Siv, deževen jesenski dan. Bi bil, če ga ne bi nekateri člani in članice Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica popestrili z ekskurzijo v Novo mesto in Belo krajino. Že jutranji pogled skozi okno ni obetal nič dobrega: rahlo rosenje se je raztegnilo čez cel dan, dežniki so morali tudi imeti nekaj od ekskurzije. Prvo prijetno presečenje: avtobus se ogreva pri Prahovih čez cesto in prijazni šofer Robi nama s prijateljico dovoli vstopiti kar tam. Ostalih 40 sopotnic in sopotnikov pa poberemo na avtobusni postaji. Odpeljemo ob predvideni uri, kar pa je očitno prezgodaj za sopotnico, ki nas z avtomobilom prehiti v Boštanju, in se tam vkrca. Še skupina iz Boštanja in skozi Trebnje se vozimo v Novo mesto. Prizadevni vodič Dejan Cizl z rokova stresa podatke o zgodovinskem ozadju področij, kamor smo namenjeni: Uskokih, Kočevarjih, Tahiju na gradu Mehovo in kmečkih uporih, vladarjih ... Več kot letnice in imena mu pomenijo zgodbe, zna vplesti kakšno šalo, predvsem pa nam da tudi misliti: o prednostih in slabih plateh manj razvitih področij, recimo.
Grm Novo mesto - center biotehnike in turizma, v okviru katerega delujejo Kmetijska šola Grm in biotehniška gimnazija, Srednja šola za gostinstvo in turizem, Višja strokovna šola, Dijaški in študentski dom, Medpodjetniški izobraževalni center (z Razvojnim inštitutom in Visoko šolo za upravljanje podeželja), s šolskim posestvom, živilskimi obrati ter Hišo kulinarike – Gostišče na trgu. Tu v Sevnem pod Trško goro je naš prvi postanek. Od Trške gore vidimo le nekaj bližnjih vinogradov, megla nam zakriva vrh in romarsko cerkev Marijinega rojstva iz 17. stoletja. Na Trški gori je postavljen spomenik Lojzetu Slaku, tu rastejo tudi lipe, med njimi najdebelejša dolenjska z obsegom nad osem metrov. Gostitelji nas sprejmejo že v parku pred šolskimi poslopji in nas popeljejo v prijetno avlo, kjer v vitrinah razstavljajo tudi nekaj starih predmetov iz zgodovine šole, prikazujejo razvoj šole, predstavljajo zdravilna zelišča.
Tu nas čaka obložena miza z rogljički, pogačo, čajem in kavo. Na hitro pokukamo v njihovo največjo predavalnico, ki lahko sprejme 400 slušateljev. Ko nas pride pozdravit direktor Tone Hrovat, se začne pri meni pogosto vprašanje: od kod tega človeka poznam. Seveda: kmetija in vinska klet Hrovat na Preski, čisto blizu Sevnice. Ob prijetnem kramljanju nam predstavi zgodovino šole, ki je prejšnji teden slavila svojo 130-letnico. Ustanovljena je bila leta 1886, izhaja pa iz še starejše na Slapu pri Vipavi iz leta 1873. S trinajstimi parizerji so jo preselili v grad Grm pri Novem mestu, zaradi Industrije motornih vozil (IMV) je bila leta 1983 preseljena na današnjo lokacijo pod Trško goro (Sevno 13). Z žarom pripoveduje o vseh šolah, ki izobražujejo za pridelavo, predelavo, zdravo življenje in varstvo narave in se trudijo tudi za izobraževanje potrošnikov. Pomembna mu je sledljivost hrane, kako ustvariti zaupanje kupca do pridelovalca. On sam je bi učenec te šole, vsi znani vinarji tega področja izhajajo iz nje - Vipavci so naučili Dolenjce delati vino. Direktor nas pelje še v vinoteko, kjer ob kozarcu jabolčnega vina z medom razloži, kako pomembna je bila šola v času osamosvajanja. Tu je bil učni center za policijo in teritorijalce, politiki Pučnik, Peterle in drugi so prihajali sem na sestanke, gostili so celo človeka, ki je razpustil Sovjetsko zvezo. Na proslavi obletnice se je pokazalo, koliko dobrih glasbenikov je med 1300 dijaki in na razstavi v dveh šotorih, kako uspešni so nekdanji učenci. Center je v bistvu simulacija družinskega obrata z nad 40 hektari obdelovalne zemlje v neposredni bližini in okrog 300 hektari skupnega zemljišča. Pridelano hrano prodajajo brez posrednikov na mlekomatih, tržnici (tudi v Ljubljani), vrtcem in posameznikom. Kot primer zaupanja dijakom in njihovega odgovornega dela je direktor navedel primer gradnje rastlinjaka. Hrovat vidi rešitev proti izkoriščevalskemu kapitalizmu in monopolu cenene in nezdrave hrane v zadružništvu po vzoru zadružniškega združenja Mandragon v Španiji. Poslovimo se s pesmijo, potem pa sprehodimo po posestvu. V hlevu je 55 do 60 krav, največ so to frizijke, ki jih hranijo z doma pridelano hrano, namesto soje uporabljajo grah, živali pa ne forsirajo preveč. Skupina dijakov, ki je na praksi v hlevu, začne z delom ob petih zjutraj, prvo uro manjka pri pouku, od štirih do sedmih pa je spet v hlevu. Delajo en teden in prespijo v internatu.
V konjskem hlevu so sami lepotci za športno jahanje, v pokritem prostoru dva vadita. Osliček nas že od daleč pozdravlja, je pa v družbi ovce, koze, gosi. Krškopoljski prašiči se očitno dobro počutijo v svinjakih. Vodi nas ena od 180 uslužbenk in uslužbencev, bivša prvakinja v oranju v svetovnem merilu.
Pokaže nam še nasajene kostanje za pašo čebelam, orehe, rastlinjake, omeni zajetje s krapi, vodi ob razstavi oračev in starih strojev ter orodja.
Posestvo in šola so res v lepem okolju: prijetni dolinici z dovolj zelenja med stavbami, v poseben okras pa so velike figure iz senenih bal.
Zaenkrat se poslavljamo od Novega mesta, ki ga je 7. aprila 1365 ustanovil vojvoda Rudolf Habsburški. Vozimo se ob reki Krki, na kateri je bilo včasih veliko mlinov, pa mimo tovarne Krka, velikega kompleksa Revoz, ki zaposluje več kot pet tisoč delavcev. Veliko zaposlenih se na svoja delovna mesta vozi in ti vsak dan čutijo, kako infrastruktura ne dosega razvoja industrije. Premalo je bilo vlaganj in tretja razvojna os bi bila še kako dobrodošla. Ko se vzpenjamo proti Gorjancem, je megla vse bolj gosta: komaj opazimo najvišjo točko na Vahti (616 metrov nadmorske višine) in odcep za Gospodično. Spuščamo se proti jugu, kjer je bila včasih Metliška marka, pomembno ozemlje za obrambo pred turškimi vpadi. Posebni viteški red je uril kmete za boj proti Turkom. Ti kmetje so bili oproščeni davkov, morali pa so si sami kupiti opremo za boj. Okrog Radovice poteka najbolj prepleteni del slovenske meje, kraj na nadmorski višini 400 metrov z okoli 400 prebivalci je skoraj otok v hrvaškem ozemlju. Na cesti po dogovoru ni obmejnega nadzora, ob njej pa so kmetijske površine, velike 15 do 20 hektarov. To so kar velike kmetije, vendar so tla kraška, trava počasi raste in tudi gozd je sorazmerno mlad. Pred šolo Brihtna glava nas pričaka ravnatelj Andrej Bajuk, ki ima tudi šolo za učenje diatonične harmonike. Ta 140 let stara šola je bila včasih podružnična šola, zdaj pa otroke vozijo v osem kilometrov oddaljeno Metliko. Po zamisli Tonija Gašperiča za obiskovalce uprizorijo učno uro kot bi potekala leta 1950. Izmenjujejo se tri učiteljice in učitelj, odvisno od jezika skupine. Učilnica je opremljena s staro opremo: klopi s črnilniki in stari stoli, tu je tudi Titova slika in pozdrav ob začetku in koncu ure je Za domovino - s Titom naprej. Ogledujemo si lutki v narodni noši, gudalo, pisanice, besedili dveh belokranjskih narodnih pesmi in počasi sedamo v klopi.
Najprej nas nagovori ravnatelj, potem pa prepusti strogi tovarišici učiteljici. Ta nam predstavi dediščino Bele krajine, ki je dobila ime po beli platneni noši ali brezah, mogoče celo po belih kamnih. Belokranjec je Kranjec, ki se oblači v belo. Pouk poteka nazorno, posamezni učenci morajo na tablo narisati brezo, metliško črnino (katero vino je najboljše - prodano in plačano), odojka, pogačo, ki je navadno narezana na sedem polj in jo namažemo z mastjo ter potrosimo s kumino in soljo. Učiteljica postavlja zafrkljiva vprašanja ob risbah: katere pike so sol in katere kumina. Učenko z rdečimi lasmi poduči, naj jo mati manj namaže s petrolejem proti ušem, ker ji je ta že čisto posvetlil lase. Razloži nam, kako je treba jajce za pisanico izpihati, porisati z voskom in namočiti v rdečo barvo, ki jo dobimo z namakanjem krep papirja, ponovno porisati in namočiti v tekstilno črno barvo. Belokranjsko pesem spremljajo posebna glasbila, med njimi tamburica in gudalo - lončeni bas, pokrit s kožo od prašiča, ki ima na sredi luknjo za sirkovo palčko. Če si namočiš tri prste v vodo in z njim drsiš po tej palčki, se oglasijo zvoki. Sašo je kar lepo zaigral na to glasbilo. Jezikavo učenko učiteljica pošlje klečat na koruzo. Zapojemo pesem Pastirće mlado i milo, potem pa se še malo ukvarjamo z zemljepisom. Bela krajina je v bistvu noga od kokoške Slovenije, vendar niti strokovnjaki ne vedo, ali desna ali leva. Ko sošolec riše ribe v vodi, je treba označiti, katere ribe so slovenske in katere hrvaške, ker je Kolpa pač mejna reka. Učiteljica komentira, da so slovenske tiste, ki modro molčijo. Ogledamo si nošo Zelenega Jurija, ki z zelenimi brezovimi vejami odganja zimo, pri noši pa je značilen tkaničen vzorec, pa rdeča ruta ne sme manjkati. Bogato okrašen usnjeni pas je znak dobrega premoženjskega stanja, na njem je tudi žep za denar. Hlače nimajo žepov, ker je to priden človek, ki nima časa držati rok v žepih. Zapojemo še nekaj kitic pesmi Lepa Anka, obe pesmi pa se moramo doma naučiti do konca. Sošolca učiteljica sprašuje, če so imeli koline in, zakaj ona o tem nič ne ve. Naroči, da mora popoldne priti oče v šolo in naj na vrata potrka s kolenom. On bo že vedel, kaj to pomeni. Počitnice so tu in zato dobimo ob zabavnih pripombah izpričevala: nekateri bodo morali priti ponovno, ker drugi razred ponavljajo, jaz sem si prislužila štirici pri poznavanju dediščine Bele krajine in vedenju, pri predmetu poznavanje jedače in pijače in jedače pa le dvojko. Predvsem pa sem se 45 minut zabavala in nasmejala do solz - kot vsi moji sošolci in sošolke. Ko zvonec oznani konec pouka, dobimo košček kruha in jabolko za malico, še malo poklepetamo z osebjem in razmišljamo, da bi bilo na sevniškem gradu v stari učilnici mogoče organizirati tudi kaj podobnega. Ko se spuščamo po hribu navzdol, ne opazimo samo cerkve, ampak tudi Osnovno šola Bistra buča, ki pa ima ravnateljico in učitelja ter hišnika, včasih jo obišče tudi nadzornik, pouk pa poteka kot leta 1960.
Zaradi megle ne vidimo Drašičev, ki so čisto blizu, zaradi meje pa moramo po cesti malo naokoli.
V vasi z okoli 200 prebivalci najprej obiščemo Oljarno Pečarič, ki stiska olje iz orehov še od časa pred drugo svetovno vojno, ko jim je bil petrolej za luč predrag. Imajo 17 do 19 vrst olj, pa tudi različna semena. Vsi izdelki so EKO, hladno stiskani, sami gojijo 13 vrst orehov in imajo 450 dreves. Za vsako olje smo izvemo zdravilne lastnosti in ga lahko tudi degustiramo. Kar veliko je tudi nakupov, marsikdo pa je razmišljal, da bi moral kupiti v bistvu vse.
Nedaleč od oljarne stoji Soseska zidanica, ki je res nekaj posebnega. Stara, podkletena hiša je bil včasih nekaj časa šola, po vojni tudi skladišče, zdaj pa spet služi prvotnemu namenu. Člane te zidanice, trenutno jih je 49, obišče stroga komisija, ki pokusi beli mošt iz različnih sort grozdja. Pristopnina za članstvo je lahko tudi 200 litrov vina, sicer pa člani prispevajo toliko mošta, kot so porabili vina iz skupnih zalog plus 50 procentne obresti. Za 10 litrov vina - 15 litrov mošta. Včasih so porabo vrezovali na lesene palčke (rovaš), danes zapisujejo v zvezek. S tremi sodi mošt pobirajo zadnjo nedeljo v oktobru. Z izkupičkom za višek vina poskrbijo za zadeve cele vasi (obnova cerkve, popravilo poti, gasilci) in tudi posameznikov (finančna pomoč ob pogrebu). Vsak v vasi ima vinograd, nekateri tudi 40 tisoč trt, in vsi važni dogodki se dogajajo v soseski: degustacije, ocenjevanje vin, koncerti, likovne kolonije, Florjanova nedelja (prireditev samo za ženske), pohod po poteh Soseske zidanice z več kot tisoč udeleženci (letos bo 17. pohod 12. novembra), izlet za člane ... Domačin nas pogosti z žganjem (lani ga je na pohodu stočil 31 litrov), zapoje nam himno Zidanice, nazdravimo z lansko kapljico in zapojemo En hribček bom kupil, Pa to o nakupu ne mislimo čisto resno. Ogledamo si še slike likovnih kolonij v zgornjih prostorih, potem pa obiščemo bližnjo sosedo - cerkev Svetega Petra. Na njej je letnica 1773, vendar naj bi bila še starejša, saj je leta 1690 omenjena kot podružnica metliške župnije. Notranjost je prijetna osmerokotna zaključena celota z orglami in pozlačenim oltarjem, za katerega obnovo je ena ameriška družina prispevala deset tisoč ameriških dolarjev. Cerkev sicer vzdržuje soseska in prispeva tudi vino metliškemu župniku.
Na povratku proti Novemu mestu nam Dejan omenja ekološko katastrofo, ko je v Krupo iztekla kislina tovarne Iskra, na drugi strani pa naravno znamenitost črnega močerila. Planinci in pohodniki radi zahajajo v krajinska parka Lahinja in Kolpa ali pa se povpnejo na Mirno goro. Posebnost Bele krajine so Tri fare v Rosalnicah - tri cerkve v obzidju, najstarejša je stara 900 let in je romanska, druga gotska in tretja iz obdobja renesanse. Metlika, ob kateri se vozimo, s starim delom na skali in z gradom, v katerem je gasilski muzej, nima več starega obzidja. Ponaša pa se z najstarejšim gasilskim društvom iz leta 1869 ter Vinsko vigredjo, ki se odvija tri dni v maju na treh trgih. Znana prireditev v Črnomlju je junijsko Jurjevanje, Tu so pod cerkvijo ostanki starodavnega mitreja. Na Otoku pa je spomenik novejše zgodovine - letalo DC3 kot spomenik letalcem, ki so na osvobojeno ozemlje dovažali pakete in odvažali ranjence. Med slavnimi sinovi Bele krajine sta gotovo najbolj znana pesnik Oton Župančič iz Vinice in kiparji Gangel.
Dan se preveša v pozno popoldne, ko se vrnemo v Novo mesto. Včasih je bilo to najbolj slovensko mesto z veliko šolami in študentskimi mamami. Zgraditev Narodnega doma v 19. stoletju je bil važen dogodek za društva.
Iz avtobusa se izkrcamo pred Kandijskim mostom, ki so ga zgradili leta 1898 blizu nekdanjega lesenega. Most je dolg 75 metrov, s svojo železno zakovičeno konstrukcijo pa sodi med redke in najstarejše tovrstne konstrukcije v Sloveniji. Mimo spomenika Leonu Štuklju, ki vneto telovadi, se napotimo po mostu preko Krke proti Glavnemu trgu.
Za hip postojimo pred slikovitim rotovžem iz leta 1905 (prej je bil tu še starejši), da se spomnemo Dragotina Ketteja in Janeza Trdine,
potem pa brž preko ceste v Gostišče na trgu, Hišo kulinarike in turizma, kjer kuhajo in strežejo dijaki in profesorji Centra biotehnike in turizma - Grm Novo mesto. To je najstarejša stavba v Novem mestu, lepo so jo renovirali in opremili: v spodnjih prostorih sta slaščičarna in okrepčevalnica, v nadstropju pa restavracija, konferenčna soba in Županova soba s 480 let starim lesenim stropom. Prijeten je tudi atrij za prireditve in posedanje ob lepem vremenu, zraven pa sta še manjša tržnica in mlekomat. Postrežejo nam z govejo in korenčkovo juho, mesu v omaki delata družbo pražen krompir in zelo okusen sirov štrukelj ter nič manj slastna zelenjava. Ne manjka niti mešana solata, pri kremni rezini, ki jo dobimo za posladek, pa moramo že krepko zavihati rokave, No, nekateri jo vzamejo v škatli domov.
Da bi vsaj malo porabili kalorije, se sprehodimo do stolne (kapiteljske) cerkve Svetega Nikolaja), ki je najstarejša in najpomembnejša cerkev v Novem mestu. Omenjajo jo že leta 1428. Oltarna slika Svetega Nikolaja je delo beneškega slikarja Tintoretta iz 16. stoletja. Ob stavbi s sedežem škofije se vrnemo do Knjižnice Mirana Jarca, kjer počakamo na sopotnico, ki bi skoraj ostala v Novem mestu, potem pa se napotimo do avtobusa.
Malo utrujeni in polni prijetnih vtisov se vračamo domov, hvaležni organizatorki ekskurzij pri U3 Janji Kolar in Turistični agenciji Turizem Toni za tako bogat program, šoferju za varno vožnjo in vodiču za strokovno in prijetno vodenje. Ko Janja napove naslednjo ekskurzijo v Gorico, Dejan kar začne z vodenjem in škoda, da ga ne bi dobili kot spremstvo tudi takrat, saj očitno veliko ve tudi o tistih krajih. To dokaže tudi s petjem v narečju. Lani nas je sevniške upokojence vodil po Brežicah, zdaj smo bili z njim, v tretje gre pa tudi rado, pravijo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar