Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je kompletna, kombi pripravljen, smer Bela krajina. Seveda se je treba peljati skozi Novo mesto, potem pa preko Gorjancev
in že smo pri gostilni Badovinac v Jugorju pri Metliki, kjer je vstopna točka na Svobodno belokranjsko ozemlje. Kakšne posebne kontrole ni bilo, bilo pa bi treba razmišljati. če si v bodoče omislimo njihov potni list. Spijemo kavico in nadaljujemo vožnjo skozi Metliko do Vinomerskih steljnikov.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Ti nas malo razočarajo, saj so breze v glavnem že odvrgle svojo obleko, pod lepo rjavo praprotjo pa ne najdemo nobenih gob, niti rdečih mušnic ne. Lani je bilo čisto drugače. Na parkirišču z informacijsko tablo so postavili tudi Zeleno okno z nepotrebnim napisom v angleščini "Greetings from Bela krajina". Nekdo je s črno pobarval prvi dve besedi in prav je naredil: kdaj bomo začeli bolj ceniti svoj materin jezik.
Mimo Drašičev nas pot vodi v Vidošiče, kjer se med vinogradi izkrcamo in naprej krenemo peš. Naenkrat pa poči in v trenutku se počutimo kot na fronti: v vinogradih zori grozdje za pozno trgatev in treba je preganjati ptiče.
Večina trt je že obranih, kitijo pa se s celo mavrico jesenskih barv.
Spustimo se do cerkve Svete Ane iz druge polovice 17. stoletja, ki je bil nadgrajena v prvi polovici 18. stoletja. Oziramo se preko meje na hrvaško stran, kjer naselja obkrožajo gozdovi v slikovitih barvah, pa proti severozahodu, od koder nas pozdravlja Radovica, kjer smo bili v šoli Bistra glava pretekli teden.
Na jugu se na grebenu kažejo Drašiči. Spuščamo se med zidanicami in najdemo primerno za malico. Čeprav ni sonca, je na prostem ob lesenem omizju prijetno toplo, dodatno energijo pa nam dajejo tudi dobrote Kraljeve kleti.
S kombijem nadaljujemo pot skozi Drašiče in Metliko do izvira reke Krupa. Izpod 30 metrov visoke skalne stene na dan prihaja minimalno 400 litrov vode na sekundo, lahko pa tudi tisoč.
V kraško pokrajino si je reka napravila deloma kanjonsko strugo, po dva in pol kilometrih pa se izliva v Lahinjo. Področje je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času, danes pa je zavarovano kot naravni spomenik. Sprehodimo se ob njenem bregu mimo zapuščenega poslopja žage do hiše, ki je sicer urejena, vendar nenaseljena in na prodaj. Razmišljamo, kako je bila voda močno onesnažena s polikloriranimi bifenili (PCB), ki so se odcejali v vodno zaledje izvira iz deponije bližnje tovarne kondenzatorjev. Sledili so sanacijski ukrepi, stanje se je baje izboljšalo, strah pa ostaja.
Skozi Semič se želimo zapeljati proti Črmošnjicam po bližnjici mimo železniške postaje, pa je cesta zaradi del zaprta: moramo se vrniti in izbrati daljšo možnost. Gozdovi proti Smuku in Mirni gori žarijo v jesenskih barvah, ne da se nam še domov,
pa se v Črmošnjicah ustavimo pred cerkvijo Marije Vnebovzete, ki je prvič omenjena v 14. stoletju. Pred drugo svetovno vojno je bila večina prebivalcev Kočevarjev, ki so se kasneje izselili. Glavna gospodarska panoga je bilo ves čas gozdarstvo poleg kmetijstva, mlinarstva in žagarstva. Okolica nudi ugodne pogoje za pohodništvo in smučanje. Pred petimi leti smo prvič obiskali Divji potok in letos ugotavljamo, da je ob njem lepo urejena učna pot s tablami o drevesih, ugankami za radovedne
in celo luknjo, skozi katero lahko vidiš vodne kaskade. Verjetno je za urejenost zaslužen tudi Center za šolske in obšolske dejavnosti Lipa, ki deluje v kraju.
Sprehodimo se ob neštetih slapičih preko lehnjakovih pragov, uživamo ob vrtinčenju vode in plesu raznobarvnih listov v njej in lovimo zanimive motive.
Domov se vračamo preko Škocjana, Dolenjih Dol, Jelendola do Češnjic pri Primožu.
Programa namreč še ni konec. Vinko in Elčka nas gostita ob Elčkini osemdesetletnici: prava pojedina z aperitivom, izdatno mesno enolončnico, mesom izpod peke, krompirjevo solato, pecivom in kavo. Vse skupaj je bilo treba zaliti z lansko kapljico, poskusiti pa tudi letošnji mošt.
Foto: Vinko Šeško.
ELČKA: ŠE VELIKO DOBREGA IN LEPEGA, PA TUDI KAJ SKUPNEGA!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar