter članic (tri plus tri) Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem zbirališču pri rondoju v Šmarju. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo po dolini Sevničine do Krakovega, tam pa levo v strmino pod Lisco, skozi naselje Lisce, preko Sel do Polane na drugi strani Lisce.
Parkiramo na začetku vasi in se oziramo po naših ciljih: po vznožju Radeža naj bi se povzpeli na Boršt. Ob tem razmišljam, kako se zemljepisna imena pri nas ponavljajo: tu imamo vas Polano in hrib Radež, bolj jugozahodna nad Loko, oziroma Račico, pa zaselek Polano ter hrib in zaselek Radež.
Po lepi poti hodimo in občudujemo svežo travo, rože med njo in s cvetjem pokrita drevesa. Prečkamo potoček, ob katerem sta še dva izvira, potem pa se nad samotno hišo, kjer se pase nekaj krav, drugega življenja pa ni videti, začnemo vzpenjati.
Zanimivi so pogledi v dolino in pajkovo mrežo cest po njej.
Na sedlu stoji križ, mi pa zavijemo v levo, občudujemo cvetoče grme gloga, potem pa pot zavije na desno in mi z njo.
Kmalu stojimo na prostranem travniku z lepim razgledom proti severu in dvema vrstama kukavic. Poleg rastlin pa nas na poti pozdravlja tudi ptica kukavica s svojim neumornim oglašanjem. Boršt je to ali tudi Šeškov hrib po družini, ki je tu včasih domovala. Travnik je lepo vzdrževan, na njem stoji novejša zgradba, ki služi verjetno kot vikend hišica. Ob ogromnem posekanem drevesu se malo odpočijemo in okrepimo, potem pa po skoraj isti poti vračamo do avtomobilov.
Le niže se spustimo do potoka, da lahko bolj od blizu opazujemo lehnjak.
Ob poti pa opazimo še veliko lepot narave, ki smo jih prej prezrli.
Da bi šli peš do Lovrenca, je predaleč, zato se preko Sel tja zapeljemo.
Žal bi nam bilo, če se ne bi: encijan ali Clusijev svišč je v polnem cvetju. Toliko ga tu že dolgo nisem videla, vmes se razcvita tudi opojna zlatica in žanjevca tudi ni malo. Tudi obiskovalcev je kar precej, Lado pa budno pazi, da kdo teh nežnih cvetov ne bi ogrožal. Planinsko društvo Lisca Sevnica vsako leto tako dežura na tej botanični naravni vrednoti državnega pomena. Pri cerkvi še malicamo in poklepetamo z obiskovalci, potem pa je treba v dolino.
Do kave pridemo šele po malici, ampak smo enotnega mnenja, da je mogoče ob vseh naravnih lepotah zdržati brez nje eno dopoldne.
Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Pa prisrčna hvala skupini za vse lepe želje in darovano cvetje!
Video:
2 komentarja:
Zanimvo in krasno opisano , lep pohod. Upam, da bo jutri lepo vreme, kajti tudi midva nameravava v te kraje. Lep pozdrav
Hvala lepa! V tem koncu nas čaka še Sveti Koloman, pa še kaj drugega. :-) Vreme pa mora biti, mi bomo tudi na terenu. Vse dobro!
Objavite komentar